“Začasno premirje oziroma zamrznitev konflikta ni sprejemljiva. Potrebujemo zanesljive, pravno zavezujoče dogovore in mehanizme, ki bodo zagotavljali, da se kriza ne bo ponovila.” Komu bi, vezano na vojno v Ukrajini, pripisali takšno izjavo? Ukrajinskemu predsedniku Zelenskemu ali kateremu drugemu predstavniku oblasti v Kijevu? Vemo namreč, kakšna sporočila v zadnjih mesecih potihoma prihajajo iz Kijeva: da se o ozemlju v prihodnje lahko pogajamo in spor rešujemo diplomatsko, vendar pa so ključna varnostna zagotovila Ukrajini, ki bodo preprečevala to, kar se je zgodilo 24. februarja 2022. Toda ne. Motili bi se.
Omenjena izjava je prišla iz ust uradne govorke ruskega ministrstva za zunanje zadeve Marije Zaharove in nazorno kaže, s kako diametralno nasprotnimi pogledi na vojno (in mir) imamo opravka. Ob takšni izjavi Moskve bi znal marsikdo sprva pomisliti na kakšen še nenapisani Murakamijev roman – utopijo, v katerem ni Rusija z vojaško agresijo napadla Ukrajino, ampak obratno. V kateri torej ni agresor Rusija, ampak Ukrajina. Svet, v katerem tako imenovane “zavezujoče dogovore in mehanizme” v prvi vrsti ne išče tisti, ki je šibkejši in napaden, ampak agresor. Skratka, paralelni svet, ki ga razumejo samo v Kremlju.
Ali morebiti še kje? Tam, kjer bi ga še pred meseci najmanj iskali? Pa to ne v Pekingu ali Teheranu, temveč v Beli hiši. Trump, čigar populistični besednjak iz dneva dan vse bolj spominja na imperialistične kremeljske blodnje, namreč kot kak napol zblazneli šerif iz hollywoodskega črno-belega filma brezobzirno grozi celotnemu svetu, od Grenlandije do Panamskega prekopa in Palestincev; transatlantskim zaveznikom ali ne, ne igra prav velike vloge. S kajpada zelo pomembno razliko, da tistim, ki ne ubogajo, grozi predvsem z gospodarsko in trgovinsko palico, medtem ko Kremelj te opcije nima; preostali so mu samo še zaprašeni vojaški topovi iz časov Sovjetske zveze in obsežen jedrski arzenal.
In tako pridemo do trenutka, ko bi znala Trump in Putin – seveda brez Ukrajine – odločati o vojni in miru na vzhodnih mejah EU. Vse od Trumpove inavguracije 20. januarja se svetovni mediji sprašujejo in ugibajo, ali sta predsednika že govorila oziroma kdaj se nameravata srečati. Jasno, saj se še spomnimo Trumpove predvolilne obljube: vojno v Ukrajini bo končal v 24 urah. Škoda, da ni natančneje navedel, katerega leta in meseca. Tančico skrivnosti je pred dnevi razkril Trump sam, ko je javnosti sporočil, da sta s Putinom opravila telefonski pogovor, v katerem naj bi mu Putin dejal, da hoče, da bi ljudje nehali umirati. “Vsi ti mrtvi. Mladi in lepi ljudje. Takšni so kot naši otroci, dva milijona jih je umrlo, in to brez razloga,” naj bi bile besede ruskega predsednika. Seveda ne vemo, koliko od tega je bilo zares izrečenega ali ne oziroma koliko je bilo v tem pogovoru “izgubljenega s prevodom”. Sam bi stavil na dve opciji: ali je Trump slišal, kar je želel slišati, ali pa je šlo za klasično “maskiranje realnosti” sovjetskega tipa, ki ima dolgo tradicijo v Potemkinovih vaseh. Torej, da si Putin s tem, ko si “prizadeva za mir”, kupuje čas in govori, kar želi Trump od njega slišati.
O tem, koliko si Putin resnično (ne) prizadeva za mir, bolj nazorno pričajo njegove izjave za neko drugo, domačo javnost. Mnoge je namreč šokiral konec decembra, ko je na prednovoletni tiskovni konferenci na prošnjo za komentar o nestabilnih razmerah v svetu in okolici Rusije odgovoril: “Veste, ko je pri nas vse mirno, stabilno in enakomerno, nam je dolgčas, želimo si ‘akcije’. Takoj ko se začne ‘akcija’, vse šviga mimo nas – tako sekunde, kot tudi krogle – in potem nas je res strah, groza. Ampak ne prehuda groza.” V časniku Kommersant, nekdaj enem vodilnih neodvisnih ruskih medijev, so njegove besede pokomentirali, da se je “predsednik pošalil”.
Če torej še niste vedeli, veste zdaj: za ruskega predsednika je vojno stanje “akcija”, nekakšno želeno stanje, antipod miru in stabilnosti. To se sicer, žal, povsem sklada s podobo Putina, na katero tako vztrajno opozarjajo ruski disidenti in civilna družba – in ki jo tako neradi slišijo mnogi iz politične levice na Zahodu. Putin to vojno potrebuje tako iz političnih in ideoloških razlogov kot vedno bolj tudi ekonomskih (o tem sem nazadnje na teh straneh pisal pred mesecem dni). In ne, Putinu ni “žal vseh teh mrtvih, mladih in lepih ljudi”, kot ga je parafraziral Trump, kajti drugače te vojne sploh ne bi bilo oziroma bi jo Putin končal že zdavnaj. Še preden je na fronti, ki vedno bolj spominja na pozicijska bojišča prve svetovne vojne, umrlo okoli četrt milijona vojakov, od teh več prav na ruski strani. Stalinovo izjavo, da je “smrt enega človeka tragedija, smrt milijona pa statistika”, je Putin več kot uspešno ponotranjil. Kot tudi že marsikateri njegov politični avtoritarni repertoar.
A vrnimo se k miru v Ukrajini.
Bo bodo v kratkem torej le začela mirovna pogajanja? Obstaja velika verjetnost, da ja. Pa ne samo zaradi Trumpa, ki bo želel pokazati, da si prizadeva za to. Ampak ker bi začetek pogajanj ustrezal obema vojskujočima se stranema. Ukrajini zato, ker je to praktično edini izhod iz trenutne situacije, ko se fronta v Donbasu počasi, a vztrajno ruši in nič ne kaže, da bo Kijevu v danih razmerah uspelo položaj na bojišču preobrniti. Ne glede na vojaške taktične uspehe v regiji Kursk je srednjeročno tveganje popolne izgube ozemlja v Donbasu preprosto preveliko, tako v političnem kot tudi vojaškem smislu. Dodatno ukrajinske pogajalske sposobnosti slabšajo zmanjšane zmožnosti oblikovanja novih vojaških formacij, pa tudi znane težave z dobavo dodatnega orožja zahodnih zaveznikov, v prvi vrsti ZDA. In tudi v to enačbo je Trumpu še od časov predvolilne kampanje uspelo vplesti ogromno spremenljivko, za katero še ne vemo povsem, kako bo spremenila obstoječa razmerja sil.
Istočasno bi začetek pogajanj koristil tudi Kremlju: predvsem kot taktična poteza, s katero bi lahko poskušal dodatno oslabiti Ukrajino in zahodne zaveznike. Ne bi bilo presenečenje, če bi Rusija kot pogoj za začetek pogajanj postavila zaustavitev (ali vsaj zmanjšanje) dobav zahodnega orožja Kijevu za čas trajanja pogajanj, kar pa je lahko merjeno v mesecih. Medtem bi Rusija lastno vojno ekonomijo nemoteno navijala do maksimalnih obratov, potrebnih za postopno nadomeščanje sovjetskega vojaškega arzenala, že dodobra potrošenega med ukrajinski “avanturo”.
A tudi v tem primeru bi bili šele na začetku mirovnega procesa in daleč od njegovega uspešnega zaključka. Kajti če ne prej – recimo pri določitvi razmejitvene linije in ozemeljskem vprašanju – bi do ključnih nepremostljivih razlik v stališčih prišli na točki garancij za to, da bi bil kateri koli mirovni sporazum dejansko spoštovan. Rusija si s pozicije jedrske sile zamišlja, da sta to lahko edino nevtralnost Ukrajine ter precejšnja omejitev njenih vojaških zmogljivosti, s katerimi se Kijev nikakor ne bi mogel ponovno zoperstaviti morebitni ruski agresiji v prihodnosti. Za Ukrajino seveda velja obratno: Zelenski vztrajno ponavlja, da je lahko edino vstop Ukrajine v zvezo Nato ustrezna garancija za to, da se čez nekaj let ne ponovi februar 2022.
In tako pridemo do kvadrature kroga, v kateri zgolj diplomatske spretnosti za oblikovanje novih mehanizmov ali razmejitvenih črt ne bodo dovolj. Za to, da bi prišli do dolgotrajnega, kaj šele pravičnega miru, bi namreč potrebovali bistveno več. V prvi vrsti poenotenje širše mednarodne skupnosti (nikakor ne samo G7) proti Rusiji, ki bi Putina znala odvrnila od prepričanja, da je (vojaška) “akcija” boljša od “dolgočasne normalnosti”. A če je to dejanski načrt evropskih politikov, je to račun brez krčmarja. Je zgolj nevarna iluzija, ki se od inavguracije Trumpa 2.0 vedno bolj oddaljuje v neko drugo, bistveno bolj grenko in nepredvidljivo realnost. Če parafraziramo Putina: v grozo brez konca.
In tako torej Rusija ne bo tista, ki bo v tem iskanju kvadrature kroga popustila, temveč bo to najbrž morala biti Ukrajina. Ukrajina, ki bo za vsiljen “mir” najverjetneje plačala najvišjo ceno.
P.S. Objavljeno v časniku Večer, 15.02.2025, oddano uredništvu nekaj dni pred tem. Torej nekaj dni preden je Trump Zelenskega označil za “diktatorja” ter preden sta se nato 28. februarja srečala v Beli hiši. Torej še preden je Trump 2.0 več kot nazorno potrdil to, o čemer sem pisal…