Vojna v Gorskem Karabahu: Azerbajdžan spretno izkoristil trenutek

Za RTV SLO sem komentiral aktualno dogajanje v Gorskem Karabahu, kjer so azerbajdžanske sile bliskovito zavzele separatistično pokrajino, pri čemer je Rusija odrekla pomoč Armeniji, sicer dolgoletni zaveznici. Zakaj se je to zgodilo prav sedaj, kaj lahko pričakujemo in kakšno vlogo igra vojna Ukrajini pri tem?

O tem sem spregovoril za Odmeve RTV SLO, povzetek pa je objavljen v nadaljevanju.

Poznavalec posovjetskega območja Denis Mancevič je v Odmevih dejal, da je Azerbajdžan “čakal na novo priložnost, da bo lahko nadaljeval tisto, kar mu ni uspelo v vojni leta 2020, ko je bilo doseženo premirje po posredovanju Rusije. In kot danes vidimo, je azerbajdžansko vodstvo pravilno ocenilo, da Rusija ne bo odigrala te vloge, ki bi jo pričakovala armenska stran, kajti Rusija je dolgo veljala za poroka stabilnosti in vsaj zagotavljanja osnovne varnosti Armeniji in tudi nekega premirja vsaj v Gorskem Karabahu.”

Po njegovih besedah je “v zadnjih mesecih tudi mednarodna skupnost opozarjala, da je humanitarna kriza že tam in vidni elementi zločinov proti človečnosti, vendar ima mednarodna skupnost, kot kaže, druge prioritete in tudi zelo malo realnega vpliva na terenu”.

Da se Rusija ni odločila, da bo v tem trenutku posegla v dogajanje, pa Mancevič pojasnjuje s tem, da si v kontekstu vojne v Ukrajini ne more privoščiti poslabšanja odnosov s Turčijo, ki je namreč “glavni vir oboroževanja za Azerbajdžan”.

Drugi razlog pa je, da so se “armenske oblasti v zadnjem letu, intenzivneje pa v zadnjih mesecih, vedno bolj oddaljevale od Kremlja in je to zaušnica, pa tudi signal, kaj se zgodi v takem primeru”.

Na vprašanje, kaj razvoj pomeni za prebivalce Gorskega Karabaha, je Mancevič spomnil na poročila, da so azerbajdžanske sile napadale tudi civilne objekte in da je umrlo veliko civilistov. Boji pa se, da prihaja naslednja, “bistveno hujša faza, in to je, da če ne bo nadzora nad prehodom oblasti, torej nad tem, kako bodo azerbajdžanske oblasti poskrbele za spoštovanje etnične manjšine, predvsem armenske, da se znajo zgoditi še hujši zločini”.

Mancevič je dodal, da so politični signali v Azerbajdžanu predvsem za domačo javnost “izjemno agresivni, kajti azerbajdžanska javnost in tudi politika nikoli nista pozabili, kaj se je zgodilo z azerbajdžanskim prebivalstvom na tem ozemlju v vojaškem konfliktu konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let”.

Mancevič je še poudaril, da ima izjemno pomembno vlogo tudi to, da je Azerbajdžan pomemben dobavitelj plina, zaradi česar mednarodni akterji “z Azerbajdžanom delajo v rokavicah”. Azerbajdžan je za EU zdaj še pomembnejši, ker se Unija umika od Rusije kot osrednje dobaviteljice energentov. “In Azerbajdžan je tukaj poleg Norveške ključen dobavitelj. Številni plinovodi in naftovodi gredo tudi do Turčije, tako da tukaj ta naveza Azerbajdžan–Turčija igra tudi, svetovno gledano, izjemno pomembno vlogo,” je še dejal Mancevič.

Sharing is caring!