Tematika »tujega« že kar nekaj mesecev zaseda slovenski javni in medijski prostor. Začelo se je s sago »prodati – ne prodati – prodati – ne prodati« Telekom, nadaljevalo z iskanjem »domačega ali tujega« arbitra in se seveda nadaljuje z razpravami o beguncih. O zadnji tematiki tu ne bi razpravljal, dejal bi le – »meje so zato, da padejo«.
Razprava o tujem in tujcih je v Sloveniji velikokrat (največkrat?) prežeta z določenim prvenstvenim strahom pred vsem, kar prihaja od zunaj. In ta strah po eni strani generira primitivne, rasistične in še kakšne (povečini anonimne) zapise na družabnih omrežjih ter kavarniške razprave na podobni ravni, po drugi strani pa delno zamejuje polje diskurza pri sprejemanju strateških odločitev, kot je vprašanje iskanja primernega arbitra v slovensko-hrvaškem sporu ali delovanja podjetij v tuji lasti pri nas. Pri zgodbi z (nadomestnim) arbitrom je tako bilo zame najbolj fascinantno to, da se je kar večji del medijskega diskurza vrtel okrog vprašanja, »ali naj tujcu prepustimo odločanje o slovenskem nacionalnem interesu«, in manjši del okrog vprašanja o kompetentnosti ali strokovni primernosti tega ali onega kandidata ter – če sem nekoliko ciničen – okrog tega, ali je ta ali oni kandidat seznanjen z varnostnimi protokoli in varnimi kanali komuniciranja.
»Pomembni drugi« in lastno neodločanje
Aktualne prakse v naši podalpski deželici nam ob tem kažejo na zelo zanimivo sobivanje že omenjenega iracionalnega strahu pred »tujim« z dojemanjem številnih mednarodnih institucij in zunanjih akterjev kot izrazito »pomembnih drugih«, o katerih avtoriteti ne gre nikakor dvomiti. Po eni strani to omejuje pluralistične razprave in močno zastira »polje možnega«, po drugi pa prav zaradi tega rabi kot izjemno priročno sredstvo za izgovor za lastno pasivnost in neodločanje.
Tako se kaj hitro znajdemo v shizofrenih situacijah, ko po eni strani ne delamo čisto nič za to, da bi v državo prišlo več tujih vlagateljev, po drugi strani pa iščemo rešitve za gospodarsko rast v črpanju sredstev skladov EU. Kot tudi v primeru načrtov gradnje drugega tira Koper-Divača, ko so v nekem romantičnem obdobju vsi upali na famozni Junckerjev razvojni načrt, za katerega je sicer že od začetka znano, da zgolj v manjšem deležu predvideva nepovratna sredstva, saj naj bi bili prijavljeni projekti ekonomsko zanimivi za javno-zasebna partnerstva in s tem za zasebne vlagatelje.
Podobno je bilo tudi ob sprejemanju seznama 15 podjetij za privatizacijo leta 2013: tudi če pustimo dvome o merilih za uvrstitev tega ali onega podjetja na seznam, ni bilo dvoma, da je pojasnilo za samo potrebo po privatizaciji in posledičnem postopnem zmanjševanju izjemno velikega deleža države v BDP prihajalo večinoma iz grožnje o »prihodu trojke« in »danih obljubah v Bruslju«. Redki glasovi so bili tisti, ki so javno pojasnjevali, da dejansko gre za procese, ki jih moramo narediti zaradi nas samih, zaradi lastnih potreb po spreminjanju žalostnih praks korporativnega upravljanja in zaradi zagotavljanja novih razvojnih modelov pomembnega dela slovenskega gospodarstva. Pa še ti osamljeni glasovi so bili kaj hitro ožigosani za »neoliberaliste«.
Grozni tuji kapitalisti
Teme, ki bi se je rad tu nekoliko podrobneje dotaknil, je dojemanje »tujega« skozi prizmo tujih neposrednih naložb pri nas. Izjemno škodljivo je, da se – ne glede na številne uspešne zgodbe podjetij s tujim lastništvom – tema tako pogosto izkrivlja ter prek opredeljevanja »nacionalnega interesa« izkorišča za parcialne politične, sindikalne ali kakšne druge potrebe in interese.
Tudi tukaj je nekaj shizofrenega: ali ste kdaj koga v Sloveniji slišali reči »ne« projektu gradnje novega proizvodnega obrata (greenfield naložba) s tujim kapitalom, ki bo v obdobju X ustvarilo Y novih delovnih mest? Najbrž ne (seveda dopuščam možnost, da se motim). Kolikokrat pa ste slišali odločen »ne«, latentno kritiko ali medijski spin ob vstopu tujega kapitala prek nakupa že obstoječega slovenskega podjetja ter ob tem predstavitvi razvojnih načrtov, ki vključujejo podobno število Y novih delovnih mest v X časovnem obdobju? Najbolj iskren odgovor bi bil »neštetokrat«. Zakaj?
Predvidevam, da zaradi anahronističnega dojemanja domačega lastništva (ne samo državnega, tudi zasebnega) skozi oči »obče dobrega«, ki mu s samim dejanjem prodaje določenega podjetja tujemu gospodarskemu subjektu jemljemo del skupne identitete. Posledično dobimo pavšalizme, kot so »to ali ono industrijo smo prodali tujcem« in številne podobne. Ta logika bi lahko imela določeno podlago ob sovražnem prevzemu podjetja v slovenski lasti od tujega podjetja, ki bi nato s ciljem optimizacije proizvodnje in uničenja konkurence proizvodnjo v Sloveniji odpravilo oziroma jo preselilo v druga, davčno ali delovno ugodnejša okolja. Toda, ali mi zna kdo našteti vsaj en takšen primer v novodobni slovenski zgodovini? Sam ga ne najdem.
Zato pa imamo ogromno primerov dobre prakse, ko se podjetja v pretežni ali večinski tuji lasti nadpovprečno razvijajo, ustvarjajo pozitivne denarne tokove, zaposlujejo in celo ustvarjajo dobičke (kar je že skoraj bogokletno!). Po podatkih GZS (za leto 2014) so recimo podjetja v tuji lasti dosegala občutno višjo dodano vrednost na zaposlenega od povprečja vseh podjetij v državi, večji delež izvoza v prihodkih ter večji čisti dobiček na zaposlenega. Tudi če sliko pogledamo nekoliko širše (podatki za več držav EU v zadnjem desetletju), so podjetja v večinski tuji lasti (večinoma) bolj produktivna in bolj odporna pri soočanju z negativnimi konjunkturami, med drugim tudi zaradi manjše zadolženosti in lažjega dostopa do kapitala oziroma mednarodnih virov financiranja.
»Kralji na Betajnovi«
Varuhi podalpskega nacionalnega interesa se bodo seveda takoj obregnili in dejali, da je uspešnost podjetij v tuji lasti nekako samoumevna oziroma samo še dodaten dokaz za to, da tujci kupujejo izključno »uspešna domača podjetja«. Odgovor je »da, tudi«, za kar se v tržnem kapitalizmu prodajalcu plača tudi ustrezna premija. Toda še precej več je primerov lastniških vstopov tujih podjetij v slovenski gospodarski prostor zaradi ocene po večjem potencialu rasti prevzemnih podjetij, ki pa zgolj izjemoma pride sama od sebe. Potrebni so izvedbe obsežnih programov poslovnega in finančnega prestrukturiranja, zamenjave poslovnih modelov, zagotavljanje dostopa do virov financiranja novih investicijskih ciklov in učinkovito korporativno upravljanje.
Če pogledamo našo realnost zadnjega desetletja in večje primere tujih neposrednih naložb, vidimo, da je bila večina prav takšnih – prevzem podjetij, ki so sicer lahko imela dolgo tradicijo, (tehnološko) znanje ali celo dobre blagovne znamke, vendar so bila bodisi sama občutno prezadolžena in kot taka dalj časa nezmožna izvajati nujno potrebne naložbe ali širitvene tržne dejavnosti bodisi so jih v takšne položaje spravili njihovi lastniki, ki so kar vsi po vrsti želeli postati »kralji na Betajnovi«. In ko je balon počil (to pa se je zgodilo pred sedmimi leti), so številni kaj hitro ugotovili, da je cesar v resnici gol.
Kakršnokoli slepo poveličevanje tujih vlagateljev (bodisi podjetij v tuji lasti) bi bilo povsem nepotrebno in kontraproduktivno. Podobno kot je kontraproduktivno ustvarjanje javne gonje proti vsemu, kar prihaja onstran meja. Med najuspešnejšimi slovenskimi podjetji najdemo tako tista, ki so v slovenski kot tudi tuji lasti; poleg tega samo dejstvo tujega lastništva še nikakor ni recept za poslovni uspeh. Podobno kot med domačimi lastniki so tudi med tujimi razlike – že na ravni podjetniških (naložbe fizičnih oseb) ali korporativnih ravneh.
Kar pa je potrebno, je sprememba javne percepcije. Razumevanje številnih razvojnih priložnosti za gospodarski razvoj, delovna mesta in večjo produktivnost, ki jo s seboj prinašajo dolgoročni, kapitalsko močni in poslovno uspešni tuji vlagatelji. Tako tisti, ki so že navzoči v Sloveniji, kot tudi tisti, ki bi to lahko šele postali.
*V izvirniku objavljeno v časopisu Finance, september 2015, https://www.finance.si/8836188/Shizofrenicna-percepcija-%3E%3Etujega