Nehvaležno je pisati o dogodkih, ki se bodo šele zgodili. Sploh v časih, ko se zdi, da je vse, kar je veljalo včeraj, danes obrnjeno na glavo (za kar v prvi vrsti skrbi ameriški predsednik, a ne samo on). Zato je nehvaležno nizati napovedi o vojaški paradi v Moskvi ob dnevu zmage v rubriki, ki jo boste bralci prebirali dan po dogodku. A bom tvegal in zapisal, da se navkljub svarilu ukrajinskega predsednika Zelenskega tujim državnikom v Moskvi 9. maja ne bo (oziroma se ni) zgodilo nič dramatičnega. Tako zaradi dejstva, da bo nebo nad Moskvo maksimalno zaščiteno, kot še bolj, ker bodo tam državniki nekaj deset držav, med njimi prvi med neenakimi – kitajski predsednik Xi Jinping. In ker bi bil kakršen koli (večji) varnostni incident takoj pripisan Ukrajini, česar pa si ta v trenutnih razmerah globalne moči in stanja na bojišču nikakor ne more privoščiti. Zato bo maksimalno previdna.
Glede drugih vidikov parade ni velikih presenečenj: Kremelj želi v svet poslati sliko mogočne vojaške sile, podprte z ogromnim jedrskim arzenalom. In s tem ponovno opozoriti na to, da ruski vojaški poraz v Ukrajini po željah večine zahodnih voditeljev ne pride v poštev brez uporabe jedrskega orožja, ter ponovno zagroziti z risanjem rdečih črt, ki jih Zahod ne sme prestopiti. A težava Kremlja je v tem, da jih je v preteklih treh letih že tolikokrat narisala in nato ob njihovem prestopanju ostala tiho, da se med zahodnimi zavezniki Ukrajine krepi zavedanje o tem, “da je [jedrski] strah votel, okrog ga pa nič ni”. Pri tem ima Zahod močnega, samo na prvi pogled presenetljivega zaveznika – taistega, prvega med neenakimi, kitajskega predsednika. Ki bo lahko v dnevih okrog parade Putinu neposredno ponovno prenesel sporočilo o tem, kaj je za Kitajsko sprejemljivo in kaj nikakor ne. In na vrhu seznama je prav gotovo uporaba jedrskega orožja. Upoštevajoč težo Kitajske je to redka beseda, ki je v Kremlju dandanes še ustrezno (u)slišana.
***
V luči mirovnih pogovorov o Ukrajini se v zadnjem času večkrat omenja možen korejski scenarij z začasnim premirjem, ki preraste, če ne v trajen mir, pa vsaj v manj vročo fazo konflikta brez tisočih mrtvih na obeh straneh. A se v kontekstu prihodnosti Rusije pojavljajo zanimive asociacije z neko drugo vojno in drugim režimom: Sadamovim Irakom.
V zahodnem kolektivnem spominu podob, ki je kajpada dokaj kratke sape, so od Sadamovih časov najbrž ostali zgolj zloglasni zapor Abu Graib, podrtje Sadamovega kipa po ameriški invaziji leta 2003 in iskanje nekdaj mogočnega diktatorja, ki so ga nazadnje neobritega in razcapanega našli v skriti lopi daleč od Bagdada. Toda zanimivo je pogledati širšo sliko, ki razkriva zanimive paralele (kot tudi različnosti) med režimoma Sadama v Iraku in Putina v Rusiji.
Sprva o različnostih: teh ne bom prav veliko omenjal, a tiste, ki so hitro vidne, imajo lahko zelo veliko težo; z vidika vojaškega spopada s tujo silo tudi odločujoče. Rusija seveda ni Irak, nima “samo” ene (jedrske) bombe, ki si jo je tako močno želel Sadam, ima jih na tisoče. Ima tudi sedež v Varnostnem svetu (VS) OZN, kar ji avtomatsko daje specifično težo odločanja v mednarodnem redu, vzpostavljenem po drugi svetovni vojni. Ki je sicer klinično mrtev, a vsaj navzven kaže znake formalnega obstoja. Tako so kakršne koli resolucije VS OZN o ruski agresiji na Ukrajino vnaprej obsojene na propad; v nasprotju z dogajanjem v 90-ih letih in prvih letih novega tisočletja, ko je bila tema Iraka in obstoja orožja za množično uničevanje stalnica na zasedanjih v New Yorku in predmet ostrega političnega spopada med velesilami. In to brez vnaprej jasnega izhoda. Tu je seveda še nafta: v obeh primerih gre za izvoz nafte kot ključni vir državne blagajne, a s to pomembno razliko, da je Rusija bistveno večji izvoznik in zato eden ključnih virov stabilnosti svetovnega naftnega trga z vidika ponudbe. Irak te vloge ni nikoli imel in je bil zato lažje deležen številnih sankcij, ki so omejevale dostop do svetovnega trga in s tem pomembnih proračunskih prilivov.
In to je to. Vsaj kar se razlikovalnih dejavnikov tiče. Vsaj ključnih – ostalih je še na ducate ali celo več, a ti so predmet zgodovinskih razprav, ne kolumn. Sedaj pa k podobnostim, ki so vsaj toliko (če ne še bolj) zanimive.
V obeh primerih imamo opravka s samodržcema, diktatorjema, ki sta med vladanjem razvila paranojo do te mere, da ju je povsem zaslepila. Paranoja tako z vidika lastne varnosti in “notranjih sovražnikov” kot seveda tudi zunaj njunih držav: Sadam je praktično do konca svojih dni verjel v svetovno sionistično zaroto, sponzor katere so ZDA in cilj katere je uničiti arabski svet in z njim seveda Irak. Podobno je s Putinom: po njegovem so okrog Rusije same temne sile dekadentnega Zahoda, ki so proti Rusiji – nosilki tradicionalnih krščanskih vrednot – skovale svetovno zaroto s ciljem njenega razkosanja in uničenja. Zato je zavladal trenutek, ko je treba preventivno udariti (vojna v Ukrajini) in s silo uveljaviti svojo interesno sfero ter razširiti meje “ruskega mira”. Sadam je okrog sebe gradil mit voditelja združenega arabskega sveta v vojni proti Izraelu, Putin pa v tradiciji carske Rusije velikega državnika, osvojitelja ozemelj.
Oba sta se (samo)izolirala in sprejemala odločitve v informacijskem vakuumu ter brez upoštevanja nasvetov ali mnenj širšega notranjega vodstvenega kroga, kaj šele drugih mednarodnih akterjev. Sadam je tako živel desetletja, ko se ni preveč brigal niti za specifike političnega odločanja v ZDA niti za multilateralizem sistema OZN in ne za interese in mnenja drugih arabskih držav. Kam je to Irak pripeljalo, vemo. Podobno se je Putin med 25-letno vladavino zavil v lasten mehurček, kjer ni ravno veliko prostora za mnenja drugih. In v tem slogu sprejema ključne odločitve, tudi to o izvedbi agresije na Ukrajino (spomnite se kadrov s sestankov v Kremlju pred 22. februarjem 2022, ko je Putin na distanci spraševal člane Varnostnega sveta Ruske federacije o tem, ali podpirajo njegovo politiko do Ukrajine. Vsi so po šolsko kimali, direktor zunanje obveščevalne službe SVR Sergej Nariškin je sprva poskušal nekoliko ugovarjati, a ga je Putin takoj javno diskreditiral. In je na koncu rekel samo še “Da.”).
Zato ni presenečenje, da sta se oba v svojih ključnih odločitvah tudi močno uštela in precenila lastne zmožnosti ali podcenila odziv mednarodne skupnosti. Oziroma kombinacijo obojega. V primeru Sadama se je to zgodilo v vojni z Iranom (1980-1988, brez zmagovalca), še bolj pa v primeru aneksije Kuvajta 1990. Sadamu je bilo do takrat oproščeno marsikaj: tako uporaba prepovedanega kemičnega in biološkega orožja kot tudi množične represije in genocid nad Kurdi doma; ZDA in druge velesile so vse to pasivno spremljale, a se v luči občutljivega ravnotežja sil v regiji in blokovske delitve (do razpada Sovjetske zveze) niso odločile posredovati. Aneksija Kuvajta je to spremenila in ZDA so vojaško posredovale, Irak pa je izgubil tudi nekatere regijske arabske zaveznike. Čeprav takrat ZDA niso šle do konca in režima niso zrušile, si Sadam od takrat ni več politično opomogel. Odštevanje do začetka konca režima se je začelo. Podobno se je uštel Putin: oproščena sta mu bila posredovanje v Gruziji (2008) in aneksija Krima (2014). A nato se je domnevna tridnevna tako imenovana posebna vojaška operacija sprevrgla v večletno vojno z izčrpavanjem, v kateri Rusija ni samo izgubila stotisočev vojakov (umrli in poškodovani), ampak tudi ni dosegla praktično nobenega od deklariranih ciljev: demilitarizacije in denacifikacije Ukrajine. Ukrajinska vojska je danes, kljub ogromnim izgubam in operativnim izzivom, bolj usposobljena in posodobljena kot pred vojno. Prav tako nič ne kaže, da bi Rusiji uspelo doseči razorožitev Ukrajine s političnimi cilji in si jo politično podrediti po vzoru Belorusije, kjer bi imela vse niti političnega in gospodarskega odločanja v svojih rokah. Ukrajina je, ne glede na vse hude posledice vojne, danes svetlobna leta dlje od Rusije, kot je bila pred vojno.
Je zatorej možno, da bo Putinova ukrajinska imperialistična avantura delila usodo Sadamove kuvajtske pasti?
***
Ker sem že začel s parado, naj z njo tudi končam. Tudi Sadamov režim je uvedel svoj dan zmage – 8. avgusta 1988 je ukazal vsedržavno praznovanje zmage v vojni s sosednjim Iranom, ki jo je začel osem let pred tem. Tudi tam je bilo obilo zmagoslavne simbolike in elementov utrjevanja avtoritarne oblasti. Ter prikazovanja zmagoslavja, ki sicer to ni bilo: Irak ni prav nič pridobil v tej vojni, bistveno več je izgubil – okrog milijon življenj, državna blagajna je bila dodobra izpraznjena, prebivalstvo obubožano in gospodarstvo v razsulu. A vsi ti vidiki so bili skrbno pometeni pod preprogo, za kar v avtoritarnih režimih niso potrebne posebne inovacije, priročniki obstajajo že dlje časa. Samo učinkovito jih je treba kopirati, kar Kremelj – vsaj za domačo javnost – več kot uspešno počne.
V izvirniku objavljeno v časniku Večer, 10.05.2025, dostopno tukaj.