Slovensko veleposlaništvo v Rusiji stoji zgolj slabe pol ure peš od Kremlja, a je ne glede na to prav skrito od moskovskega dnevnega vrveža. Ko sem prvič prestopil prag staromeščanske hiše s klasično debelimi stenami in labirinti hodnikov, se je realnost precej oddaljila od podobe, ki se je pred tem zasidrala v moji glavi. Kajti, saj veste, diplomacija je precej resna stvar. Tako sem tudi vzel svoj mandat ekonomskega svetovalca na veleposlaništvu. A hitro je vame trčila realnost. Namesto zame namenjene delovne mize na hodniku podstrešja sem se sam podal v ureditev primernega delovnega prostora, ki sem ga po naključju odkril v nekdanji manjši jedilnici, saj ta že več let ni služila svojemu namenu. Z nekaj nanosi plasti sveže barve, zbranega neuporabljenega pohištva, prevezavami računalnika in telefona ter stvarmi od doma sem dobil svojo pisarno. No, ne ravno dobil, uredil sem si jo. Pisalo se je leto 2010.
˜
O vlogi, delovanju in pomenu diplomacije se v našem javnem prostoru relativno malo govori in piše. Pa še takrat je to – običajno – povezano s kakšno afero ali politizacijo pri imenovanju veleposlanikov. Redkeje ob odmevnejših uspehih diplomacije, kot je bila zmaga v tekmi za nestalni sedež v Varnostnem svetu OZN ali zmožnost ohranjanja in razvoja Blejskega strateškega foruma kot prepoznavne platforme za razvoj tako imenovane mehke moči in krepitve ugleda Slovenije najmanj v regijskem kontekstu, če ne širše. Politična ambicija o članstvu držav Zahodnega Balkana do leta 2030, ki jo je izrekel na Bledu predsednika Evropskega sveta Charles Michel, bo najverjetneje res težko uresničena brez nujno potrebne politične volje na stari celini, a je pomembna. In ni naključje, da je bila izrečena prav na Bledu.
Diplomacija je pomembna, in če se komu zdi, da jo v digitalno povezanem svetu 21. stoletja ne potrebujemo več, se moti. Ne samo, da jo potrebujemo, potrebujemo je več. Ker diplomacija se več kot splača. Učinkovita diplomacija pa se splača trojno. Pa ne gre “zgolj” za mehko moč, ugled in vpliv države zunaj meja, kar je sicer še toliko bolj pomembno za manjše države, ki običajno nimajo drugih sredstev zunanje politike za dosego lastnih interesov (beri: predvsem vojaške zmogljivosti). Diplomacija rešuje življenja. In to dobesedno. Žal prehitro pozabimo, kaj pomeni učinkovita diplomatsko-konzularna mreža ob nesrečah, pandemijah in vojaških konfliktih, ko je treba posameznike ali večje skupine državljanov evakuirati. Takrat se nam zdi samoumevno, da se to “pač zgodi”, pa seveda to še zdaleč ni tako.
Nedvomno obstaja razlika med teorijo in prakso, ko govorimo o tem, kako lahko diplomacija dnevno še bolj pomaga Slovencem po svetu, pripomore k promociji kulture, znanosti in gospodarstva, zagotavljanju varnosti itd. Kako je lahko še učinkovitejša in uspešnejša pri doseganju strateških interesov. Potenciala je nedvomno še ogromno. Sploh, ko upoštevamo dinamiko v mednarodnem okolju, za katero se kaže, da se vedno bolj pomika v smer novega svetovnega reda in s tem počasnega odmiranja starega, rojenega po 2. svetovni vojni. Ruska agresija na Ukrajino je tudi tu vse skupaj obrnila na glavo in pred tem si ne bi smeli zatiskati oči. Izzivov, tako v multilateralnem kot bilateralnem kontekstu, ne manjka.
In prav o tej razliki med potencialom in današnjim stanjem slovenske diplomacije bi morali v javnosti bistveno več govoriti. Slednje namreč ni stvar zgolj ministrstva za zunanje zadeve (MZZ), ampak se neposredno tiče prioritet slovenske politike, širše zunanjepolitične ambicije in javne podpore. In seveda proračuna, kajti vse to seveda tudi stane. A v poslovnem smislu to ni nujno strošek, lahko je tudi odlična investicija. Kar pomeni, da na daljši rok prinaša (bistveno) več, kot smo vanj namenili sredstev.
Vendar, če kdo meni, da se da takšno ambicijo da uresničiti “zgolj” s povečanjem finančnih sredstev, se močno moti. Prav toliko, kolikor je to stvar zadostnega financiranja, je to namreč stvar profesionalizacije, depolitizacije in reorganizacije. Reorganizacije ne zgolj v organizacijskem smislu, ampak tudi vrednostnem in normativnem. V tej kolumni nimam na voljo dovolj znakov za to, da bi izpostavil vse organizacijske luknje v delovanju zunanjepolitičnega ustroja, niti si ne delam utvar, da imam celovit uvid. A nekaj bistvenih značilnosti in praks, ki bi jih končno le veljalo odvreči ali spremeniti, je vidnih precej na daleč.
Pogoji, pod katerimi diplomati odhajajo in delujejo na delovnih mestih na veleposlaništvih, so prav tako zastareli in neustrezni, kot je vožnja s kočijami na avtocesti. Tudi zato je v tujino pripravljenih oditi vedno manj in manj diplomatov, sploh takšnih, ki imajo družine. Kajti ne samo, da se to finančno (večini) ne splača, je skorajda sadomazohistično z vidika urejanja šolanja otrok, osnovnega zdravstvenega varstva, priznavanja delovne dobe partnerjem diplomatov itd. Naj ponazorim: za vsak obisk zdravnika mora diplomat v državi zunaj EU sam založiti denar, plačati strošek zdravljenja (ali zdravila) in nato napisati prošnjo (s kratko obrazložitvijo) v notranjo službo za povračilo stroška. Ki je lahko povrnjen ali tudi ne. Zakaj se vse to enostavno ne uredi s sklenitvijo dodatnega zdravstvenega zavarovanja (podobno, kot imajo to urejeno druge države), preprosto ne vem. Kot mi to ni bilo jasno leta 2010, mnogim še danes ni.
Medtem se lahko samo sprašujemo, zakaj ni več patriotov, ki bi bili pripravljeni služiti domovini v varnostno povsem stabilnih, zdravstveno in družini prijaznih okoljih New Delhija, Teherana, Pekinga ali Moskve. Morebiti je bilo mogoče neurejenost razmer razumeti in tolerirati v 90-ih letih, ko sta se država in tudi zunanjepolitični aparat šele vzpostavljala, povsem nesprejemljivo pa je, da se to po več kot 20 letih ni uredilo. Kajti strošek takšnih razmer je velik, izgubljenih priložnosti pa še bistveno več.
O potrebi po depolitizaciji diplomatske službe lahko občasno slišimo, a razprave delujejo dokaj akademsko in teoretično. Kaj v praksi pomeni delitev na “vaši” in “naši”, vam znajo povedati hodniki na MZZ, ki praktično za vsakega diplomata (nikakor ne samo veleposlanika) lahko povedo, “čigav je”, pa s tem seveda ne mislijo na očeta in mamo. Politizacija je (pre)močno zažrta v diplomatske pore do te stopnje, da se nekateri (karierni) diplomati niti ne prijavijo na delovna mesta v tujini v primeru leve ali desne vlade, odvisno pač od tega, za kateri politični pol so bili označeni, da ne rečem ožigosani. Zato še vedno velja, da ima strankarska izkaznica (če ne ta, pa vsaj pripadnost) bistveno večjo težo kot ustrezna strokovna usposobljenost, dosedanji dosežki in kompetence. Kot da smo v času nekega prejšnjega režima, ko napredovanje ni bilo mogoče, če nisi bil za partijo. Zato seveda negativna selekcija, ki je eden od rezultatov takšnih delitev, ni in ne more biti nobeno presenečenje. Za vsakršno demokratično družbo je slednje izjemno slabo, saj ima obilo neposrednih in stranskih negativnih učinkov. Za malo državo z izjemno omejenim kadrovskim bazenom pa je slednje lahko pogubno.
In nenazadnje, profesionalizacija poklica nikakor ni stvar zgolj depolitizacije. Je stvar kompetenc, kadrovskih razvojnih načrtov, doseženih rezultatov, napredovanja na podlagi jasnih in objektivnih kriterijev ter vlaganja v znanje. Prehitro se splošna javnost zadovolji z argumentom o neimenovanju tako imenovanih političnih ali nepoklicnih veleposlanikov, s čimer se ustvarja vtis o krepitvi vloge poklica in zmanjšane politizacije. Med nekaterimi najboljšimi slovenskimi veleposlaniki zadnjega desetletja (ki jih, mimogrede, seveda ne manjka) lahko najdemo prav nepoklicne, ki so s seboj prinesli številne bogate politične ali gospodarske izkušnje. Izkušnje, ki jih – seveda ob predpogoju neodvisnosti od vsakokratne vladne politike – pogosto znajo odlično unovčiti pri svojem delovanju. Tudi druge države poznajo tovrstne modele in za slovensko diplomacijo bi bilo nadaljnje cehovsko zapiranje zelo slabo, saj bi namesto razvoja samo še poglabljajo spiralo negativne selekcije.
˜
Jeseni 2010 je takratni predsednik dr. Danilo Türk ob spremstvu ene najštevilčnejših gospodarskih delegacij v slovenski zgodovini uradno obiskal Rusijo. Še kakšne pol ure pred pristankom letala sem stal v kuhinji veleposlaništva in rezal pršut za kasnejši sprejem. Zakaj? Ker je preprosto manjkalo rok. Kot je med mojim mandatom primanjkovalo prevajalcev, tajnikov, šoferjev, protokolašev, arhivarjev in še bi lahko našteval. Kajti poleg osnovnega diplomatskega dela so to bila opravila, ki sem jih, podobno kot drugi kolegi po svetu, v mandatu občasno opravljal. Altruizem je lepa vrlina, a žal nikakor ni in ne more biti nadomestilo za pomanjkanje ustreznih sistemskih rešitev na ravni države. Kajti saj veste, diplomacija je resna stvar. Preresna, da bi jo zakockali.