Diagnoza gospodarske politike

Reading Time: 4 minutes

Predstavljajte si naslednji scenarij: pridete k zdravniku, ker vas vse dopoldne nekaj ščemi v prsih, ste zadihani in omotični. Zdravnik začne pregled in naredi EKG, vendar večino svoje pozornosti usmeri v slabo držo, ki se je razvila z leti, ter vam svetuje, da obiščete ortopeda (kar v našem zdravstvenem sistemu sicer pomeni znane večmesečne/večletne čakalne vrste). Izda napotnico, to je to.Kljub javno znanim anomalijam v našem zdravstvenem sistemu bi le želel verjeti, da je tak scenarij v Sloveniji 21. stoletja nemogoč, kajti izhod za bolnika ne more biti pozitiven. Je »zero-sum game«. V zdravstvu lahko namreč napačno postavljena diagnoza privede do tragičnega konca, in to že zelo hitro. Kot v zgoraj opisanem primeru. Za zadnje seveda ne potrebujemo diplome iz medicine, to nam narekuje že preprosta zdravorazumska logika.

Če je to v zdravstvenem primeru vsem bolj ali manj jasno, pa je še bolj žalostno, da v Sloveniji tega tako močno primanjkuje pri določanju gospodarske politike. Čeprav so posledice zgrešene diagnoze v gospodarskem primeru največkrat »podobno tragične« – gospodarstvo stagnira in izgublja konkurenčnost, podjetja propadajo (kaj podjetja – cele panoge!), ljudje ostajajo brez služb, pojavija se trajna nezaposljivost …

In pri tem ne mislim na zgrešene, amoralne in nezakonite poslovne menedžerske prakse prejšnjega desetletja, temveč na pomanjkanje učinkovite vladne gospodarske politike, ki bi znala pravočasno zaznati simptome ter odločno ukrepati. Medtem ko smo bili v zadnjih letih priča več deset medijsko močno izpostavljenim primerom podjetij, ki so propadla zaradi izigravanj zakonodaje v poslovodstvu, pa ni bilo širših razprav o tem, kakšne neposredne in posredne posledice je imela vladna neaktivnost v gospodarski politiki v zadnjih desetih letih.

Namenoma ne govorim o finančno-gospodarski politiki, saj je treba področji obravnavati ločeno. Obe imata namreč lastne imanentne cilje in instrumente, za katere je sicer več kot zaželeno, da bi bili učinkovito usklajeni, vendar vsaj v sodobnem slovenskem kontekstu ni tako. Posledično ni čudno, da smo tudi v zadnjih dveh letih v javnosti spremljali predvsem diskurz glede finančne politike, glavni cilj katere je tako imenovana javnofinančna konsolidacija in znotraj tega doseganje ciljev zmanjševanja proračunskega primanjkljaja v prihodnjih letih. Kar je z vidika nalog in ciljev ministrstva za finance seveda povsem legitimno, z vidika gospodarstva pa povsem nezadostno.

Še posebno ker se po eni strani ohranjajo tendence povečevanja javne porabe (rast izdatkov za javni sektor), po drugi pa iščejo vedno novi viri pokrivanja te rasti; in to, kakorkoli se kaže že skoraj groteskno, še naprej iščejo predvsem v zviševanju posrednih oblik obdavčevanja (dajatve, trošarine, prispevki ipd.). Prav te vrste posrednega obdavčevanja – ob popolnoma nekonkurenčni obdavčitvi dela ter administrativni neučinkovitosti – še naprej dušijo gospodarstvo in povečujejo tveganje za srčni infarkt, ki ga zdravnik iz uvodne zgodbe nikakor noče prepoznati, in osrednjo pozornost še vedno namenja predvsem lepotnim popravkom.

Pri tem seveda problema ustrezne diagnostike in ukrepanja v gospodarski politiki nikakor ni mogoče enačiti z ad hoc ukrepi podeljevanja državne pomoči posameznim podjetjem ali de facto nacionalizacije celih panog, čemur smo priča v zadnjem času. Taki ukrepi seveda nimajo prav nič skupnega s sodobno gospodarsko politiko, usmerjeno predvsem v debirokratizacijo ter povečanje konkurenčnosti gospodarstva, temveč bolj spominjajo na »lokalno ribarjenje v kalnem«, razširjeno v dolini šentflorjanski.

Okej, boste rekli. Če torej niti aktualna pobuda ministrstva za finance za davčno prestrukturiranje v obliki delnega znižanja obdavčitve dela na račun zvišanja davka od dohodka pravnih oseb, niti netransparentni primeri podeljevanja državnih pomoči podjetjem, za katere je iz vesolja vidno, da s sedanjimi poslovnimi modeli niti srednjeročno (kaj šele dolgoročno) niso konkurenčna, niso primeri, ki bi imeli kar koli opraviti z (učinkovito) gospodarsko politiko, kaj to potem je?

Osnova odgovora na to vprašanje je določitev pravilne diagnoze konkurenčnosti slovenskega poslovnega okolja in propulzivnosti gospodarstva (posameznih gospodarskih panog). Če želite skeniranje (MRI) zdravja pacienta.

Ocenjujem, da je naloga že na začetnem, prvem koraku, opravljena polovično in nedosledno (dopuščam možnost, da je zadnje posledica ciklične kratkovidnosti politike, kar pa gospodarstvu popolnoma nič ne pomaga). Kajti v nasprotnem primeru se ne bi dogajalo, da se v razpravi o potrebi po celoviti davčni reformi pogovarjamo zgolj bolj ali manj o razbremenitvi dela na račun kapitala, medtem ko so zunaj okvira vladnih razprav še vedno področja, ki neposredno in občutno vplivajo na (nizko) konkurenčnost slovenskega poslovnega okolja: od socialne (razvojne) kapice ter visokih oblik posrednega obdavčevanja v obliki dajatev, prispevkov in trošarin do neustreznega izobraževalnega sistema in administrativne neučinkovitosti ter togosti birokratskih postopkov. (Na tem mestu en medklic: ali kdo morda ve, koliko časa traja sprememba državnega prostorskega načrta za umestitev v prostor približno tri kilometre dolgega daljnovoda? Odgovor je 6 (z besedo: šest) let!

Ne le da na omenjenih področjih (naštel sem zgolj najbolj izpostavljene) gospodarstvo čuti kronično pomanjkanje ustreznih sistemskih rešitev, dinamika je v posameznih primerih celo prav nasprotna: razmere se slabšajo – na primer vse več je nesmiselnih birokratskih predpisov, zaostruje se okoljska zakonodaja prek norm EU ter povečuje posredno obdavčevanje v energetsko-intenzivnih panogah. Problem javnega diskurza, ki v razpravah o (ne)konkurenčnosti slovenskega poslovnega okolja poudarja zgolj nizko obdavčitev kapitala (17-odstotni davek od dohodka pravnih oseb), je ravno v tem, da spregleda vse druge dejavnike ali simptome, ki kažejo na zdravje pacienta.

Če bi bila naloga na prvi stopnji opravljena korektno, bi se pozornost gospodarske politike namreč preusmerila od vprašanja formalnopravne oblike organiziranosti posameznih vladnih agencij k temu, kako propulzivne so posamezne slovenske gospodarske panoge in kje vidimo vire za prihodnjo gospodarsko rast. Kajti vprašanje davčnega prestrukturiranja je statično, namenjeno je izključno uravnavanju javnofinančnega primanjkljaja (kar je, kot rečeno, z vidika ministrstva za finance povsem pričakovano), nikakor pa ne vključuje vprašanja prihodnje gospodarske rasti – tako časovno kot tudi kvantitativno. In gospodarska rast bo v prihodnjem desetletju – najverjetneje – prišla iz tistih panog, grozdov ali podjetij, ki že zdaj sestavljajo jedro najbolj propulzivnega dela slovenskega gospodarstva in ki so uspešno prestale zunanje šoke po letu 2009. To niso panoge, ki so v Sloveniji šele v nastajanju ali je o njih popularno govoriti (start-upi), niti to niso podjetja, ki so že dolgo na meji stečaja ali insolventnosti.

Zdravo jedro slovenskega gospodarstva (med njimi predvsem izvozniki) od vladne gospodarske politike ne pričakuje daril, kot so subvencije ali drugi odpustki. Pričakuje pa veliko izboljšanje pogojev poslovanja ter povečanje konkurenčnosti poslovnega okolja z vsem, kar sodi zraven – od debirokratizacije, davčne razbremenitve do reforme izobraževalnega sistema in podpore gospodarstvu tam, kjer jo to potrebuje (kot je ustrezno ukvarjanje z vprašanjem nujnosti uvedbe socialne kapice, ne glede na morebitno težavnost doseganja političnega konsenza o tem vprašanju). In to ne le v besedah, ampak z dejanji. Za to pa je treba predvsem pravilno diagnosticirati težave, jih priznati ter nato aktivno ukrepati, saj se v nasprotnem primeru lahko zgodi, da nas bodo po konkurenčnosti začele prehitevati ne le številne države bližnje soseščine Evrope, temveč tudi tiste iz regij še bolj vzhodno ali južno od nas. In v tem primeru čez pet ali deset let razprava o tej ali oni višini davka od dohodka pravnih oseb ne bo čisto nič pomagala, saj se bo število podjetij, ki bodo dobiček sploh imela, zmanjšalo na zanemarljivo decimalko.

*V izvirniku objavljeno v prilogi Svet kapitala, april 2016, https://svetkapitala.delo.si/mnenja/diagnoza-gospodarske-politike-124706

Sharing is caring!