Zahodne sankcije, energenti in Kitajska

Reading Time: 4 minutes

Zahodne ekonomske sankcije proti Rusiji, ki smo jim priča v zadnjih mesecih, nedvomno močno vplivajo na makroekonomski položaj največje države na svetu in njeno finančno-gospodarsko kondicijo. Vendar se v večini dnevnih medijskih razprav dokaj poenostavljeno vzpostavlja vzročno-posledično razmerje med tako imenovanim tretjim paketom sankcij (uvedenih postopoma od julija, ki vključujejo številne omejevalne ukrepe na področju dostopa do zahodnih dolgoročnih virov financiranja ter omejitve poslovanja s številnimi ruskimi podjetji) in gospodarskimi razmerami v Rusiji v zadnjem obdobju. Ob tem se namreč tako rekoč v isti koš mečejo upad vrednosti rublja (ki je samo v zadnjih tednih izgubil več kot 20 odstotkov vrednosti), upočasnitev gospodarske rasti in napovedane javnofinančne težave zaradi upada cen surove nafte. Vse omenjeno naj bi bilo dokaj neposredno povezano prav s sankcijami. Pa ni.

Prvič, ohlajanje ruskega gospodarstva se je začelo že veliko pred krimsko zgodbo, sestreljenim boeingom (medklic: prav ta dogodek je sprožil burni odziv in poplavo pozivov po zaostritvi zahodnih sankcij, čeprav še do danes nimamo trdnih dokazov o tem, kdo in v kakšnih okoliščinah je za to odgovoren) in sankcijami. Strukturne težave in izžetost gospodarskega modela so v zadnjih letih že vplivale na upočasnitev gospodarske rasti (lani zgolj 1,3-odstotne), ki je večinoma temeljila na rasti domačega povpraševanja prebivalstva. Tudi brez sankcij bi se Rusija že srednjeročno morala spoprijeti z izzivi iskanja novega modela rasti. To posredno potrjuje tudi Svetovna banka, ki v aktualnem bazičnem scenariju za obdobje 2014-2016 Rusiji še vedno napoveduje rahlo gospodarsko rast (do 0,5 odstotka na leto).

V dialogu zahoda in Rusije prevladuje oboje­stransko splošno razočaranje. In seveda globoko nezaupanje.

Drugič, izrazit upad vrednosti rublja v zadnjem obdobju je bolj kot s sankcijami povezan z globalnim upadom cen surove nafte. Cene nafte vztrajajo na nizkih ravneh predvsem zaradi neravnotežja med povečano ponudbo (ob rekordni proizvodnji Rusije tudi ZDA dnevno proizvedejo že okoli devet milijonov sodov, kar je največ od sredine osemdesetih let) in zmanjšanjem globalnega povpraševanja. Rusija je kot »petrostate« izjemno odvisna od gibanja globalnih cen energentov, ti navsezadnje prinesejo 70 odstotkov ruskega izvoza, 50 odstotkov proračunskih prihodkov in več kot 30 odstotkov BDP. Odzivi ruskega in mednarodnih finančnih trgov so zato ob tako izrazitih spremembah cen surove nafte navzdol pričakovani in se kažejo predvsem prav na vrednosti rublja. Tudi zgodovinsko je mogoče opaziti trend neposredne linearne povezave med ceno surove nafte in vrednostjo rublja, le da je zdaj ob širših makrotveganjih ta posebej izrazita.

In tretjič, javnofinančni položaj Rusije v zdajšnjih razmerah ostaja težak, vendar ne kritičen. Upad svetovnih cen surove nafte ob nižji vrednosti rublja pomeni tako rekoč nespremenjen obseg proračunskih prihodkov v rubljih, kar pomeni, da gre devalvacija rublja v tem trenutku na roke politični eliti. To velja seveda kratkoročno in brez upoštevanja tveganja (hiper)inflacije. Cene gredo v Rusiji gor, tudi zaradi učinka povračilnih sankcij (prepovedi uvoza živilskih proizvodov iz številnih zahodnih držav). Glavno vprašanje je zato, ali bo oblastem z administrativnimi ukrepi uspelo inflacijo obrzdati na raven, ko večji del prebivalstva – predvsem javni sektor, ki ima največ koristi od linearnega povečevanja socialnih transferjev v zadnjem desetletju – rasti cen ne bo občutil kot močan upad življenjske ravni. Zato so tudi kakršnekoli primerjave zdajšnjih razmer z javnofinančnim zlomom leta 1998 dokaj neprimerne, saj je Rusija s konca devetdesetih povsem neprimerljiva z Rusijo 21. stoletja, poleg tega je bila takratna kriza v Rusiji nadaljevanje azijske finančne krize.

V zdajšnjih razmerah Rusija intenzivno išče strateške globalne zaveznike. Pričakovano. V dialogu zahoda in Rusije namreč prevladuje obojestransko splošno razočaranje. In seveda globoko nezaupanje. Predsednik Putin v teh okoliščinah išče oporo predvsem v Aziji. Kitajski, natančneje. Zato seveda ne preseneča, da se je ton uradnega obiska Putina v Pekingu v začetku meseca (šlo je za že deseto srečanje dveh predsednikov v zadnjih 20 mesecih) kot dan in noč razlikoval od sprejema in predčasnega odhoda z avstralskega vrha G-20. Med pekinškim obiskom so bili podpisani številni sporazumi, med katerimi je najbolj odmeval podpis okvirnega dogovora med Gazpromom in kitajskim CNPC o novih dobavah zemeljskega plina po tako imenovani zahodni poti. Aleksej Miller, predsednik uprave ruskega plinskega monopolista, je pojasnil, da je od tega trenutka »vzhodna« plinska politika za Rusijo absolutna prioriteta. Zadnje je doslej kajpada veljalo za projekt Južni tok, ki mu evropska komisija odločno nasprotuje. Gre za klofuto EU ali zgolj taktični manever Rusije? Koliko je v tem (ekonomske) realnosti in kaj bi izvedba projekta lahko dolgoročno pomenila za oskrbo EU?

Novembrski okvirni sporazum predvideva dobave v obsegu 30 milijard kubičnih metrov plina na leto in dopolnjuje podoben sporazum med Gazpromom in CNPC iz maja, skupna vrednost katerega presega 400 milijard dolarjev in ki predvideva letne prodajne obsege 38 milijard kubičnih metrov. Oba projekta naj bi bila izpeljana v obdobju 2018-2020, Kitajska pa bi tako okoli 30 odstotkov celotnih letnih potreb po plinu zadovoljila z dobavami iz Rusije. Ta pa bi s tem pomembneje razpršila svoje dobave, saj trenutno razen izjem manjših količin utekočinjenega plina (LNG) večino izvozi zahodni Evropi. Ne gre namreč pozabiti, da Gazprom tradicionalno blizu tretjino proizvodnje izvozi na zahodne trge, medtem ko ti prinašajo kar dve tretjini njegovih prihodkov.

Z vidika oskrbe EU je med napovedanima projektoma ena pomembna razlika: medtem ko naj bi dobave po tako imenovani vzhodni poti temeljile na novih najdiščih v vzhodni Sibiriji in Sahalinu in bi plinovod dejansko posnemal uspešno izpeljan naftni projekt ESPO (Eastern Siberia-Pacific Ocean), pa gre pri »zahodni« smeri za črpanje plina iz starih najdišč v zahodni Sibiriji. Torej za povsem iste vire, ki v zadnjih desetletjih zagotavljajo oskrbo EU z ruskim plinom. To so najdišča, odkrita že pred desetletji in za katere ni predvidena (možna) povečana proizvodnja. Se bodo s tem dobavljeni obsegi zahodni Evropi začeli zmanjševati?

Ob uresničitvi projekta vsekakor. Vendar sta oba omenjena rusko-kitajska plinska megadogovora še zelo vprašljiva in še razmeroma daleč od izvedbe. Za začetek je v obeh primerih treba zgraditi vso potrebno infrastrukturo (plinovode), in to v dolžini več tisoč kilometrov. V nasprotju z Južnim tokom bo ta sredstva moral dati Gazprom sam, pri čemer je Kitajska seveda pripravljena zagotoviti ustrezne kreditne linije, ki pa še zdaleč niso zastonj. Potem je tu vprašanje cene, ki je dejansko odločilno. Kitajska je namreč v zadnjem desetletju uspešno diverzificirala svojo oskrbo z zemeljskim plinom in naraščajočo domačo proizvodnjo kombinira z uvozom LNG in plinovodnega plina iz držav Srednje Azije (predvsem Turkmenistana). Vsaj za zadnje je znano, da se dolgoročne pogodbene cene gibljejo pod ravnijo Gazpromovih cen v zahodni Evropi. Tako je malo verjetno, da bi si Gazprom s CNPC lahko izpogajal podobne pogoje; še najverjetneje je, da cenovni parametri sploh še niso dodelani.

In, ne nazadnje, Gazprom si vse od leta 2004 neuspešno prizadeva vstopiti na kitajski trg. Kljub zelo jasni in močni politični podpori je jabolko spora ostajala cena: neuradno naj bi razhajanje med pričakovanjem obeh strani znašalo okoli sto dolarjev za tisoč kubičnih metrov. Bo tokrat drugače?

*V izvirniku objavljeno v časopisu Finance, november 2014, https://www.finance.si/8813585/Zahodne-sankcije-energenti-in-Kitajska

Sharing is caring!