Ni niti normalno niti pravično – do delavcev, se razume! -, da država celo od nagrad za poslovno uspešnost odtrga največji del pogače.
Prejšnji teden je ministrstvo za finance (začasno) odstopilo od napovedane mini davčne (anti)reforme, ki je v javnosti dvignila veliko prahu, ter zedinilo vsa delodajalska združenja in stanovske organizacije. Upravičeno? Povsem. Ali smo lahko s tem zadovoljni? Nikakor. Ministrstvo za finance (in posredno celotna vlada) je namreč zamudilo priložnost za pripravo celostne davčne reforme, ki bi bila oblikovana v sodelovanju z gospodarstvom in bi prinesla razbremenitev gospodarstva ter s tem dvig konkurenčnosti poslovnega okolja.
Predstavljeni predlogi so bili izrazito parcialni, birokratsko slabo pripravljeni (predlog nagrajevanja uspešnosti delavcev oziroma izplačilo 13. plače) ter dejansko antireformno usmerjeni, saj bi namesto napovedane razbremenitve pomenili dodatne obdavčitve, v nekaterih primerih celo za nazaj (že za leto 2015). Z omenjeno izgubljeno priložnostjo se ohranja status quo, s čimer gospodarstvo nikakor ne sme biti zadovoljno in mora tudi v prihodnje zahtevati razvojno usmerjeno davčno politiko. Ta bi morala zagotavljati boljše (stimulativne) razmere za poslovanje, večjo gospodarsko rast (in s tem tudi zaposlovanje), pa tudi razbremenitev dela. S tem bi se po eni strani povečali razpoložljivi prihodki prebivalstva, po drugi pa odprle tudi številne možnosti bolj stimulativnega nagrajevanja najbolj produktivnih in zaposlitev visokokvalificiranih kadrov, ki v danih razmerah že kar množično bežijo v tujino. Zveni utopično? Če bodo odločevalci pri pripravi tovrstnih zakonodajnih pobud še vedno izhajali iz izključno »računovodske« logike, potem najbrž – ja. Vendar pa ne pravijo zaman, da je »politika umetnost mogočega«. Vlada ima priložnost, da to tudi dokaže. Ob spremljanju dogajanja okrog omenjene mini antireforme so mi v oči še posebej padli nekateri paradoksi. Prvič, ministrstvo za finance je v javnosti poudarjalo, da je negativni javnofinančni učinek napovedane spremembe zakonodaje s področja nagrajevanja delavcev okrog 70 milijonov evrov, medtem ko so na GZS s svojo simulacijo prišli do pol nižje cifre. Ampak bistvo ni v tem. Paradoks se skriva v tem, da je finančno ministrstvo omenjen ukrep poskušalo prodati kot »razbremenitev gospodarstva«, čeprav je vsakemu diplomiranemu ekonomistu jasno, da je bistvo tovrstnih ukrepov dvig razpoložljivih prihodkov prebivalstva in posredno dodatna domača poraba. Izhajati bi morali iz tega, da bi se s podobnim ukrepom bruto izplačila nagrad za poslovno uspešnost (13. plača) prelevila v višje neto prejemke, kot je to zdaj. Ni namreč niti normalno niti pravično – do delavcev, se razume! -, da država celo od nagrad za poslovno uspešnost odtrga največji del pogače. Vrnimo se k omenjenim od 30 do 70 milijonom proračunskega »izpada« – ta je seveda izključno »računovodski«, saj bi se pomemben del tega vrnil v proračun skozi povečano domačo porabo in navsezadnje tudi skozi plačilo 22-odstotnega DDV, ki mimogrede – kot kaže – iz začasnega ukrepa postopno prehaja v trajnega. Od kod potem argument o »razbremenitvi gospodarstva«? Gre za preprost poskus pogajalske taktike, saj bi »v zameno« ministrstvo za finance za pol zmanjšalo ali odpravilo pomembne olajšave ter povečalo obremenitev dobičkov iz odsvojitve kapitala. »V zameno« je v narekovaju, saj mi ni jasno, kako se lahko pri tako pomembni zadevi, kot je davčna reforma, tako preprosto mešajo različne kategorije – ukrepi s področja stimuliranja povečanja razpoložljivih prihodkov prebivalstva z dodatno davčno obremenitvijo gospodarstva. Drugič, ko se človek pogovarja z (na žalost redkimi) tujimi menedžerji pri nas, se pogosto omenjajo najrazličnejše pobude in iniciative, v katerih ima Slovenija ambicijo postati nekakšno logistično in/ali tranzitno vozlišče in »most« pri poslovanju med vzhodom in zahodom ter Balkanom. Pojavljale so se tudi pobude o Sloveniji kot nekakšni novi Silicijevi dolini in tudi razprave o revitalizaciji nacionalnega kapitalskega trga prek uvrstitve nekaterih največjih podjetij v državni lasti v trgovanje na ljubljansko borzo. Vse to v očeh sogovornikov zbuja nemalo interesa in podvprašanj, kaj oblasti počnejo v okviru posameznih sektorskih politik, da bi omenjene pobude uresničile. Oceno realnosti takih pobud prepuščam bralcem samim; paradoksalno je, da ob takih (političnih) iniciativah ministrstvo za finance s takšno lahkoto v javnost pošlje predlog sprememb davčne zakonodaje, ki je imanentno usmerjen v poslabšanje poslovnega okolja in s tem investicijske privlačnosti celotne države, ob tem da do sektorskih politik še nismo niti prišli. Kako se na primer zakonodajni predlog o vzpostavitvi stalnega 25-odstotnega davka na dobiček iz odsvojitve kapitala (ne glede na dobo lastništva) sklada z omenjeno idejo o uvrstitvi državnih podjetij na organizirani trg vrednostnih papirjev? Ali predlog o odpravi oziroma polovičnem znižanju olajšav (za zaposlovanje, naložbe ter vlaganje v razvoj in raziskave) s ciljem razvoja »družbe znanja« ali spodbujanja povečanih vlaganj za reindustrializacijo slovenskega gospodarstva? Vprašanja so seveda retorična. Prav zato imajo tisti, ki pravijo, da je bila »škoda že storjena« (ne glede na to, da je reforma padla), povsem prav. Signal, ki je bil s tem dan – ne samo domači, temveč tudi tuji – javnosti, gre v smer nepredvidljivosti in nakazuje možnost podobnih davčnih sprememb »pet pred dvanajsto« tudi v prihodnje, pri čemer posebej izstopajo tisti predlogi, ki imajo reverzibilen učinek. Uporaba zadnjih naj bi bila namreč značilna za tiste države, ki so na mednarodnih lestvicah konkurenčnosti uvrščene za Slovenijo, geografsko pa vzhodno ali južno od nje. Pa še tukaj prihaja do prehitevanj »po levi in desni« … Tretjič, nekaj malega o javnem diskurzu na temo obdavčitve gospodarstva. Na enem izmed javnih dogodkov v podporo odpravi predlaganih ukrepov sem sodeloval tudi sam. Predstavitvi mnenj so sledila novinarska vprašanja in eno me je dobesedno »sesulo«. Bilo je v smislu (povzemam): »Kako lahko komentirate dodatno darilo države oziroma davkoplačevalcev podjetjem ob ohranitvi sedanjih olajšav za naložbe ter vlaganja v raziskave in razvoj?« Ob vsej absurdnosti vprašanja sprva nisem bil povsem prepričan, ali sem pravilno slišal. Ampak ko je tudi nekaj drugih članov omizja prosilo, ali se da vprašanje ponoviti, sem dobil potrditev, da sem slišal prav. In se seveda vprašal, v katerem časovnem obdobju živim oziroma v kateri državi … Če torej sledim logiki vprašanja, bi gospodarstvo (ki, mimogrede, zagotavlja daleč največji delež delovnih mest v državi) moralo biti na splošno »hvaležno«, da sploh lahko obstaja, da podjetja lahko poslujejo in da celo obstaja nekaj, čemur rečemo zasebna lastnina. Vsakršna olajšava (ne govorim o subvencijah, temveč izključno o olajšavah) tako ni razumljena kot ukrep, ki bi bil usmerjen v spodbujanje podjetij k novim vlaganjem in rasti poslovanja, temveč kot »darilo« države, ki bi kajpada lahko od podjetij in kapitala pobrala še več. Izrečeno še toliko bolj šokira ob spoznanju, da imajo slovenska podjetja (v povprečju) ob nekonkurenčnem davčnem okolju v zadnjih letih težave z ustvarjanjem zadostnega prostega denarnega toka in čistega dobička ter da nekatere olajšave (konkretno za naložbe) pomembno vplivajo na povečano naložbeno dejavnost, kar je še posebej pomembno za kapitalsko intenzivne panoge. In ne nazadnje, tudi v Sloveniji obstajajo številni strateški zasebni lastniki (med njimi mnogi uspešni podjetniki), ki jih bolj kot kratkoročne dividende zanima dolgoročna rast poslovanja in s tem tudi premoženja; ki iz leta v leto vse ali večino ustvarjenega reinvestirajo in vračajo v podjetje. Za te in za zaposlene v tovrstnih podjetjih je predstavljeni diskurz »darila države« najmanj omalovažujoč, da ne rečem kaj drugega. P. S.: Namenoma se v kolumni nisem dotikal ali se opiral na povečane proračunske izdatke (150 milijonov evrov) v letu 2016 iz novembrskega vladnega dogovora s sindikati javnega sektorja. Izključna vladna odgovornost je, da vodi učinkovito (javno)finančno in gospodarsko politiko. Če je torej vlada presodila, da si v prihodnjem letu lahko na omenjenem področju »privošči« dodatne proračunske izdatke, naj z enakim zagonom tudi razbremeni gospodarstvo, saj bo samo s tem Slovenija lahko trajnostno gospodarsko uspešna država. Predlogov, kako to narediti oziroma s katerimi ukrepi, je na mizi ogromno. Za vpeljavo pa je pač potrebna ustrezna količina politične volje oziroma »umetnost možnega«. Če ne v letu 2015, pa vsaj v letu 2016. *V izvirniku objavljeno v časopisu Finance, 3. decembra 2015, https://www.finance.si/8839092/Paradoksi-davcne-%28anti%29reforme