Novi trgi, stari pristopi?

Reading Time: 5 minutes


Na področju internacionalizacije slovenskega gospodarstva že več let zija sistemska luknja, ki jo ponazarja šibko zastavljena strategija in posledično pogosto neučinkovito izvajanje oziroma ukrepanje.

Pred tedni sem z zanimanjem prebral, da je v pripravi nov dokument s področja internacionalizacije slovenskega gospodarstva, tako imenovani Mednarodni izzivi 2015 (MI 2015). Nadomestil naj bi sorodni dokument iz leta 2013 (MI 2013), ki je veljal za dvoletno obdobje. Medtem ko je MI 2015, kot kaže, še v postopku vladnega usklajevanja, pa je že postalo javno znano, da bo dokument med prednostne trge, na katere bo usmerjena tudi večina aktivnosti, uvrstil ZDA, Japonsko in Turčijo. Naj spomnim, v obdobju 2013-2014 so bili prednostni trgi Azerbajdžan, Indija, Kazahstan, Kitajska, Rusija in Turčija. Torej tri od štirih držav članic skupine BRIC in trije hitro razvijajoči se vzhodni trgi.

Na področju internacionalizacije slovenskega gospodarstva že več let zija sistemska luknja, ki jo ponazarja izjemno šibko zastavljena strategija in posledično pogosto neučinkovito izvajanje oziroma ukrepanje. O tem je v svojih kolumnah že pisal podjetnik Dušan Olaj in zelo dobro prikazal po eni strani raznorodno in nekoordinirano vodenje procesov s strani večjega števila institucij, po drugi strani pa skromno znanje o mednarodnem poslovanju v slovenskih podjetjih in med slovenskimi podjetniki (glej Finance, 28. aprila 2015). Zato se tukaj ne bi ponavljal. Želel bi pa opozoriti na nekatere druge pomanjkljivosti ali osrednje šibke točke dosedanjega pristopa (izhajajoč iz MI 2013), izbire ciljnih trgov in prakse na tem področju.

Prvič, problematika jasno določenih ciljev in ukrepov. Če vzamete v roke dokument MI 2013, boste med cilji strategije na prvem (!) mestu našli »ciljno usklajeno delovanje vseh državnih institucij«. Začudenje? Kaj takega je lahko kvečjemu prvi pogoj že za malo bolj resno razpravo, in nikakor ne (glede na umestitev sodeč) eden ključnih ciljev politike spodbujanja internacionalizacije slovenskega gospodarstva. Posledično ni presenetljivo, da so tudi v nadaljevanju aktivnosti na posameznih področjih opredeljene kot »proučiti«, »izvesti študijo umeščanja« in podobno. Tukaj z lahkoto potegnete vzporednice še s kakšno drugo strategijo na državni ravni (na primer slovenska industrijska politika), kjer je, podobno, ogromno pustih flipflopov in (skorajda) nič konkretnih ukrepov. Kot sem na drugem mestu enkrat že zapisal – vizija, cilji, strategija, ukrepanje.

Drugič, izvajalska agencija ali »kdaj bo konec parcialnih eksperimentov«. Vlada je že ob koncu leta 2012 ustanovila skupno agencijo za spodbujanje podjetništva, razvoja, investicij in turizma, skrajšano SPIRIT (združena JAPTI, STO in TIA). Ta je v dokumentu MI 2013 percipirana kot »one stop shop« agencija. Skratka, na prvo žogo resno zastavljen projekt, ki naj bi prek iskanja sinergij v delovanju do tedaj raznorodnih izvajalskih agencij prinesel občutne pozitivne učinke pri internacionalizaciji in promociji v tujini. Kaj se je zgodilo? Kot prvo mi ni jasno, kako lahko tako zahteven projekt vzpostavitve skupne agencije vodi direktor s položaja vršilca dolžnosti (v. d.), in ne s polnimi pooblastili (kot je to bilo prvo leto po ustanovitvi nove agencije). Poleg tega povsem omejen z zakonskimi okviri, ki veljajo za javno upravo (vključno z vprašanjem prezaposlovanja ali izbire ožjega tima). Po kmečki logiki: če smo tri agencije združili zato, da bo iz 1 + 1 + 1 nastalo 5 (ali vsaj 4), zakaj potem ne dovolimo vodstvom, da z vso odgovornostjo in pooblastili samostojno upravljajo?

No, poskus je doživel klavrn epilog, na žalost že večkrat viden v deželi šentflorjanski. Že po letu dni delovanja so se povečali pritiski za vnovično razdelitev agencije, in sicer za izločitev turistične promocije (STO) v samostojno agencijo, kar se bo letos tudi zgodilo. Razlogi? Največkrat slišani je, da si turizem »zasluži« samostojno agencijo in da se je to področje »v skupni agenciji razvodenelo«. Ne vem, prvi »argument« vsaj mene ne prepriča. Kar se tiče (ne)učinkovitega sobivanja treh področij, pa bi marsikdo v prvi vrsti pričakoval ukrepe za izboljšanje, modifikacijo delovanja skupne agencije in šele nato razdružitev. Tako pa bomo v obdobju dobrih dveh let prešli faze treh ločenih agencij, združitve in vnovične delne segmentacije. Zdaj pa se postavite v čevlje neke resne sorodne izvajalske agencije iz katere od zahodnih držav in se vprašajte, kako oni to vidijo. In kako resno nas potem jemljejo.

Tretjič, ciljni trgi ali »kako smo pomešali jabolka in hruške«. Izbor takšnih ali drugačnih ciljnih trgov (tako leta 2013 kot tudi leta 2015) lahko brez težav zagovarjamo in poiščemo XY-obrazložitev, zakaj naj bi bile aktivnosti usmerjene prav na te trge. Odvisno pač od izhodiščnega merila. Toda osrednji cilj kakršnekoli politike na področju internacionalizacije bi dolgoročno moral biti povečanje izvoza slovenskega gospodarstva, seveda prek doseganja drugih komplementarnih ciljev (povečanje prepoznavnosti v tujini, povečanje deleža izvoznih podjetij v nacionalnem gospodarstvu in podobno). In to prvenstveno na trgih zunaj EU, kar bi tudi pomembneje pripomoglo k razpršitvi slovenskega izvoza, tradicionalno močno navezanega na nekaj največjih evropskih gospodarstev. Logika je pač preprosta: ob morebiti izjemno mučnem počasnem okrevanju evropskega gospodarstva (kar se zdaj tudi res dogaja) bi lahko dolgoročno povečanje izvoza na tretje trge pomembneje zmanjšalo tveganja in zagotavljalo nekoliko stabilnejše zunanje povpraševanje.

Seveda ne gre sanjariti, da bi lahko kateregakoli od top 10 naših izvoznih trgov celo srednjeročno preprosto nadomestili z novimi. Kot tudi ne, da lahko tudi nekaj desetodstotne letne rasti izvoza na posameznih trgih pomembneje pripomorejo k doseganju navedenega makrocilja. Treba je namreč gledati obsege, kumulativno, in ne zgolj morebitnih všečnih odstotnih rasti izvoza na posameznih trgih. Poleg tega bi morali v ta račun nujno vključiti še vidik konkurenčnosti naših podjetij in njihovih izdelkov ali storitev, ki na posameznih globalnih trgih kajpada ni niti približno enaka ali podobna.

In realnost? Spet gre za napačno zaznavanje. V strategijo MI 2013 je bil tako med ključnimi trgi tudi Azerbajdžan, izvoz v katerega je lani (2014) znašal 17 milijonov evrov, kar pomeni 0,07 celotnega slovenskega izvoza. V redu, rekli boste, trg je bil zanimiv tudi z vidika privabljanja tujih neposrednih naložb v Slovenijo. Toda na žalost tudi tukaj ni bilo vidnih rezultatov. Kar pa se izvoza tiče, je to tipičen primer, ko kratko- ali srednjeročno najbrž lahko dosežemo povečanje prepoznavnosti in posledično izvoza (upoštevajoč objektivne omejitve velikosti posameznega gospodarstva), vendar to v absolutnih številkah pomeni relativno šibke učinke na nacionalni ravni. Ali gre v primeru Japonske, ki naj bi bila v MI 2015 uvrščena med tri ključne trge, za podoben primer? Slovenski izvoz na Japonsko se je namreč v zadnjih letih gibal okrog 30 milijonov evrov na leto (celih 0,14 odstotka vsega izvoza RS), kar pomeni, da tudi če bodo promocije, vhodne in izhodne delegacije ter podobno prinesle večje možnosti izvoza in se bo ta v nekaj letih povečal za nekaj milijonov, bo to z vidika celotnega slovenskega izvoza znova zanemarljivo. Poleg tega je ravno v primeru Japonske umestno vprašanje, kako konkurenčni so (lahko) naši izvozni proizvodi in storitve na tem tehnološko izjemno zahtevnem trgu. Nekaj (deset) top slovenskih izvoznikov vsekakor, kaj več pa težko.

Najbrž se vsi strinjamo, da so viri (predvsem, a ne izključno, finančni) v Sloveniji v zadnjih letih izjemno omejeni. Torej bi morali z njimi ravnati kar se le da učinkovito, racionalno, finančni vložek pa ocenjevati skozi potencialni učinek oziroma rezultat. Cena-izvedba (price-performance). Če uporabimo to logiko, potem vidimo, da nam poleg jasne strategije in ciljev na področju internacionalizacije (morebiti je priprava novega MI 2015 prava priložnost prav za to?) kronično primanjkuje tudi realne ocene, kam se najbolj splača usmeriti aktivnosti in s tem finančna sredstva za dosego želenih ciljev. Tako na primer sam v dosedanjih razpravah o tej temi močno pogrešam analizo, zakaj delež slovenskega izvoza v države BRIC dosega zgolj dobrih pet odstotkov vsega izvoza, če od BRIC odštejemo Rusijo, pa ta kazalnik upade na 1,1 odstotka. In, seveda, kako to spremeniti, kajti v nasprotju z Azerbajdžanom gre za trge, ki ob ciljno usmerjenih in uspešnih aktivnostih s področja internacionalizacije najbrž lahko prinesejo tudi v absolutnih številkah bolj občutne rezultate.

Ampak tega ni mogoče doseči tako, da se ob pomanjkanju jasne državne strategije po potrebi posameznim veleposlaništvom dodajajo ali krčijo položaji ekonomskih svetovalcev ali da se izvede ad hoc izhodna dvodnevna gospodarska delegacija (ki ji po nekajdnevnem premoru sledi še druga, namenjena v isto državo, ampak tokrat organizirana v okviru druge institucije!). Niti tako, da se o »gospodarski diplomaciji« razpravlja prvenstveno skozi prizmo pristojnosti tega ali onega ministrstva.

*V izvirniku objavljeno v časopisu Finance, maj 2015,https://www.finance.si/8821674/Novi-trgi-stari-pristopi

Sharing is caring!