Energetska unija bo, kot kaže, svoje politično življenje nadaljevala kot »Union without unity«.
25. februar 2015 naj bi se v zgodovino zapisal kot datum, ko je evropska komisija pod vodstvom Jean-Clauda Junkerja predstavila enega svojih najpomembnejših političnih projektov celotnega mandata – strategijo o vzpostavitvi Energetske unije. Zgodbo smo lahko spremljali že vse od trenutka oblikovanja nove komisije, saj je projekt sodil v pristojnosti enega od podpredsednikov komisije, to je mesta, za katero se je potegovala tudi nekdanja predsednica slovenske vlade. No, na koncu je pripadlo Slovaku Marošu Šefčoviču, ki je ob koncu februarja tudi imel to čast, da je javnosti predstavil okvir celotnega projekta.
Teža položaja podpredsednika evropske komisije, odgovornega za uresničitev projekta, kot konec koncev tudi samo poimenovanje, bi narekovalo pripravo in predstavitev celovitega projekta, ki bi v marsičem predstavljal nadgradnjo zdajšnje ureditve evropskega energetskega prostora. Ki bi pomenil ambiciozni načrt, kako se bo EU preoblikovala iz zgolj največjega globalnega uvoznika energentov (500 milijard evrov na leto) v enega najmočnejših globalnih igralcev na mednarodnem energetskem trgu. Načrta, ki bi jasno začrtal prioritete ne zgolj energetske varnosti ali delovanja notranjega trga, temveč učinkovito povezal vprašanje razpršitve dobav in cenovno dostopnih energentov z gospodarsko rastjo. Z reindustrializacijo Evrope. Če ste karkoli od tega pričakovali, ste lahko nad slišanim 25. februarja močno razočarani. Žal.
Če nekoliko preskočim naprej in poenostavim, je občutek, da se je potreba po ideji o Energetski uniji ter pozneje objavljenem 21 strani dolgem dokumentu pojavila kot ad hoc potreba po evropskem odzivu na rusko-ukrajinsko krizo in vnovični artikulaciji politične volje za zmanjšanje energetske odvisnosti od »vse manj stabilne in nepredvidljive Rusije«. Zakaj je tako in zakaj ste lahko nad predstavljenim predlogom razočarani?
Prvič, predlog Energetske unije pokriva pet področij, tako imenovanih dimenzij, in sicer: energetsko varnost, notranji trg, energetsko učinkovitost, dekarbonizacijo oziroma okoljsko sprejemljivost ter raziskave in inovacije. A velikokrat zanemarjeno dejstvo je, da je v skladu z Lizbonsko pogodbo področje energije (širše gledano) v mešani pristojnosti EU in držav članic in da je bila evropska komisija doslej še najbolj uspešna pri sprejemanju skupnih politik na področju delovanja notranjega trga, medtem ko številne pobude iz preteklosti na drugih področjih niso bile sprejete. Tako se denimo skupna zunanja energetska politika EU v zadnjem desetletju ni izrazila, in to kljub številnim političnim pobudam, ki so dobile zagon še posebej ob rusko-ukrajinskih plinskih krizah 2006 in 2009. Katerikoli celovit predlog vzpostavitve Energetske unije bi tako de facto moral vsebovati predloge za spremembo veljavne ureditve in prenos še večjih pristojnosti na evropsko komisijo. Na račun zmanjševanja pristojnosti držav članic, seveda.
Drugič. Kot kaže, zadnje ne sodi v agendo aktualnih evropskih političnih elit in zato avtorjem projekta ni ostalo nič drugega, kot da so dejansko v svojem predlogu zgolj povzeli in našteli vsa področja, na katerih je bila evropska komisija že doslej dejavna. Oziroma tem dodala še nekatera nova, ki bi jih želeli še nekoliko okrepiti. To v prvi vrsti velja ravno za področje energetske varnosti, ki ni naključno uvrščeno na prvo mesto izmed petih dimenzij. Ne gre namreč zanemariti konteksta, v katerem je dokument nastajal – od rusko-ukrajinskega konflikta do vzpostavitev sankcij proti Rusiji in številnih razprav o potrebi po pretrganju »rusko-evropske energetske popkovine«. Vendar tudi tukaj predlog o Energetski uniji ne gre daleč naprej od že ustaljenih smernic zadnjega desetletja – od pomena politike »govoriti z enim glasom« (speaking with one voice) do želje evropske komisije po vpogledu v medvladne sporazume držav članic s tretjimi državami. Zanimivo je to, da je zgolj omemba možnosti kolektivnih pogajanj o skupinskem nakupu zemeljskega plina kot tako rekoč eden rednih novih predlogov, zapisanih v dokumentu, takoj doživel hladen nemški »nein«. Toliko o načelu evropske solidarnosti, zapisanem v drugem odstavku dokumenta. Ko boste torej prihodnjič spet slišali o ruski energetski politiki »divide et impera«, se v prvi vrsti spomnite na omenjeno nemško stališče.
Tretjič, poleg tega, da gre za projekt zlepljenko dosedanjih pobud, je iz predstavljenega dokumenta težko razbrati, kaj naj bi predstavljalo bistvo Energetske unije oziroma komu ali čemu je projekt sploh namenjen. Evropskemu porabniku? Gospodarstvu oziroma industriji? Če je tako (sam bi si želel verjeti, da je res tako), potem bi veljalo evropskega porabnika (gospodinjstva in industrijo!) na prioritetnem seznamu pomakniti nekoliko bolj proti vrhu. Porabniki so namreč eksplicitno omenjeni šele na 11. strani dokumenta, pa še tam je fokus zgolj na gospodinjstvih, ne na gospodarstvu. To kaže, da je EU oziroma evropska komisija na žalost izgubila izjemno priložnost, da bi svojo energetsko politiko oziroma vizijo (Energetska unija) neposredno povezala z reindustrializacijo in konkurenčnostjo industrije na sploh. Vidiki energetske varnosti ali delovanja notranjega trga ne bi smeli biti sami sebi namen. Ne bi smeli biti zlorabljeni bodisi kot sredstvo zunanje politike (mimogrede, ravno zato letijo številne kritike na države proizvajalke energentov ali tranzitne države) bodisi še večje regulacije dostopa do notranjega trga. Morali bi v prvi vrsti upoštevati koristi odjemalcev in posebno pozornost nameniti tistim skupinam, za katere so razpoložljivi viri energije po dostopnih (konkurenčnih) cenah pomemben dejavnik (ne)konkurenčnosti celotnega gospodarstva. Če se že tako radi primerjamo z ZDA, bi lahko tudi v tem primeru pokukali prek Atlantika.
In četrtič, pobuda po moji oceni povsem legitimno sproža pomisleke o tem, ali znotraj evropske komisije sploh obstaja realna ocena dogajanja na mednarodnih energetskih trgih in povezav teh s prej omenjeno konkurenčnostjo gospodarstva. V uvodnem poglavju je namreč eksplicitno poudarjeno, da bi se morala EU oddaljiti od modela gospodarstva, »ki ga poganjajo fosilni energenti, v katerem prevladuje stran ponudbe in ki temelji na starih tehnologijah ter zastarelih poslovnih modelih«. Kritiko zapisanega je težko strniti v nekaj stavkov, opozarjam zgolj na najbolj očitno: ob tako splošni negativni konotaciji fosilnih energentov se je mogoče vprašati, kam je izginila splošno sprejeta percepcija izpred nekaj let o tem, da je zemeljski plin tisti energent, ki omogoča stroškovno učinkovit in ekološko sprejemljiv prehod iz fosilne v nizkoogljično družbo? Naprej. Mednarodne energetske trge zemeljskega plina in nafte ne obvladuje več stran ponudbe, temveč stran povpraševanja. Za zemeljski plin to velja že v obdobju zadnjih nekaj let, pri nafti pa to najbolj občutimo v zadnjih mesecih; če ne bi bilo tako, se zdaj ne bi gibali v območju cen surove nafte okrog 50 dolarjev za sod, temveč na vsaj še enkrat višjih ravneh. V primeru obeh omenjenih energentov trenutna ponudba presega povpraševanje (to je seveda posledica številnih dejavnikov, od počasnega okrevanja svetovnega gospodarstva do energetske samooskrbe ZDA), kar seveda pomembno vpliva na oblikovane cene. In ne nazadnje, govoriti o zastarelih tehnologijah in poslovnih modelih je najmanj nekorektno. Naftno-plinska industrija je (podobno kot številne druge gospodarske panoge) izjemno diverzificirana in heterogena, vključuje bolj ali manj tehnološke zahtevne procese (pomislimo samo na tehnološki napredek, ki je v številnih državah Opeca omogočil vzdrževanje ustreznih ravni proizvodnje surove nafte iz nahajališč, za katera so pred desetletji ocenjevali, da bodo izrabljena v zgolj nekaj letih) in ne nazadnje tudi nove poslovne modele. Kaj pa so drugega terminske dobave na spot trgih ali celotna LNG-industrija?
Pod črto. Pričakovati kratkoročne pozitivne učinke pobude o vzpostavitvi Energetske unije na recimo končne odjemalce energentov je iluzorno. To so kmalu po objavi potrdili tudi v HSE. Obenem predstavljena pobuda tudi ne vsebuje pričakovanega oziroma napovedanega koraka v smer dejansko skupnega evropskega energetskega trga, kar naj bi Energetska unija bila. Ta bo, kot kaže, svoje politično življenje nadaljevala kot »Union without unity«.
*V izvirniku objavljeno v časopisu Finance, marec 2015, https://oe.finance.si/8818823/Energetska-unija-Tresla-se-je-gora-rodila-se-je-mis