V ponedeljek, 2. junija sta se v Istanbulu na dvostranskih pogovorih, ki jih mnogi sicer imenujejo »o miru«, a dejansko gre za eno veliko dimno zaveso, ponovno srečali delegaciji Ukrajine in Rusije. Slednja je še enkrat več pokazala, da jo kakršen koli mir (kot tudi brezpogojno premirje) brez 100% izpolnitve njenih imperialističnih ambicij ne zanima, saj računa, da bo z nadaljevanjem vojne v prihodnje lahko iztržila (še) več; Ukrajina je seveda za mir zainteresirana, a ji situacija na bojišču in geopolitične razmere (Trump 2.0) ne ponujajo ravno močnih pogajalskih izhodišč. In v izbiri med kapitulacijo in nadaljevanjem obrambe (pričakovano) izbira drugo in sodeluje v pogajalskem teatru zgolj za to, da Zahodu p(d)okaže, da ni tista, ki pogajalski proces zavira.
Neodločnemu evropskemu političnemu mainstreamu takšna situacija celo delno ustreza, saj ponuja nekaj političnega oddiha ter prostor za dokaj prazne politične floskule v stilu: »Pozdravljamo dvostranske pogovore« ali »Pričakujemo prekinitev spopadov in si prizadevamo za mir« brez potrebe po bolj odločni vlogi in odločitvah. Ne samo diplomatskih, ampak predvsem političnih in vojaških. Videno že velikokrat, ne samo v Ukrajini; genocid v Gazi je še močnejša odslikava tega, koliko še je prostora za takšno politično sprenevedanje. Na kratko: veliko. Preveč.
A kaj ima pri vsem tem Vladimir Medinski (roj. 1970) in zakaj si sploh zasluži pozornost? Gre za človeka, ki se je znašel v epicentru omenjenega pogajalskega teatra: ne samo, da ga je Putin imenoval za vodjo ruske pogajalske delegacije maja 2025 (torej v najnovejšem poskusu), ampak gre za istega Medinskega, ki je že spomladi 2022 vodil rusko delegacijo ob propadlih pogajanjih. Na slednje je mednarodna javnost kar nekoliko pozabila in z začudenjem prebirala vest iz Moskve, da bo namesto samega Putina (kar je bila, ne pozabimo, velika želja tudi Trumpa) na pogovorih 16. maja letos Rusijo zastopal Medinski. »Who is Mr. Medinski?« A če je Medinski morebiti za večji del svetovne javnosti resnično nepoznan, tega ne moremo dejati za bolje poučeno ex-sovjetsko publiko.
Vladimir Medinski trenutno zaseda položaj pomočnika ruskega predsednika (od 2020) in predsednika Ruske zveze pisateljev, pred tem je bil 8 let minister za kulturo (2012-2020) ter poslanec Dume (2004-2011). Je dvojni doktor znanosti, s področij politologije in zgodovine ter avtor številnih knjig o ruski zgodovini. Mnoge izmed teh so bile ob izidu močno podprte s (para)državnim oglaševalskim denarjem in postale uspešnice, nekatere so doživele tudi ekranizacijo. Na prvi pogled fenomenalna kariera intelektualca/pisatelja/akademika/politika, čigar sposobnosti je opazil sam ruski politični vrh in to tudi izkoristil. Skratka, meritokracija je zmagala, resna država imenuje resne ljudi na odgovorne položaje.
Maria Zaharova, tiskovna predstavnica ruskega zunanjega ministrstva, je takšen kremeljski narativ nazorno potrdila z izjavo, da »bo Rusijo [v pogajanjih] zastopala oseba, z akademskim nazivom s področja zgodovine«. Najbrž računajoč na to, da bo s tem uspešno zamaskirala resničnostni namen Rusije v teh pogovorih (zavlačevanje), kar je bilo vidno že iz povsem neustreznega nivoja ruske delegacije, ki je odpotovala v Turčijo. Naj spomnim, v Istanbulu je bil tudi ukrajinski predsednik Zelenski.
A obstaja še druga, manj idealistična interpretacija kariere Medinskega. Ne samo politične, ampak tudi pisateljske in akademske. Interpretacija, ki pravi, da je Medinski lahko pisatelj in znanstvenik zgolj in samo v narekovajih, ker so vsa njegova znanstvena dela čisti plagiat, doktorati posledično neveljavni, zgodovinske knjige pa polne tolikšne fikcije, da bi jih morali prodajati na povsem drugem oddelku knjigarn. Če sploh, bi pripomnili mnogi ruski (resnični) zgodovinarji in pisatelji. In da nikakor ne gre za človeka, ki je naredil vrhunsko kariero intelektualca/pisatelja/akademika/politika, ampak za še enega od zvestih kremeljskih ideologov-aparatčikov, ki edino, kar znajo, je pravočasno in precizno prebrati želja vodstva. Ki prepoznajo ‘duh časa’ in ga znajo učinkovito prevesti v iniciative, dejanja in besede, ki so všeč kremeljski vrhuški. Ki pišejo in govorijo tako, kot to Putin pričakuje.
In če Putin v svojih političnozgodovinskih esejih, polnih netočnih podatkov in neresnic, govori o Rusiji izključno kot o zmagoviti civilizaciji, pristni nosilki tradicionalnih vrednot, čigar »meje se nikjer ne končajo«, potem si je za večjo avtentičnost takšne ‘zgodovinske’ dogodke potrebno preprosto izmisliti. Medinski desetletje in več počne prav to. Ob tem je nadvse učinkovit, to mu je potrebno priznati. Zato ga ima Putin v čislih in zato politično prosperira. Tudi zato je bil imenovan za vodjo ruske pogajalske delegacije z Ukrajino: da si bo lahko sproti izmišljeval vedno nove pogoje, postavljal ultimate, ponujal specifično interpretacijo zgodovinskih dogodkov in jih kot take ponujal kot paralelo za trenutno vojno v Ukrajini ali preprosto manipuliral s citati. Tako je recimo po prvih majskih pogovorih javno poudaril, da je že »Bismarck dejal, da nikoli ne poskušajte prevarati Rusov ali jim kaj ukrasti, kajti čas bo minil in prej ali slej bodo Rusi vedno prišli po tisto, kar je njihovo.« Bismarck namreč tega ni nikoli dejal oz. za to ne obstaja zgodovinsko relevantnih dokazov, kar nenazadnje priznava tudi ruska zgodovinska praksa. A nič ne de, vse kar služi cilju, je za Medinskega več kot sprejemljivo. Je celo zaželeno in dovoljeno.
Svojih »strokovnih« in »akademskih« laži namreč niti ne poskuša skriti ali jih kako drugače zamaskirati. Ko so ga recimo prosili za komentar o zgodbi »28-ih Panfilovcev«, ki naj bi leta 1941 kot heroji padli pri obrambi Moskve pred nacisti in ki je desetletja služila kot učbeniški primer poguma in požrtvovalnosti rdeče armade (in ko jo, seveda, Medinski navaja kot zgodovinsko dejstvo), a se v realnosti ni zgodila, je prostodušno odgovoril v stilu: »Nič za to, če se ni realno ni zgodila. Pomembno je, da bi se morala in lahko zgodila.« Prosto po Medinskemu objektivna zgodovinska dejstva ne obstajajo, zgodovinske dokumente pa da lahko interpretiramo tudi upoštevajoč nacionalne interese.
Nič čudnega, da niti ruska zgodovinska akademska stroka ni mogla povsem zamižati ob takšnih »znanstvenih« uspehih Medinskega, politični ministrski status gor ali dol. Tako je 24 ruskih zgodovinarjev, članov Ruske akademije znanosti že leta 2016 objavilo javno pismo, v katerem je pozvalo k odvzemu njegovega doktorata. V obrazložitvi so med drugim zapisali, da Medinski izkazuje »prezir do zgodovinskih dejstev in jih nadomešča z miti, ki ustrezajo njegovemu lastnemu pojmovanju nacionalnih interesov. […] Jasno je, da dela, ki temeljijo na takšnih načelih, ne sodijo v okvir znanosti, in če si prizadevajo za naziv znanstvenih, potem govorimo o psevdoznanosti«. Postopek odvzema doktorata iz zgodovine je ne glede na vse politične pritiske prišel dokaj daleč, saj so bili argumenti o čistem plagiatu in praktično povsem izmišljeni in ponarejeni znanstveni poti Medinskega tako močni, da tudi kremeljski administrativni pritiski niso vedno delovali. A nazadnje bi o odvzemu doktorskega naziva moralo presojati Ministrstvo za izobraževanje, kjer je vse skupaj tudi poniknilo.
***
Nekompetentnost bližnjih sodelavcev in članov administracije Trumpa je dobro dokumentirana in podvržena obsežni kritiki javnosti. Tako v ZDA in Evropi, kot tudi še marsikje drugje. Ni potrebe izgubljati preveč besed o zapriseženemu pripadniku teorije zarot, anticepilcu in po novem zdravstvenemu ministru Robertu F. Kennediju ml. Ali o pa recimo o glavnem Trumpovem pogajalcu o miru v Gazi in Ukrajini Stevu Witkoffu, ki se morebiti spozna na nepremičnine, nima pa prav veliko pojma o mednarodni politiki, diplomaciji ali zahtevnih meddržavnih pogajanjih. Tu je še obrambni minister Pete Hegseth, ki ga niti služenje v vojski, niti voditeljska televizijska kariera na FOX TV še ne dela kompetentnega za vodenje Pentagona. In tu so še mnogi, mnogi drugi.
Ampak to je Trump 2.0, od njega niti ne pričakujemo nič manj ekstravagantnega, kot so takšna imenovanja. Saj je tudi sam tak, bodo odmahnili mnogi. Ampak Rusija, oh, to pa je druga stvar. To je resna, močna država. Urejena država, kjer vlada red. In ki nima takšnih političnih klovnov, kot so prej našteti. A zato ima Medinskega. Z razlogom.