Zadnjo kolumno o vprašanju miru v Ukrajini, objavljeno 15. februarja, sem zaključil z grenkim spoznanjem, da bo zaradi vse večjega zbliževanja propagandne retorike Bele hiše s Kremljem Ukrajina tista, ki bo morala popustiti in ki bo posledično za “vsiljen mir najverjetneje plačala najvišjo ceno”. Kar se je tedaj le nakazovalo, je že nekaj dni kasneje dobilo vedno jasnejše obrise: Trump & Co. je s strategijo ‘poplavljanja terena’ (ang. flooding the zone, koncept Steva Bannona iz prvega Trumpovega mandata, ki temelji na nenehnem preplavljanju javnosti z vedno novimi, šokantnimi stališči, novicami in odločitvami, dokler mediji in kritična javnost ne postanejo paralizirani in dezorientirani) narekoval vrtoglavi tempo ne le v ameriški notranji politiki, temveč tudi pri vprašanju vojne in miru v Ukrajini ter Evropi.
Stampedo se je začel z bizarnim govorom podpredsednika ZDA J. D. Vancea v Münchnu, kjer je Evropo obtožil nazadovanja na področjih svobode govora in demokracije, nato pa se je nadaljeval s skorajda vsakodnevnimi bombastičnimi izjavami Trumpa: ukrajinski predsednik je “diktator, ki mora odstopiti”, EU je “nastala zato, da bi izigravala in izkoriščala ZDA” itd. V ta kontekst sodi seveda prav tako absurdna Trumpova ideja o Gazi kot luksuznem letovišču pod okriljem ZDA. Vrhunec tega političnega resničnostnega spektakla, imenovanega “trumponopoly”, je sledil 28. februarja, ko je Vladimir Zelenski obiskal Belo hišo in bil javno ponižan – z njim pa tudi celoten ukrajinski narod. Evropa je spoznala, da je naslednja.
Trumpova strategija širjenja kaosa in ‘poplavljanja terena’ je učinkovala; ne le mediji in javnost, temveč tudi celoten evropski politični vrh so (bili) v šoku. Paralizirani in dezorientirani. Odzivi na govor ameriškega podpredsednika so bili osupljivi – številni evropski politiki in mnenjski voditelji so kritiko ZDA sprejeli z besedami: “Grobo povedano, a ameriški podpredsednik nam je nalil čistega vina in pravzaprav smo si v Evropi za marsikaj sami krivi.” Tudi pri nas so nekateri politiki, predvsem desno od sredine, tekmovali v podobnih ocenah. Ne samo, da se v demokracijah politiki načeloma izogibajo neposrednemu vmešavanju v notranje zadeve drugih držav, če te ne ogrožajo mednarodnega miru in varnosti. Bistvo se skriva v tem, da o “demokratičnem deficitu” v Evropi pridiga ameriški politik, ki še danes zanika poskus državnega prevrata v ZDA 6. januarja 2021. Njegovo moraliziranje o demokraciji je podobno, kot če bi Evropa leta 1940 resno poslušala Stalina, ko bi pridigal o spoštovanju človekovih pravic. Ne samo bizarno, temveč zavržno dejanje, vredno ostre kritike.
A to še ni bilo vse. Sledili so krizni sestanki evropskih voditeljev, ki naj bi kazali enotnost in odločnost. A v resnici so le razkrili globoko evropsko neučinkovitost. Kot bi dejal nekdanji sovjetski zunanji minister Ševarnadze: “Želeli smo narediti kar se da najbolje, a izpadlo je tako kot vedno.” Namesto enotnosti so sestanki odprli klasično evropsko razpravo o tem, kdo je bil povabljen in kdo ne – kot da za koncept specifične (politične) teže posameznih držav še nikoli nihče ni slišal.
Še bolj boleče pa je, da je evropska reakcija izpadla dvojno nekredibilno. Prvič, pokazalo se je, da evropski voditelji kljub vsem znanim dejstvom niso bili pripravljeni na Trumpovo retoriko in odločitve. Kot da možnih scenarijev po nastopu njegovega novega mandata niso analizirali, niti prebrali, če so že bili napisani. Zato je kot posledica sledila takšna improvizacija, ki je v današnjih razmerah vsaj tvegana, če ne celo lahko usodna. In drugič, rezultati kriznih sestankov so razgalili nesposobnost sprejemanja nove realnosti. Na koncu smo slišali že dobro znane fraze: “EU je lahko močna le, če je enotna”, “še naprej bomo podpirali Ukrajino” in “Evropa mora postati bolj obrambno-varnostno odporna ter se znajti tudi brez ZDA”. Ali so za ta spoznanja res potrebovali predavanje J. D. Vancea in Trumpove grožnje? Vse ostale opozorilne signale so preslišali – tako tiste, ki so pred tem vedno bolj vztrajno trkali na vrata iz Vzhoda, kot prav tako Trumpove predvolilne napovedi.
Ne glede na politični spektakel, resničnostni šov in transakcijski pristop Trump tokrat misli resno. Verjamem, da je težko sprejeti dejstvo, da ameriški predsednik skoraj dobesedno ponavlja propagandni jezik Kremlja, legitimno izvoljenega predsednika napadene države označuje za diktatorja in svet vidi kot partijo nepremičninskega Monopolija, kjer ostali igralci vstopajo v Belo hišo sklonjenih glav, ponižno in z belo zastavo za pasom. Razen seveda držav, kot sta Rusija in Kitajska, ki igrajo svojo igro za ločeno mizo. To je realnost, ki je tu in zdaj – in pred katero si ne smemo zatiskati oči in bežati v varni svet iluzij.
A ravno to se žal dogaja. Tiho upanje, kako bi Trumpa le lahko prepričali, namreč še vedno tli v glavah večine evropskih voditeljev. Od tod tudi že skorajda poskusi iz obupa ga prepričati v to, da ni Ukrajina napadla Rusije, temveč obratno; da ni Zelenski diktator, ampak Putin; da EU ni sovražnik ZDA, temveč zvest (o, še kako zvest!) transatlantski partner; da carinske vojne ne bodo “znova naredile Amerike velike”, temveč le zmanjšale skupni kolač, in tako dalje … Zato tudi Macronovi poskusi ‘trepljanja po rami’ kot element javnega razkazovanja odličnega prijateljskega odnosa s Trumpom ter iz tega izhajajoči neformalni nasveti Zelenskemu, naj po fiasku v Beli hiši poskusi storiti enako. O uspešnosti takšnih pristopov ne gre izgubljati besed. Nekoč smo vse to že videli – v Kremlju v prvih tednih po ruski agresiji na Ukrajino.
Ta iluzija o tem, da lahko kratkoročno z osebno karizmo evropski voditelji (če ne Macron, pa morebiti Melonijeva?) kardinalno spremenijo razpoloženje v Beli hiši, se razumljivo sliši zelo mamljivo. Omogočila bi namreč ohranitev statusa quo; v Evropi bi se lahko družno oddahnili in bili nadvse zadovoljni, da nam ponovno ni treba ničesar drastično spreminjati, vrnili bi se k ustaljeni dinamiki linearnega razvoja Unije. Torej dinamiki, prilagojeni najpočasnejšemu členu v verigi in iskanju najmanjšega – pa če še tako gnilega – skupnega imenovalca.
Poskusi približevanja Trumpovi administraciji so seveda legitimni, saj se je Trump že večkrat izkazal za nadvse nepredvidljivega akterja. A bistveno bolj kot to bi pričakovali, da bi evropski voditelji vsaj toliko energije kot v poskuse približevanja odkrito sovražni novi ameriški administraciji vložili v lastno odločanje. Po možnosti odločno, učinkovito in podkrepljeno s konkretnimi ukrepi. V odločanje, ki ne bo podrejeno Trumpovemu vsakodnevnemu kaosu in utopljeno v iskanju smisla v njegovem ‘poplavljenem terenu’.
Objavljeno v časniku Večer, 15.03.2025.