Pogovor v podcastu “Ob osmih” je nastal v kontekstu ukrajinskih napadov na ruske strateške bombnike (operacija “Pajkova mreža”) ter neuspešnih dvostranskih pogovorih Ukrajine in Rusije v Carigradu.
Celotna epizoda dostopna tukaj: https://www.rtvslo.si/slovenija/ob-osmih/mancevic-v-evropskem-interesu-je-da-se-ruske-imperialisticne-ambicije-ustavijo-v-donbasu/747768 , vabljeni k poslušanju!
V nadaljevanju pa še povzetek v obliki članka na MMC RTV SLO
Pogajanja v Carigradu so se končala po le eni uri, izjave vpletenih pa kažejo, da so se pogovarjali o zelo omejenem obsegu tem, do ozemeljskih vprašanj in povojne ureditve Ukrajine pa sploh niso prišli. Kako daleč sta sprti strani in čemu to služi, če dogovora na zdajšnjih izhodiščih ne more biti? “Putin računa, da lahko v nadaljnjih mesecih in letih z nadaljevanjem vojne iztrži še več. Vseeno pa mora nadaljevati pogajanja in zavlačevati, ker se noče zameriti ameriškemu predsedniku Trumpu.” Ta je po mnenju Denisa Manceviča na začetku svoje posredniške vloge pritiskal predvsem na Ukrajino, Rusiji pa ponujal korenček. Zdaj bo morda spoznal, da je Rusija tista, ki ni pripravljena na sodelovanje.
Ključno vprašanje ostaja enako kot pred tremi leti, ali Ukrajina lahko obstaja kot neodvisna država. “Rusija vztraja pri ultimatu, torej na enakih izhodiščih kot spomladi 2022. Če bi Ukrajina privolila v takšne pogoje, bi to pravzaprav pomenilo vdajo in popolno kapitulacijo. In logično je, da v to ne bo privolilo nobeno ukrajinsko politično vodstvo.” Tudi Ukrajina pa mora dokazati Zahodu, da ni tista, ki bi nasprotovala miru, predvsem pa mora to dokazati Trumpu. Kot pravi Mancevič, lahko še vedno računa, da bo končno obrnil ploščo, spoznal, da ga Putin izigrava, in povečal pomoč Ukrajini.
Vrtenje časovnega stroja
Rusija želi z rešitvijo v paketu čas zavrteti nazaj, vsaj do 80. let 20. stoletja, ko je še obstajala Sovjetska zveza. Zato se Mancevič ne strinja s stališčem, da je to proxy vojna med Rusijo in Zahodom: “Ne gre za to, dejansko Rusija ne privoli v kakršno koli subjektivnost Ukrajine, ne priznava ukrajinskega naroda, ukrajinskega jezika in kulture. Ne priznava niti obstoja ukrajinske države, ki je neodvisna in samostojna.” Hkrati pa želi Rusija rešiti tudi vprašanje vplivnih območij, konkretneje širitve Nata na vzhod Evrope, kjer je po razpadu Sovjetske zveze izgubila znaten del vpliva.
Pogajanja in hkrati zaostrovanja
V nedeljo, dan pred pogajanji, sta obe vojski okrepili napade na tuje ozemlje, kar se ne zdi najbolj smiselno, a se to v takšnih razmerah pogosto dogaja. Še posebej izvirna je bila ukrajinska operacija Pajkova mreža, s katero so napadli štiri letališča v notranjosti Rusije, ki so od Ukrajine oddaljena tudi več tisoč kilometrov.
To je predvsem pomembno sporočilo, ki ga želi poslati Kijev. “Ne glede na velikost Rusije in ne glede na oddaljenost ciljev ima Ukrajina zmožnosti, da napade infrastrukturo in da bo tudi v prihodnje ravnala enako. Na ta način poskuša Kijev prisiliti Moskvo v spremembo stališč, vendar mislim, da se to ne bo zgodilo.” V napadih na rusko strateško letalstvo je predvsem mogoče videti simbolni pomen in politično sporočilo.
Ukrajina je namreč napadla letala, s katerimi Rusija napada njeno ozemlje, in po nekaterih informacijah uničila približno desetino flote. Rusko vojaško vodstvo je ob začetku ukrajinskih napadov na letališča ta letala premaknilo daleč stran od ukrajinskih meja in s tem mislilo, da jih je rešilo. Zdaj vidimo, da ni bilo tako.
Vojna na izčrpavanje
Sogovornik ne vidi možnosti, da bi se vojna lahko kmalu končala. “Dokler bo ruska nafta prek sive flote tankerjev plula po svetovnih morjih in bodo dolarji pritekali v rusko državno blagajno, bo Rusija imela zmogljivosti, da bo lahko vzdrževala visok tempo te vojne. Vprašanje pa je, ali bodo evropski in ameriški zavezniki zmogli Ukrajini dobavljati podporo, predvsem vojaško. In ali bo Ukrajina našla dovolj vojakov, mladih fantov za bojišče. To je namreč njena največja težava.”
Ob tem Mancevič opozarja, da Rusija na bojiščih v Ukrajini ne bo poražena, če pa se njeno napredovanje na bojiščih in njene imperialne ambicije ne bodo omejili na Donbas, bo Evropo v prihodnje še kako bolela glava. Po njegovem mnenju je dodatna vojaška pomoč Ukrajini najboljša naložba, ki jo v tem trenutku lahko opravimo.