Gorski Karabah. Bliskovita vojaška intervencija in zmaga Azerbajdžana je razkrila bistveno več podrobnosti o stanju duha v tistem koncu Evrope, kot je mogoče razbrati iz uradnih objav ali medijskih zapisov.
Po povratku s spomladanskega potepanja po Kavkazu sem v majski kolumni (20. junija) med drugim zapisal, da “če velja Balkan za evropski sod smodnika, ki je v novejši zgodovini že večkrat eksplodiral, velja podobno za Kavkaz”. Vzporednic je kar nekaj. A je od nas oddaljen ravno toliko, da se zanj niti kaj dosti ne zanimamo, kaj šele razumemo. Pa ni prav daleč. In situacija tam ni nič kaj manj “aktualna”. Seveda si niti sam nisem predstavljal, da bo čez zgolj štiri mesece tam ponovno eksplodiralo in da bo Azerbajdžan z vojaško silo v zgolj nekaj dneh dokončal to, kar mu ni uspelo v vojni leta 2020 – prevzeti popoln vojaški nadzor nad separatistično pokrajino Gorskega Karabaha in povzročiti množični eksodus etničnih Armencev.
To, da se za situacijo v tem nemirnem delu Evrope pri nas kaj dosti ne zanimamo in je v splošnem niti ne razumemo, je potrdila moja laična terenska raziskava v dnevih azerbajdžanskih napadov, ko sem od številnih sogovornikov slišal oznake, kot so “No, saj zdaj pa bo končno mir” ali pa “A se bodo sedaj Armenci in Azerbajdžanci končno dogovorili?” Ne, Armenci in Azerbajdžanci se niso dogovorili o miru v Gorskem Karabahu, odločila je surova mehanika in kombinatorika; občutna vojaška premoč Azerbajdžana in pasivnost Rusije, katere vojaška prisotnost bi morala zagotavljati spoštovanje dogovorjenega premirja v letu 2020.
Tako smo prišli do roba (in čez) še ene v vrsti aktualnih kriz in humanitarnih katastrof na obrobju evropskih tal, ki sicer tli že tri desetletja. Tri desetletja, za katera danes vidimo, da tudi niso bila dovolj za to, da bi ključni igralci na mednarodni geopolitični šahovnici našli diplomatsko rešitev. Temveč so nekaj več kot sto tisoč prebivalcev Gorskega Karabaha, povečini etničnih Armencev, prepustili vojaškemu argumentu močnejšega in s tem skorajda nevede priznali, da je stari evropski varnostni red, ki je – ob vseh svojih pomanjkljivostih – zasilno deloval desetletja od konca druge svetovne vojne, dokončno pokopan.
Če je ruska agresija na Ukrajino delovala kot zadnji žebelj v krsto omenjenega reda, je azerbajdžansko vojaško zavzetje Gorskega Karabaha ob pasivnosti mednarodne skupnosti že prvi primer spopada v novem sistemu, ki ga še ne znamo jasno definirati, a ga (žal) že živimo. Je kdo v zadnjih tednih kaj slišal o Helsinški sklepni listini o varnosti in sodelovanju v Evropi iz leta 1975, ki je podlaga za ustanovitev OVSE in eden ključnih stebrov miru na stari celini v drugi polovici 20. stoletja? Kaj pa o Ustanovni listini OZN in ključnih načelih delovanja svetovne organizacije? Ali o mirovnih misijah OZN, tako imenovanih modrih čeladah? Če smo povsem iskreni, je odgovor nikalen. Ti mehanizmi mednarodnega reda so države kar nekaj desetletij silili k sodelovanju in spoštovanju skupnih pravil, multilateralizmu in uveljavitvi vladavine prava, s čimer so pomembno omejevali ekspanzivne ambicije posameznih držav in voditeljev po uporabi vojaške sile ter premikanju meja.
Cinično je Azerbajdžan tokratno vojaško operacijo izvedel prav v času, ko je v New Yorku potekalo zasedanje Generalne skupščine Združenih narodov. Torej, ko naj bi se svetovni voditelji zbrali prav s ciljem, da se znotraj edinega globalnega političnega foruma pogovarjajo o tem, kako danes in v prihodnje zagotavljati mednarodni red in varnost. To je neposredna klofuta “staremu redu”, kajti kaj takega so si v novejši zgodovini lahko privoščile in ob tem ostale nekaznovane zgolj globalne velesile, kot recimo ZDA ob invaziji na Irak leta 2003. Medtem smo v Palači narodov poslušali predvsem o tem, kaj vse moramo narediti v prihodnje, in bolj malo o tem, kako bomo to naredili in posledično rešili ključne današnje globalne izzive, med njimi žal tudi vedno večje število vojaških konfliktov. In med “kaj vse” ter “kako” je velikanska razlika, nikakor ne zgolj semantična.
***
A vrnimo se h Gorskemu Karabahu. Bliskovita vojaška intervencija in zmaga Azerbajdžana je namreč razkrila še bistveno več podrobnosti o stanju duha v tistem koncu Evrope, kot je mogoče razbrati iz uradnih objav ali medijskih zapisov. Prvič, s tem je predsedniku Ilhamu Alijevu uspelo realizirati dolgoletni poglavitni cilj Azerbajdžana, ki je bil kot ključna prioriteta nacionalnega interesa postavljen že za časa vladanja njegovega očeta Hejdarja. Več desetletij je bilo v azerbajdžanskem nacionalnem interesu vse podrejeno zgolj enemu cilju – zavzetju Gorskega Karabaha in integriranju pokrajine v ustavni red Azerbajdžana. Vse drugo – denimo razcvet naftno-plinske industrije, gospodarska rast, vojaško oboroževanje in tako naprej – je bilo podrejeno temu cilju. Rabilo je kot orodje za “veliki cilj”, ne pa kot dolgoročna ambicija sama po sebi. In tako je Alijevu preprosto “moralo” uspeti. Zato je potrpežljivo čakal na pravi trenutek, ko bodo drugi regijski igralci gledali stran ali pa bodo imeli interese, ki so bližji azerbajdžanskim. Tudi v tem kontekstu je vojna v Ukrajini spremenila praktično vse.
Drugič, Rusija je s svojo pasivnostjo oziroma celo prikrito pomočjo Azerbajdžanu (Kremelj je seveda vedel za pripravo napada, a o tem ni Erevana niti predhodno obvestil) dokazala, kako minljiva so nekdanja zavezništva. Zavezništva, za katera bi marsikdo menil, da bodo trajala večno, a se razblinijo v trenutku, ko je na obzorju večja kriza. Motiv Kremlja za takšno obnašanje je malodane na dlani: politično vodstvo Armenije se je v zadnjem obdobju začelo pomembno oddaljevati od Rusije in iskati razvojne priložnosti drugje – tako politično-gospodarske (EU) kot tudi varnostne in obrambne (ZDA, Nato). Pri čemer seveda ni nepomembno, da je Armenija (vsaj za zdaj še) članica ruske iniciative nekakšnega postsovjetskega Nata, organizacije sporazuma o kolektivni varnosti (ODKV). Toda to oddaljevanje držav nekdanje SZ od Rusije ni nov proces, traja že vsaj eno, dve desetletji; in ko kremeljski propagandisti danes pridigajo o tem, kako “bodo po Ukrajini sledili drugi”, je dokaj pričakovano, da politične in gospodarske elite v državah nekdanje Sovjetske zveze (SZ) ne bodo kar sedele križem rok in čakale velike kremeljske “osvoboditelje”. V času od razpada SZ so se v mnogih državah nekdanjega socialističnega imperija pojavile nove generacije, izoblikovale so se elite in pojavili politiki, ki prihodnosti lastnih držav nikakor ne vidijo pod dežnikom Rusije, ampak želijo razpršiti zavezništva in samostojno odločati o svoji usodi. In to ne zgolj v Ukrajini, Moldaviji, Gruziji in Armeniji, podobne izjave danes slišimo tudi v Kazahstanu in še kje. V očeh večine Armencev doma in po svetu (in armenska diaspora velja za eno najglasnejših in najbolj vplivnih) je Rusija s pasivnostjo v tem konfliktu izgubila še tisti kanček verodostojnosti, ki ga je morebiti imela po začetku vojne v Ukrajini. Zaradi neprivlačnosti “ruskega miru” se bo proces dezintegracije postsovjetskega prostora nadaljeval s še večjo hitrostjo.
In tretjič, EU se je v tem konfliktu ponovno, večkratno, opekla. Sprva zaradi tega, ker ni znala političnega in gospodarskega kapitala (vojaškega itak nimamo) preliti v realni vpliv na terenu s ciljem zadrževanja uporabe vojaške sile. Nato ob prvih reakcijah Bruslja, ki so šle v smeri uvedbe takojšnjih sankcij proti Azerbajdžanu, kot da bi te lahko post festum spremenile razmerje sil na terenu in bile učinkovite. Ne pozabimo, ob prekinitvi energetskega sodelovanja z Rusijo zaradi vojne v Ukrajini imajo dobave zemeljskega plina iz Azerbajdžana v EU vedno bolj pomembno vlogo. Nenazadnje, še pred enim letom je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen zatrjevala, da je Azerbajdžan “ključen, zaupanja vreden energetski partner”. O kakšnih sankcijah lahko govorimo in kaj bi te lahko dosegle? In potem je tu še Francija, edina jedrska velesila v EU, ki je poleg Unije same veljala za eno ključnih zaveznic Armenije v omenjenem sporu. Francoski predsednik Emmanuel Macron je v zadnjih letih stalno potrjeval francosko zavezo k zagotavljanju politične podpore Armeniji, pri čemer najverjetneje ni zanemarjal dejstva, da med francoskimi volivci armenska manjšina šteje vsaj kakšnih pol milijona ljudi. Zato je vojaška zmaga Azerbajdžana tudi politični udarec za Francijo, katere mednarodni ugled in kredibilnost kot jedrske velesile še kar naprej padata. Kako nizko, je najbrž slučajno dokazala odločitev Pariza, da bo – že po eksodusu sto tisoč etničnih Armencev iz Gorskega Karabaha – okrepil vojaško sodelovanje z Erevanom in bo tja tudi napotil vojaškega atašeja. Francoska zunanja ministrica je odločitev pospremila z izjavo, da je to “oprijemljiv dokaz francoske podpore Armeniji”.
Cinične šale se v svetovni politiki pišejo kar same, pa čeprav še tako grenke in tragične.
Objavljeno v časniku Večer, 7.10.2023.