Turizem naš vsakdanji

Reading Time: 4 minutes

Ker smo že kar globoko zakorakali v obdobje poletne sezone dopustovanja, mi dovolite tale »turistični ekskurz«. Navsezadnje je vsak izmed nas bolj ali manj pogosto turist, ki tava in potuje sem in tja, tudi po deželi na sončni strani Alp. Za začetek pa štiri prigode.

Prvič, v enem izmed dnevnih časnikov sem prebral članek o »uspešnosti« slovenskih občin pri pobiranju turističnih taks v minulem letu. Četrtina občin ni pobrala niti enega samcatega evrskega centa (?!), še četrtina pa manj kot tisoč evrov na letni ravni. In mi pravimo, da je Slovenija izjemno razvita turistična destinacija.

Ne bi škodilo, da si nalijemo čistega vina in priznamo, da zgolj dejstvo, da je Slovenija z vidika naravne in kulturne dediščine, kulinarike… izjemno privlačna turistična destinacija, zelena, zdrava, aktivna in še ne vem kakšna, pač ni dovolj.

Drugič, v drugem časopisu sem marca zasledil novico, da bodo naložbe za vzdrževanje za ves obmorski turizem letos znašale zgolj okrog štiri milijone evrov. In to ob tem, da naj bi turistična dejavnost pomenila 13 odstotkov BDP, obmorski turizem pa zagotavljal 21,4 odstotka vseh prenočitev v Sloveniji (podatki za leto 2013). Ob pavšalnem izračunu omenjeni štirje milijoni evrov za vzdrževanje pomenijo precej manj kot odstotek od ustvarjenih prihodkov obalnega turizma.

Tretjič, pred dobrima dvema tednoma me je z družino pot zanesla v Portorož, kjer smo lepote slovenske obale razkazovali družinskim prijateljem iz Indije. Začudenju ob celodnevnem rajanju večinoma pijane mladine, ki je ta dan rajala na dogodku ene od turističnih agencij za mlajše od 18 let, kar ni bilo konca. Pri tem naših indijskih prijateljev ni zmotila sama glasba, temveč umeščenost tovrstnega dogodka v središče osrednjega primorskega letovišča pri nas, korak stran od turističnih zmogljivosti, v katerih hotelirji pričakujejo petičnejše goste, ki so pripravljeni preplačati povprečno ceno prenočitve v Sloveniji.

Četrtič, ob sagi pravdanja DUTB in Save me je najbolj zbodel komentar enega izmed zagovornikov ohranitve statusa quo, ki je zapisal nekako takole (parafraziram) – treba je reči odločni »ne« vstopu novih (tujih) lastnikov v slovenski turizem, saj bi moral gorenjski turizem ostati v rokah Gorenjcev, primorski turizem v rokah Primorcev… Tu se kaže zamisliti, v katerem stoletju živimo …

Da ne bo pomote – sem velik privrženec in zagovornik slovenskega turizma, od nekdaj sem bil in bom tudi v prihodnje. Osebno poznam več deset turističnih menedžerjev, tako ali drugače vpetih v promocijo slovenskega turizma in posameznih turističnih destinacij. In večina je izjemno sposobna, motivirana, so srčni ljudje, ki zmorejo tudi po 10 do 12 ur na dan, pet delovnih dni zapored z nasmehom promovirati destinacije na sejmih po vsem svetu. Zato se mi zdijo občasni čustveni odzivi posameznikov na kritične zapise o turizmu v slogu »turistični delavci si prizadevajo, se trudijo…« povsem odveč, saj kritika ne leti na njih. Temveč na sistem, ki smo ga pripeljali do stopnje, ko se v turistično infrastrukturo na letni ravni vlaga manj kot odstotek vseh prihodkov. Na sistem, v katerem omenjeni delavci prejemajo podpovprečna plačila za svoj vložek. Kar je sicer izjemno žalostno, ni pa presenetljivo ob dejstvu, da denimo v hotelirstvu dodana vrednost na zaposlenega niti približno ne dosega splošnega slovenskega povprečja in se giblje nekaj nad 30 tisoč evri (podatki Turistično-gostinske zbornice Slovenije za leto 2012).

Sam vidim veliko težavo v nekakšnem zakoreninjenem ali prevladujočem slovenskem javnem prepričanju, da turizem (oziroma hotelirstvo, če želite bolj natančno) ni kapitalsko intenzivna panoga. Pa še kako je. Vsak dober hotelir vam bo znal povedati, da se morajo na pet- do sedemletni cikel namestitvene zmogljivosti temeljito obnoviti, če želijo zagotavljati osnovno (infrastrukturno) storitev na želeni ravni. Pa se vprašajte, koliko je bilo tovrstnih projektov v Sloveniji v zadnjih od petih do sedmih letih. Večje projekte lahko preštejemo na prste ene roke.

»Green. Active. Healthy.« S tem sloganom se Slovenija turistično promovira v zadnjem obdobju, med drugim tudi na prireditvi EXPO 2015. Kar se mi zdi super, absolutno podpiram. Toda kaj se skriva za fasado? Kje je vsebina? To me spominja na to, da se je v slovenski realnosti slogan »Želimo živeti boljše!« populistično usidral kot cilj, kar pa seveda nikakor ni. Je le želja. Če se vrnem na pomen vlaganj (v staro in/ali novo turistično infrastrukturo) in potegnem vzporednice – ne bi škodilo, da si nalijemo čistega vina in priznamo, da zgolj dejstvo, da je Slovenija z vidika naravne in kulturne dediščine, kulinarike… izjemno privlačna turistična dežela, zelena, zdrava, aktivna in še ne vem kakšna, pač ni dovolj. So tudi druge destinacije na svetu in v Evropi, ki imajo podobne atribute in jih – mimogrede – s pridom izkoriščajo. Moramo imeti jasen produkt ali mešanico produktov, ki seveda morajo temeljiti na ustrezni kakovosti infrastrukture in storitev, in seveda jih moramo znati tržiti in prodati. Globalno, čez planke.

Še en podatek, ki zbuja izjemno skrb in ki dejansko le odseva upad konkurenčnosti slovenskega turizma – linearno znižanje cen prenočitev v Sloveniji v zadnjih letih. Finance so na problematiko opozorile pred dnevi (Finance, 21. junija 2015 – Kako slovenske turistične bisere še bolje unovčiti ), seveda povsem upravičeno. Spirala »pomanjkanje strateških in kapitalsko močnih lastnikov – manj investicij – nespremenjeno poslovno okolje – šibka promocija« nas vodi v smer, ko se bomo za prihod tujih turistov kmalu bojevali z bolgarskimi destinacijami, vključno z njihovimi (nizkimi) cenovnimi razponi. Če je to dolgoročni cilj, potem je sedanja pot čisto v redu, kaj veliko ni treba postoriti. V nasprotnem primeru je »reset«, tudi lastniški, če hočete, več kot potreben.

V luči nadaljnjega razvoja turizma nujno potrebujemo razpravo o jasni razmejitvi pristojnosti in odgovornosti države na eni strani in zasebnih lastnikov na drugi. Kajti povsem zmotno bi bilo pričakovati, da bo država reševala konkurenčnost slovenskega turizma, skupaj s pomanjkanjem naložb. To je jasna naloga zasebnih lastnikov, ki morajo imeti dolgoročne poslovne cilje, znanje in biti kapitalsko dovolj močni, da bodo lahko razvoj in nove naložbe tudi izvedli ali podprli. Menim, da je zadnje edino pomembno merilo lastništva, in seveda nikakor ne to, iz katerega slovenskega ali tujega (to je skoraj že bogokletno!) kraja, občine ali pokrajine prihaja kapital.

Medtem bi morala država (vlada) poskrbeti za dvoje: ugodno poslovno okolje, od česar bi seveda imeli več pozitivnih multiplikativnih učinkov za celotno gospodarstvo (napoved odprave najvišjega dohodninskega razreda je seveda pozitiven, a le prvi nujen korak), in po drugi strani spodbujati internacionalizacijo slovenskega turizma prek dejansko aktivne promocije na tujih trgih s precej večjim vložkom kot doslej. Temu bi dodal še potrebo po učinkovitejšem medresorskem sodelovanju, saj je povsem jasno, da bomo le stežka promovirali državo na številnih obetavnih trgih, če bodo morali državljani teh prepotovati tisoče kilometrov zgolj za pridobitev vizuma.

Vse to seveda, če želimo, da se kaj spremeni. Če imamo jasen cilj in strategijo. V nasprotnem primeru bomo še prihodnje desetletje redno prebirali tragikomične in burleskne prigode, podobne tistim z začetka tega zapisa.

*V izvirniku objavljeno v časopisu Finance, julij 2015, https://www.finance.si/8824465/Turizem-nas-vsakdanji

Sharing is caring!