Okrog 1000. dneva vojne v Ukrajini smo bili priča nadaljnji epizodi te vojne na izčrpavanje: iz Ukrajine so proti Rusiji poletele ameriške rakete dolgega dosega ATACMS, v obratno smer ruska balistična raketa dolgega dosega Orešnik, ki bi lahko nosila tudi jedrske konice. Obenem je Kremelj posodobil svojo jedrsko doktrino, ki po novem kot enega od pogojev za uporabo ruskega jedrskega orožja omenja tudi “agresijo proti Rusiji, ki bi predstavljala kritično grožnjo njeni suverenosti in/ali ozemeljski celovitosti”. Številni zahodni mediji so dogajanje takoj pospremili z apokaliptičnimi naslovi v duhu “Ali smo že v 3. svetovni vojni?” ter “Svet še nikoli tako blizu jedrskemu spopadu”. Pomnožile so se javne razprave o jedrskih zakloniščih, z njimi tudi strah. Tako se mi je recimo soseda potožila, da jo ob vseh krizah sedaj še močno skrbi vojna in možni jedrski napad. In kratkoročni cilj Kremlja je bil že s tem dosežen.
15 rdečih črt apokalipse
O ruskih rdečih (tankih) črtah sem na teh straneh pisal že julija letos. Kremelj namreč vsakič, ko se na Zahodu začne govoriti ali ko dejansko pride do novih pošiljk orožja Ukrajini, začne groziti s povračilnimi ukrepi v obliki vseh razpoložljivih vojaških sredstev (beri: tudi jedrskih). In s tem risati vedno nove rdeče črte, prestop katerih bi lahko imel nepredstavljive posledice. Do sedaj so se vse tovrstne ruske grožnje izkazale za taktično ustrahovanje, ki ni imelo nobenih večjih vojaških posledic, a je bilo kljub temu več kot učinkovito: zahodne velesile so si neenotne glede dobav zmogljivejšega orožja, javno mnenje se v strahu nagiba v drugo smer. Obenem že same zamude oziroma obotavljanje z dobavami orožja Ukrajini ustvarjajo pogoje, ki gredo na roko agresorju.
Najnovejše ruske jedrske rdeče črte zato v tej vojni niso nič posebej novega. Po oceni nekaterih neodvisnih vojaških analitikov in politologov jih je Kremelj od februarja 2022 narisal vsaj že 15-krat. Velja spomniti: z jedrskimi grožnjami je začela Rusija groziti že dokaj zgodaj po začetku agresije in jih je stopnjevala jeseni 2022, ko je Ukrajini uspelo s kontra ofenzivo ruske sile potisniti iz nekaterih zasedenih ukrajinskih ozemelj. Kremelj je grožnje ponovil vsakič, ko so zahodne sile Ukrajini obljubile dobavo najnovejših tankov, sistemov protizračne obrambe, nato lovcev F-16 in še bi lahko naštevali. Sedaj smo prišli do raket dolgega dosega (poleg ameriških ATACMS tudi britanskih Storm Shadow), ki jih je Ukrajina že takoj po odobritvi uporabila za napade na rusko vojaško zaledje na ozemlju mednarodno priznanih ruskih meja.
Edina izbira
Pri tem ni nepomembno, da je omenjene rakete Ukrajina že imela in jih tudi uporabila pri napadih na vojaške cilje na okupiranih ozemljih, predvsem na polotoku Krim. A takrat ni nihče govoril in pisal o apokaliptični jedrski realnosti, ki nam grozi z Vzhoda. Kot da bi šlo za drobni tisk, ki ob povprečni instantni konzumaciji medijskih naslovov ni relevanten. Pa še kako je. Zakaj? Ker je Rusija z nelegalnimi referendumi jeseni 2022 dele štirih ukrajinskih regij priključila Ruski federaciji in jih sedaj skladno z lastnimi ustavnimi določili šteje za integriran del Rusije. Že takrat je Kremelj grozil z uporabo jedrskega orožja, v kolikor bi bila omenjena ozemlja napadena s strani Ukrajine, kar je bila še ena izmed že omenjenih 15 rdečih črt. Pa je bila tudi ta večkrat prestopljena, med drugim tudi z uporabo že omenjenih raket ATACMS.
A vrnimo se k zadnji eskalaciji: namreč, zanimivo je bilo spremljati odzive obramboslovcev (tudi pri nas), ki so bili bolj kot ne enotni v oceni, da tovrstni ukrajinski napadi z raketami dolgega dosega (250-300 km) ne morejo bistveno spremeniti poteka vojne oziroma občutno povečati zmožnosti Ukrajine za vojaško zmago. Slišati je bilo celo mnenja, da gre za neke vrste “simbolni” pomen. A če je tako, od kje potem pritrjevanje tezi, da gre za zelo nevarno eskalacijo konflikta v smeri jedrske grožnje? Ne vem, ali sem edini, ki v tem vidi bistroumni nesmisel, ki vključuje dva izključujoča se pojma? Kajti, kako lahko neko vojaško sredstvo, ki ne more bistveno spremeniti poteka vojne (kaj šele predstavljati eksistencialne grožnje za obstoj ruske države!), obenem predstavlja tako veliko tveganje za uporabo jedrskega arzenala, za katerega je celo vsakemu diktatorju jasno, da je pot brez povratka? Bi bilo zanimivo slišati bolj poglobljeno pojasnilo.
Jedrska doktrina in druge dimne zavese
Ker je bila najnovejša ruska jedrska grožnja dodatno podkrepljena s posodobljeno rusko jedrsko doktrino, so mnogi v tem videli dodatno potrditev lastne teze, da Kremelj tokrat “misli resno”. In so se zakopali v besedilo (v slovenskem mehurčku omrežja X je celo zaokrožil odlomek v ruščini, ki govori o balističnih raketah), ga poskušali analitično razumeti in povleči politične in vojaške zaključke. Koliko smisla je v tem oziroma kako resno gre jemati tak dokument? Dva vidika se zdita posebej pomenljiva.
Prvič, niti najnovejša ruska jedrska doktrina niti sorodni dokumenti drugih jedrskih sil ne predvidevajo avtomatskih mehanizmov za uporabo jedrskega arzenala. Govorijo o potencialnih grožnjah, pri katerih je uporaba jedrskega orožja možna oziroma pogojna, ne pa avtomatična. To je tudi logično, saj je namen razvoja in ohranjanja jedrskega arzenala prav odvračanje in ne ofenzivna uporaba. Tako je tudi v ruskem primeru, ki je vse do leta 2020 predvideval uporabo jedrskega orožja samo v primeru jedrskega napada na Rusijo oziroma napada s konvencionalnimi silami, ki bi predstavljali grožnjo za obstoj Ruske federacije. V različici po letu 2020 so se pojavili tudi drugi možni razlogi, med njimi tudi napad z balističnimi raketami ter uničenje kritične vojaške infrastrukture.
Drugič, povsem naivno bi bilo racionalno analizirati tak strateški dokument, kot je jedrska doktrina v novodobni avtoritarni Rusiji, ki ji vlada diktator, ki povsem nadzoruje celotno vertikalo oblasti. Kajti večkrat smo v zadnjih letih videli, kako Rusija krši tako lastno ustavo in zakone kot tudi mednarodne pogodbe in zaveze. Primerov je toliko, da bi jih bilo dovolj za celo monografijo, dovolj je, da izpostavimo budimpeške memorandume, skorajda šeriatsko samovlado Kadirova v Čečeniji ali aktivno državno podporo delovanju zasebne vojaške vojske Wagnerja, kar je sicer neposredno prepovedano v ruski ustavi. A žal ruska ustava ali zakoni že davno niso noben mehanizem nadzora ali omejevanja oblasti, ampak prav obratno: so priročen instrument avtoritarnega vladanja, ki se jih da vsakič znova prikrojiti lastnim težnjam in željam. So upogljivi kot plastelin in so zgolj (in nič več) orodje za legitimizacijo lastne politične oblasti in terorja. Tako znotraj ozemlja Ruske federacije kot tudi izven.
Zatorej je za razumevanje delovanja Putina relativno nepomembno, kaj res piše ali ne piše v jedrski doktrini (ali v kakšnem drugem uradnem dokumentu). Odločitev o uporabi oziroma neuporabi jedrskega orožja ne bo sprejeta zato, ker nekaj piše v jedrski doktrini, ampak, ker se bo Putin tako odločil. Tudi morebitne omejitve uporabe tovrstnega orožja ne bodo izhajale iz omejitev doktrine, ampak drugih razlogov. Razlogov, ki so lahko tudi povsem iracionalni in nimajo nobene realne (pravne, vojaške ali politične) osnove. Zato bi bilo bolj kot sam dokument koristno globlje analizirati vzroke za to, zakaj je Kremelj v slabih treh letih vojne že 15-krat narisal jedrske rdeče črte, a razen ostre retorike ni sledilo ničesar. Ali še bolj neposredno: kaj pa, če gre jedrske grožnje Kremlja jemati ne kot odraz moči, ampak obratno – odraz šibkosti? Zakaj sicer groziti z jedrskim orožjem, če v vojni zmaguješ, sovražnik pa je vidno utrujen? Zavajanje je lahko močno orožje, pa četudi dimno.
˜
Vse zgoraj zapisano bi lahko koga (prehitro) speljalo na sklep, da jedrske grožnje nikakor ne gre jemati resno in da je vse “po starem”. To ni poanta mojega zapisa. Tveganje jedrskega spopada je nedvomno tu. A ni nastalo včeraj in ni nastalo z zahodnimi dobavami orožja Ukrajini. Širjenje jedrskega orožja je že desetletja prepoznano kot eno osrednjih tveganj za človeštvo, a se žal v zadnjih desetletjih stvari premikajo nazaj, ne naprej. Med drugim tudi zato, ker Rusija kot po tekočem traku izstopa iz ključnih sporazumov za omejevanje strateškega jedrskega orožja, Kitajska in ZDA povečujeta lastne vojaške jedrske zmogljivosti, vse več držav pa si prizadeva priti do jedrskega orožj
A pri tem bombastični apokaliptični naslovi, ki smo jim priča v zadnjem mesecu, nikakor ne pomagajo. Prej močno škodujejo. Sejejo strah tam, kjer si tega Kremelj tudi najbolj želi. Zato bi se veljalo po tovrstnem ruskem jedrskem toboganu spuščati bolj previdno, preden nas od strahu in dimnih zaves povsem ne paralizira.
V izvirniku objavljeno v časniku Večer, dostopno tukaj.