Je komu mar za stranke?

Reading Time: 4 minutes

Vse več domačih podjetij se obrača v tujino ne samo v iskanju trgov za svoje izdelke, temveč tudi blaga in storitev, ki bi jim sicer po vseh tržnih zakonitostih morali biti pri roki.

Pred dobrim letom dni sem se po več kot štirih letih bivanja v tujini vrnil v Slovenijo. Eno prvih opažanj (čisto lasten občutek, seveda) je bil občuten upad kakovosti storitev v dolini šentflorjanski v primerjavi z razmerami pred krizo oziroma ob njenem začetku. Rekli boste, seveda, splošna gospodarska kriza, kronične težave z neplačniki, začarani krog. Ampak v tem ni nobene logike.

Kriza bi morala aktivirati vse potenciale; podjetja, hoteli, restavracije… bi se morali še toliko bolj zavzemati za kakovost storitev, stranke in posel. Ampak vse prevečkrat vidim nasprotno, in to tako zasebno kot tudi poslovno.

Občasno prihaja tudi do povsem gogoljevskih absurdnih situacij, ki jih sam v Sloveniji 21. stoletja težko razumem. Kot seveda tudi ne opevane zahteve za registracijo kajakov in drugih birokratskih burlesk, vendar pa drugače od zadnjih pri kakovosti storitev povečini ni prav nobenega izgovora v smislu »država nam onemogoča«, »politika je neučinkovita«… Je preprosto stvar poslovne kulture, razvoja podjetništva in stanja konkurenčnosti domačega trga. In primerov je nešteto, izbrana poglavja gredo takole. Prvič, ponudnik klasičnih telekomunikacijskih storitev (ne, ne gre za Telekom), ki mu že skoraj desetletje brez zamud redno plačujem osnovne storitve dostopa do interneta in TV, brez vnaprejšnjega obvestila korenito poseže (beri: zmanjša in spremeni programe na manj relevantne) v programsko shemo tujejezičnih programov. Torej v eno redkih TV-storitev, ki jih v družini dejansko dnevno uporabljamo. To me spodbudi h klicu in nato dopisu v upanju, da bodo odgovorni v podjetju, ki deluje v panogi, za katero velja splošen globalni trend pomena spremljanja tako imenovane uporabniške izkušnje, opazki morebiti vsaj prisluhnili. Kaj več nisem pričakoval. Toda zgodilo se je, da sem po tednu dni od družbe prejel dopis, ki se lahko po birokratski suhoparnosti primerja edino z obvestilom o odmeri dohodnine (v slogu družba ima pravico do spreminjanja brez vnaprejšnjega obveščanja, berite drobni tisk…). Ko sem svojo začudenost tokrat že nad tako nonšalantnim pristopom izrazil s povratnim odgovorom, ki sem ga naslovil tudi na direktorja omenjene družbe, se je zgodilo – kaj? Nič. Niti odgovora, pojasnila ali dodatnega pojasnila ni bilo. Drugič, splošni javnosti in še posebej tistim, ki delajo v kulturi, je dobro znan položaj v slovenski kulturi (pa naj bo to gledališče, literatura ali kaj drugega). Državnega denarja je vse manj ali pa se (pre)razporeja po dobro poteptanih poteh, število komercialnih projektov se zmanjšuje. In v teh razmerah se v podjetju pripravljamo na organizacijo večjega odprtja, pri katerem je predvidena tudi krajša glasbena točka. Glede na to, da je šlo za izrazito industrijsko okolje, je bil nabor primernih izvajalcev nekoliko bolj omejen kot ob prireditvi na prostem. Ampak ne glede na to smo poiskali okrog deset morebitnih in po naši oceni primernih izvajalcev ter jim posredovali povpraševanje. Kaj mislite, koliko odgovorov smo dobili v 24 urah? Nobenega. Prve odzive smo začeli dobivati šele na podlagi intenzivnih klicev, pa še to so bili odgovori v smislu »moramo preveriti«, »saj veste, ljudje so na dopustu«… Odziv neke glasbene skupine me je posebej presenetil: po nekajurnem pregovarjanju so rekli načeloma »da«, vendar se je pojavila težava, ker naj bi bila večina članov skupine na dopustu (z veliko verjetnostjo predvidevam, da seveda nekje na Jadranu). Sodelavcem sem rekel O. K., najbrž bodo v okviru honorarja, ki še ni bil dokončno dogovorjen, zahtevali povrnitev morebitnih dodatnih stroškov prevoza posameznih članov benda z dopustniških krajev in nazaj. Pa seveda niso. Nikomur ni niti kapnilo, da bi omenjeno logistično »težavo« premagali tako in lahko prišli do posla. Druge priložnosti seveda ne bo, najbrž je to vsem jasno. Nekdo lahko zamahne z roko, češ pa kaj, tam je bila težava neka programska shema, tukaj pa manjši glasbeni nastop. Težava seveda ni v obsegu, temveč pristopu. Ki se simptomatično pojavlja tudi pri večjih projektih. O tem tretji primer. Gre za projekt, za katerega bi se po kmečki logiki morala močno zanimati specializirana, povečini seveda srednja in mala podjetja z nekaj deset zaposlenimi. Pa, kot kaže, ni tako. Ko smo identificirali možne izvajalce, smo nekaj izmed njih sprva povabili k sodelovanju pri izvedbi manjših naročil, da preverimo kakovost izvedbe, profesionalnost pristopa, izpolnjevanje obljubljenih rokov dobav… Kaj se je zgodilo? Podjetja so začela odpadati kot po tekočem traku, nekatera se spet sploh niso potrudila oddati svoje ponudbe, druga pa so v nadaljnjih fazah zelo nazorno pokazala, kaj jim pomeni spoštovanje dogovorjenih rokov dobav oziroma izdelave projektne dokumentacije. Seveda so bila spet v igri opravičevanja v smislu »ljudje so na dopustu«, ki v razvitih gospodarstvih z močno podjetniško kulturo malokoga zanimajo. Roki so bili vnaprej usklajeni, dogovori doseženi. Na koncu pa se v Sloveniji čudimo, zakaj se vse več domačih podjetij obrača v tujino ne samo v iskanju trgov za svoje izdelke, temveč tudi blaga in storitev, ki bi jim sicer po vseh tržnih zakonitostih morali biti pri roki. In zadnja, četrta. Družinski prijatelji iz tujine mi ob posebni obletnici zaupajo organizacijo manjše pogostitve v eni izmed vodilnih slovenskih turističnih destinacij, pravem nacionalnem turističnem »biseru«. Slišali so za lokacijo in restavracijo, ki ima poseben zgodovinski pridih. V redu, gremo tja. Pokličem, dobim vodjo restavracije, pojasnim zadevo in izrazim po mojem mnenju precej preprosto željo: prosim, pripravite predloga dveh menijev, enega mesnega in enega ribjega, ki naj kažeta na dejstvo, da smo pač v Sloveniji. »Ni problema, ne skrbite, dobite.« Čez 24 ur prvo presenečenje: na elektronsko pošto prileti sporočilo z natančno 13 priponkami v slovenščini in angleščini. Vse od vinske karte, zgodovine kraja pa do poročnih in banketnih menijev, običajne ponudbe a la carte. Pač vse gradivo, ki ga, kot kaže, v elektronski obliki premorejo. Nikjer pa ne duha ne sluha o tistem, za kar sem izrecno prosil. Dobro, najprej pomislim, da gre pač za nesporazum in da se z vodjo restavracije nisva dobro razumela. V odgovoru napišem, da posredovano ni tisto, o čemer sva se dogovorila. In tukaj pride drugo presenečenje: dobim odgovor, v katerem dobesedno piše, »da sem prejel točno to, o čemer smo se dogovarjali – menije, iz katerih lahko naredim lasten izbor«. Upoštevajoč želje naših gostov mi seveda ni preostalo drugega, kot da sem prečesal vse menije in na koncu »zlepil« želena menija, kar bi seveda lahko naredil že na začetku, če bi to bil namen, želja ali cilj. Pa ni bilo nič od tega. Izražena želja je bila izjemno preprosta, vsaj meni se je zdela. Vse opisano seveda nikakor ne pomeni, da v Sloveniji ne premoremo podjetij, ki se tudi v poslovanju na notranjem trgu storitev dodobra zavedajo pomena kakovostnih storitev ter si vsak dan prizadevajo za odličnost v poslovnih odnosih in visoko podjetniško kulturo. S takimi posamezniki in podjetji je neizmeren užitek delati, ker »govorimo isti jezik«. Samo želel bi si, da bi bilo takšnih še več. Sicer nam niti odprava kakšnih birokratskih in administrativnih neumnosti, kot je registracija kajakov, supov in drugih »plavajočih kadi«, ne bo kaj prida koristila. *V izvirniku objavljeno v časopisu Finance, avgusta 2015, https://www.finance.si/8825830/Kot-da-ni-nikomur-mar-za-posel-in-stranke

Sharing is caring!