Moskva pred nekaj leti. Ob eni doslej največjih (najštevilčnejših) gospodarskih delegacij, ki spremljajo najvišje politične predstavnike Slovenije na obiskih v tujini, je bil organiziran »investicijski zajtrk«. Saj veste, po vzoru dobrih praks iz tujine, AmChama ali druge sorodne organizacije. Na dogodek nam je na strani države gostiteljice uspelo pripeljati kar nekaj prepoznavnih in vplivnih predstavnikov takratnega ruskega investicijskega in finančnega establishmenta, med njimi ustanovitelja in dolgoletnega predsednika takrat največje ruske investicijske banke. Srečanje je bilo pripravljeno kot zajtrk in okrogla miza z obilo priložnosti za neformalno komuniciranje. In kako se je izteklo? Tako, da je omenjeni spoštovani ruski investicijski bankir sicer nastopil v skladu s programom, a takoj zatem zapustil dvorano. Vsebina ga ni pritegnila. Pika.
Takratni JAPTI (zdaj SPIRIT) je predstavitev »investicijske privlačnosti« in »investicijskih priložnosti« v Sloveniji zasnoval na sloganu »4Q for you«, torej štirih kvalitetah, po katerih naj bi v Sloveniji pomembneje odstopali od drugih. Od sosednjih držav in trgov. Te štiri kategorije naj bi bile razpoložljiva delovna sila (quality of workforce), odlična dostopnost regijskih trgov (quality link to regional markets), razvita infrastruktura (quality infrastructure) in življenjske razmere (quality of life). Ne gre samo za floskule. Gre za »vizitko« države ali, če hočete, ključne vidike neke strategije, usmerjene v privabljanje tujih neposrednih naložb (TNN). Skratka stvar, ki naj bi bila po eni strani strateško in vsebinsko realistična, po drugi strani pa nekaj, okrog česar bi lahko zgradili trženjsko privlačno zgodbo. Koncept, ki bi aktivno promoviral Slovenijo kot destinacijo za nove naložbe, ki jih nedvomno močno potrebujemo. Pa poglejmo podrobneje.
Prvič, delovna sila. Nedvomno marljiva, nedvomno sposobna in nedvomno z veliko potenciala. Toda učinkovita? Nikakor ne. Že dalj časa je znano in statistično še kako potrjeno, da naša delovna sila v primerjavi s članicami OECD sicer dela (kvantitativno) primerljivo veliko, a veliko manj učinkovito. Močno zaostajamo za najbolj razvitimi državami EU, torej tistimi, v katerih potekajo resne javne razprave (kot resne javne razprave mislim resne javne razprave, in ne kavarniške debate) o tako bogokletnih zadevah, kot je socialna kapica ali konkurenčnost domačega gospodarstva.
Drugič, dostopnost sosednjih regijskih trgov. Geografsko in strogo poslovno gledano je to seveda res. V dozdajšnji poklicni karieri sem spoznal nešteto poslovnežev in podjetnikov, ki »ex Yugo« odlično poznajo, uspešno poslujejo in tako izkoriščajo komparativne prednosti. Toda ali je to res imanentna komparativna prednost celotnega slovenskega poslovnega okolja? Nekaj, kar nas pomembneje loči od, recimo, Avstrije ali Nemčije in kar bi lahko vplivalo na privabljanje TNN v Slovenijo? Dvomim. V zadnjih 20 do 25 letih so nas na tem področju uspešno prehitele druge države s svojimi multinacionalkami in finančnim sektorjem, ki je to širitev znal in zmogel podpreti. Mi? Samo poglejte največje slovenske nasedle naložbe in boste videli, da jih je večina ravno tam – v »ex Yugi«, torej domnevno našem dvorišču, ki ga tako dobro poznamo, razumemo in obvladujemo.
Tretjič, kakovost infrastrukture. Ta je moja najljubša. Dejstvo, da je Slovenija geografsko majhna država in da smo zgradili tako imenovani avtocestni križ, po moje še nikakor ne pomeni, da imamo »kvalitetno infrastrukturo«. Ozrite se naokrog in vprašajte prebivalce ter gospodarstvenike iz Koroške, ki za pot v prestolnico porabijo po dve uri ali ob zastojih še več. Za dobrih sto kilometrov. Regija, ki po zadnjih podatkih v pozitivno smer odstopa od slovenskega povprečja brezposelnosti in ima glede na nekatere nosilce gospodarskega razvoja pomemben razvojni potencial, je po sodobnih transportnih merilih odrezana od sveta. Peljite se z vlakom od Ljubljane do Kopra. Podobna zgodba. In to vse ob tem, da se radi postavljamo, da smo del V. in X. panevropskega tranzitnega koridorja in da je Luka Koper del »nacionalnega interesa«.
In četrtič, življenjske razmere. Kakovost bivanja. Ja, to pa drži kot pribito. To vam v pogovorih priznajo številni sogovorniki, tako tujci, ki živijo in ustvarjajo v Sloveniji, kot tisti, ki so kdaj živeli in delali v tujini in lahko primerjajo življenjske razmere. Toda ali bi to lahko bil razlog, da bi se kakšna multinacionalka ali zasebni investitor odločila za večjo neposredno naložbo (po možnosti celo v proizvodnem sektorju) prav v Sloveniji? Za preživljanje dopusta je to nedvomno lahko pomembno merilo, za strateško naložbo pa dvomim. Vse drugo bo pomembneje kot to, kako lepo naravo imamo in koliko minut vožnje v povprečju loči prebivalce prestolnice od poležavanja v Portorožu.
Vsega tega ne pišem, ker bi želel tarnati ali javno kritizirati. Če kdo tako razume, potem je zgrešil poanto. To pišem zato, ker sam v načinu predstavljanja Slovenije navzven vidim ogledalo našega razumevanja razmer in delovanja navznoter. Kajti to, kako mi sami dojemamo svoje primerjalne (lokalne) prednosti ob promoviranju TNN, nazorno kaže na to, kako (ne) razumemo širšo konkurenčnost svojega gospodarskega okolja. Kajti vse tisto, kar naj bi veljalo za naše primerjalne prednosti, naj bi pomembneje vplivalo na poslovanje tudi domačih gospodarskih subjektov. Konec koncev tudi na domače (zasebne) naložbe, ki so se z gospodarsko krizo močno skrčile. In razlog ni samo pomanjkanje virov financiranja (tako imenovani kreditni krč), temveč tudi kakovost poslovnega okolja.
Če ste v zadnjih mesecih spremljali razpravo o domnevni (raz)prodaji državnega premoženja, ste med razlogi proti najbrž slišali tudi krilatico, češ da se prodajajo samo uspešna podjetja in da naj se namesto tega začne vlagati v povsem novo proizvodnjo, tako imenovane greenfield investicije. Ob katerih predpostavkah že? Ob katerih primerjalnih prednostih? In ob kakšnem poslovnem okolju? Enega boljših odgovorov na to je ponudila ravno predbožična sreda (23. decembra 2014), ko je vlada energetsko intenzivna podjetja za povečini obsežna investicijska vlaganja v energetsko učinkovitost »nagradila« z dodatnimi okoljskimi obremenitvami in s tem dodatno poslabšala njihovo globalno konkurenčnost. In to ob tem, da gre za industrijo, ki v domačem gospodarstvu ustvarja zelo pomembne pozitivne multiplikativne učinke in ki večji del prihodkov zasluži z izvozom. In to ob tem, da v to skupino sodijo tudi podjetja, ki sodelujejo v shemi ETS in bodo tako dvojno obdavčena (taksa za izpuste ogljikovega dioksida).
Nismo popek sveta in zato se nehajmo vesti kot Alica v čudežni deželi. Vpeti smo v evropsko in svetovno gospodarstvo, meje so odprte, tekmujemo vsak dan. Zato bi si v prvi vrsti morali priznati realno stanje našega poslovnega okolja in naše komparativne (ne)konkurenčnosti, nato pa predvsem začeti sistematično ukrepati na področjih, ki pomembno sooblikujejo pogoje poslovanja gospodarstva. Zato tudi omenjeno božično »darilo« energetsko intenzivnim podjetjem nikakor ni korak v pravo smer. Z najrazličnejšimi možnimi dajatvami in trošarinami najbolj obremenjeni industrijski sektorji namreč niso žaba, ki ob postopnem kuhanju ne bi prepoznala vrelišča. Ko bo skočila, bo namreč že prepozno.
*V izvirniku objavljeno v časopisu Finance, januar 2015, https://www.finance.si/8815898/LOmbelico-del-Mondo
Sharing is caring!