“Če ne kupujete, so cene normalne.” S tem aforizmom je Anton Siluanov, finančni minister Ruske federacije, pred meseci komentiral največjo skrb povprečnega Rusa: nebrzdano inflacijo.
A visoka in trmasta inflacija ni edini problem ruskega gospodarstva. V letu 2024 so se prvič pojavili resni znaki številnih gospodarskih in finančnih težav ter neravnovesij, ki so neposredna posledica vojne v Ukrajini. In ki se bodo po predvidevanjih neodvisnih ekonomistov v novem letu še bolj okrepile in predstavljale enega večjih izzivov za Kremelj.
Običajno nas stanje gospodarstva v največjih svetovnih ekonomijah zanima z vidika globalnih napovedi gospodarske rasti, mednarodne trgovine in neposrednih posledic na domače gospodarstvo. V primeru Rusije je tokrat drugače: osrednji interes je povezan z rusko zmožnostjo za vodenje dolgoročne vojne, vojne za izčrpavanje v Ukrajini, za katero Kremelj potrebuje vedno več denarja. Zato je vprašanje vzdržnosti trenutnega modela ruske vojne ekonomije neposredno povezano tako z zmožnostjo nadaljevanja agresije na Ukrajino in tudi s socialno stabilnostjo v Rusiji sami. Slednja je namreč ključen element – poleg strahovlade, seveda – legitimnosti sodobne kremeljske avtoritarne diktature.
Fiskalna vojaška injekcija in zapitek
Velja spomniti na to, da je Rusija z makroekonomskega vidika relativno neboleče prebrodila prvo in drugo leto vojne – rahel padec BDP prvo leto, nato rast za 3,6 odstotka leta 2023. Ko k temu dodamo še nekatere izbrane ekonomske kazalnike (nizka brezposelnost, nizek deficit zveznega proračuna), ni tako presenetljivo, da so bili komentarji v smislu “rusko gospodarstvo je dovolj robustno, da lahko vsaj srednjeročno podpira vojaško avanturo in vzdrži napor obsežnih zahodnih sankcij” v porastu. Najbrž ni treba posebej izpostavljati, da je kremeljska propaganda govorila podobno in z obveznim pripisom: “Vojna je celo blagoslov za rusko gospodarstvo, saj bo dala potreben zagon modernizaciji.”
Če se od bajk prestavimo na bolj realna tla, je od prvega dne vojne jasno, da ta nikakor ni blagoslov za rusko ekonomijo, ampak prej prekletstvo. Ki bo imelo dolgoročne negativne posledice, saj uničuje človeški kapital (beg možganov, množične aretacije in zaporne kazni), povzroča beg kapitala in zahodnih tehnologij, krepi nezaupanje v rubelj in domače investicije, preusmeritev državnih fiskalnih virov za potrebe vojne pa ustvarja nova neravnotežja in krepi inflacijska pričakovanja. V minulem letu so omenjene posledice prvič začele dobivati tudi uradne statistične potrditve, od katerih imajo glavobol tudi nosilci ruskih gospodarskih in finančnih politik, s centralno banko na čelu. Oziroma kot je v enem od podkastov dejal Ruben Enikolopov z Univerze Pompeu Fabra in odličen poznavalec ruskega gospodarstva: “Pijanka se še nadaljuje, a streznitev in alkoholni maček nista prav daleč.”
S pijanko je seveda mislil na obsežno injekcijo državnega denarja v podporo vojni, ki za tako imenovano vojno ekonomijo seveda ni nič posebnega, prej predstavlja normalno stanje razmer. A to seveda stane, kar sedaj vidimo tudi na ruskem primeru. Uradna inflacija se sicer giblje okrog devet odstotkov, a številni neodvisni ekonomisti opozarjajo, da je v realnosti še bistveno višja; Inštitut SITE iz Stockholma, recimo, v svoji jesenski analizi govori o tem, da je realna inflacija bliže 16 odstotkom, kar se tudi bolj sklada z rastjo cen, kot jo občuti povprečni Rus. To pa povsem spremeni pogled tudi na osrednji kazalec gospodarske dejavnosti (BDP), ki je v realnih izrazih očiščen inflacije. V tem primeru je rusko gospodarstvo leta 2024 zabeležilo občuten padec realne gospodarske dejavnosti, ne pa uradno zabeleženo rast. Da so tovrstne ocene bliže realnosti, priča tudi odziv ruske centralne banke, ki je v minulem letu sistematično dvigovala ključno obrestno mero vse do 21 odstotkov, kar je najvišja vrednost od razpada Sovjetske zveze.
Ne samo, da je že to samo po sebi dovolj indikativno: gre za ekstremno zategnitev monetarne politike, ki ustreza izjemnim inflacijskim razmeram. A tudi ta ne prinaša rezultatov. Namreč, medtem ko centralna banka poskuša zmanjšati količino rubljev v obtoku, zvezna vlada po naročilu Putina dela vse v obratni smer: razpihuje vojaško-obrambni proračun, ki bo v letu 2025 predstavljal že več kot 30 odstotkov vseh proračunskih odhodkov in blizu 10 odstotkov BDP. Ta denar ne gre samo v tanke, topove in strelivo, ampak tudi za izplačila tako imenovanim pogodbenikom, prostovoljcem, ki ob podpisu pogodbe z ruskim obrambnim ministrstvom predstavljajo osrednji vir novih vojaških sil na fronti. In to je cena, ki jo je Kremelj, kot kaže, pripravljen plačevati za to, da lahko vojni mesoreznici zagotavlja nove vojake ter se ob tem izogne ponovni izjemno nepopularni in tvegani mobilizaciji.
Nizozemska bolezen na kvadrat
Tako imenovana nizozemska bolezen je poznan in dobro dokumentiran družbenoekonomski pojav, ko odkritje ene tehnologije (najbolj pogosto naravnih virov) povzroči nenaden dvig dohodkov posamezne države, a se nato na račun povečanega pomena zgolj ene panoge zgodi odliv človeškega in finančnega kapitala iz vseh preostalih, ki nato začnejo nazadovati. Posledica tega je, da izničijo prvotne pozitivne učinke. To je pogosto pospremljeno s povečano korupcijo in šibko pravno državo, kar vidimo v številnih državah Afrike, v Latinski Ameriki in še kje, ko z naravnimi viri bogate države nikakor ne zmorejo ubežati surovinskemu prekletstvu in stopicajo na seznamu najmanj razvitih držav.
Ne glede na to, da Rusija nikakor ne spada v skupino najrevnejših držav, nikoli ni bila – in še danes ni – imuna na nizozemsko bolezen. Prilivi iz naslova naftno-plinske rente so namreč hrbtenica ne samo izvoza, ampak celotnega gospodarstva (posredno je ta sektor pred začetkom vojne v Ukrajini predstavljal več kot 30 odstotkov BDP) in predvsem proračunskih zveznih prilivov (tja do polovice). Dolgo časa je veljalo, da je glavni indikator “zdravja” ruskih javnih financ in tečaja rublja svetovna cena surove nafte.
No, tudi to se je z rusko agresijo na Ukrajino spremenilo. Tako po novem ni samo naftno-plinski sektor edini steber ruske makroekonomske stabilnosti: v obliki vojaško-obrambnega kompleksa se je zaradi potreb vojne pojavila resna “konkurenca”. Konkurenca, ki srka vse živo okoli sebe, kot srka kisik naprava za vakuumiranje. Vojna srka delovno silo, ki je ob negativni demografiji, izgonu milijonov srednjeazijskih migrantov in žrtvah vojne, že močno primanjkuje. Zasebni sektor preprosto ne more tekmovati v tekmi za dvig plač s (para)državnimi industrijskimi podjetji, ki so del vojaško-obrambnega kompleksa in ki na krilih vojaških naročil pobirajo zaposlene od vsepovsod. Srka zasebne investicije, kajti kakršne koli tržno pogojene investicije so težko vzdržne v razmerah, ko je ključna obrestna mera 21 odstotkov, obrestne mere za komercialne kredite pa so blizu ali čez 30 odstotkov. Neposredna posledica je padec industrijske proizvodnje in gospodarske aktivnosti v panogah, ki niso neposredno povezane z vojsko in obrambnim proračunom, kot sta gradbena in nepremičninska. Tudi zato ruski bankirji z vedno bolj odkrito kritiko nastopajo proti politiki dvigovanja obrestne mere, ki duši zasebni sektor (in tudi zato kakšni večji bankroti ruskih bank v letu 2025 niso povsem izključeni). Naprej skrha vse državne spodbude, subvencije in investicije v znanost, raziskave in razvoj: tudi če se proračunska sredstva za te namene nominalno povečujejo, jih s še višjo hitrostjo poje inflacija. Podobno se dogaja z zdravstvom in socialnimi transferji: v realnih cenah so ti krepko nižji kot pred vojno, s čimer recimo ruski upokojenci spadajo med tiste, ki so med prvimi občutili negativne posledice vojne in gospodarskih razmer.
Kako dolgo bo Rusija bolehala za takšno “dvojno” nizozemsko boleznijo? Dokler se bo vojno kolesje vrtelo, bo tudi Kremelj moral zagotavljati nove rublje za omenjene sektorje in tako še naprej pregrevati ekonomijo. Redki bodo od tega profitirali, večina prebivalstva bo občutila negativne posledice. A paradoksalno: tudi če bi jutri nastopilo vojno premirje, se kolesje ruske vojne ekonomije še nekaj časa ne bo zmoglo ustaviti. Preostali sektorji bodo namreč takrat tako podhranjeni, da ne bodo zmogli nadomestiti padca gospodarske aktivnosti ob odtegljaju svežih rubljev, ki jih Kremelj helikoptersko trosi na vojno.
In tako je Putin 140-milijonsko Rusijo pognal ne le v agresorsko, imperialno, vojaško avanturo brez jasnega izhoda, ampak tudi v povsem novo rusko gospodarsko odvisnost. Po novem namreč Rusija ni več odvisna zgolj od naftno-plinske rente, ampak tudi od vojne. Vojne, ki je postala njen ideološki in gospodarski imperativ.
V izvirniku kolumna objavljena v časniku Večer, 18.01.2025.