Osrednjo Rusijo loči od enklave Kaliningrad dokaj ozek, slabih sto kilometrov širok pas ozemlja, ki se razprostira med belorusko mejo s Poljsko in Litvo. Imenuje se Suvalški koridor. Ob robu tega koridorja teče tudi železniška proga Minsk–Vilna–Kaliningrad, osrednja kopenska tranzitna pot za dostavo blaga in živil v Kaliningrad. Medtem ko je Rusija postopno stopnjevala hibridno vojno z Zahodno Evropo in povečala sovražne aktivnosti v baltskih državah, so zahodne zaveznice povečale število zajetih ruskih tankerjev sive flote, ki prevažajo s sankcijami prepovedano surovo nafto in naftne derivate iz njenih severnih pristanišč. Vojna v Ukrajini je iz vroče prešla v hladno fazo pred slabim letom dni.
Rusija je medtem na območju severozahodne Belorusije ponovila obsežne skupne vojaške vaje z Belorusijo (pred tem nazadnje izvedene septembra 2025), vendar se po koncu vaj 150-tisočglava vojska ni vrnila na območja svojega stalnega baziranja, temveč so sile hitrega posredovanja, kopenske in zračne sile vdrle na območje Litve ter zavzele položaje ob tranzitni cesti A16, ki povezuje Vilno s Kaliningradom. Uradna ruska obrazložitev: ne gre za aneksijo ali stalno zasedbo, temveč zgolj za zagotavljanje humanitarnega koridorja do enklave s ciljem preprečitve humanitarne katastrofe. Rusija ne želi sprovocirati neposrednega vojaškega spopada z zvezo Nato, vendar ji ni preostalo drugega kot vojaško posredovanje v omejenem obsegu za zagotovitev varnosti prebivalstva Kaliningrada.
***
To ni zgolj teorija, temveč izhodiščni scenarij nedavne simulacije političnih in poveljniških odločitev (t. i. war game), ki ga je pred meseci v Nemčiji organizirala medijska hiša Die Welt v sodelovanju z Univerzo Helmuta Schmidta ter ob sodelovanju nemškega obrambnega ministrstva in posameznih strokovnjakov. Namen simulacije ni bil toliko ocenjevati (ne)pripravljenost Litve na samoobrambo ali (ne)posredovanje Poljske v konfliktu, temveč bolj preigrati možne različice politične dimenzije in strateških odločitev zahodnih voditeljev ter predvsem vlogo Nemčije. Izid simulacije je katastrofalno zaskrbljujoč, milo rečeno. Ne samo za Litvo, ampak za celotno Evropo in zvezo Nato ter še enkrat več odpira boleče vprašanje evropskega (ne)razumevanja strateških interesov Kremlja.
Simulacija vzbuja določena vprašanja, ki so lahko upravičeno podvržena predvsem strokovni kritiki ali dvomom. Ključni dve vprašanji se nanašata na vojaško-obrambno dimenzijo scenarija: ali je ruska vojska sploh sposobna izvesti takšen napad in zadržati zasedene pozicije ter na drugi strani, ali mednarodne bojne skupine hitrega posredovanja in odvračanja zveze Nato, ki se oblikujejo v baltskih državah, dejansko ne bi bile samodejno aktivirane in bi uspešno zaustavile poskus ruske invazije? Mimogrede, bojno skupino, ki se vzpostavlja v Litvi, vodi prav Nemčija.
A tudi če imajo kritiki prav in je tak – za Rusijo uspešen – vojaški scenarij blitzkriega z nadzorom suvalškega koridorja zelo malo verjeten, to še nikakor ne pomeni, da so lekcije simulacije povsem brezpredmetne. Pravzaprav ravno obratno. Kajti Rusija je v zadnjih letih že večkrat dokazala, da racionalna strateška izbira, ki bi temeljila na strokovnih vojaških in političnih argumentacijah, ni ravno prva in najbolj očitna izbira kremeljskega poglavarja. Ta je recimo pričakoval, da bo Kijev padel v treh dneh in bodo Ukrajinci pričakali Rdečo armado z rožami, kruhom in soljo, a se namesto tega zakockal z najdaljšo vojno v sodobni ruski zgodovini, v kateri Rusija ravno ne zmaguje. Poleg tega je veliko vprašanje, koga Putin sploh še posluša ter kakšne informacije sploh dobiva na mizo. Zato je ne glede na vso Natovo odvračanje verjetnost, da bodo Putina prsti prej ali slej ponovno zasrbeli in bo Rusija še enkrat več testirala Evropo v njeni pripravljenosti na neposredno vojaško (pa četudi zgolj lokalno) konfrontacijo, zelo velika in realna. In s tem tudi omenjeni scenarij.
***
In varnostno-politična dimenzija simulacije? Rusija je v prvih pogovorih z zahodnimi silami po eni strani izhajala iz priznanja novih realnih razmer na terenu in politike izvršenih dejstev ter na drugi sistematično ponavljala, da ne želi sprovocirati širše vojaške konfrontacije in večjega oboroženega spopada z zvezo Nato. Izhod vidi v diplomatskih pogovorih, v prvi vrsti z ZDA. Trump je sicer izrazil nasprotovanje in obsodil rusko agresijo, a dlje od tega ni šel, saj se je opekel z Iranom in v vedno bolj zaostrenih notranjepolitičnih razmerah ni želel tvegati s še eno vojaško avanturo. Brez podpore ZDA so na ravni retoričnega obsojanja ostali tudi voditelji v zahodni Evropi, vključno z Nemčijo. Mednarodne zahodne sile hitrega posredovanja so ostale neaktivirane. Nemško politično vodstvo je znotraj zavezništva zagovarjalo diplomatski pristop, v jedru katerega so politična prizadevanja s ciljem, da konflikt ostane lokalno omejen in ne eskalira naprej. Da je ključno to, da se v zaostrenih okoliščinah na vse možne načine izognemo neposrednemu vojaškemu spopadu z Rusijo.
***
Kdo je izšel kot nesporni zmagovalec te simulacije, najbrž ni potrebno posebej razlagati. Kremelj je še enkrat več izigral zahodne države, ki so se ujele v past zaradi nerazumevanja, kaj sploh želi Putin doseči. Cilj simulirane ruske vojaške intervencije namreč ni bil (in tudi v realnem primeru, če bo do njega prišlo, ne bo) sprožiti tretjo svetovno vojno in neposredno vojaško konfrontacijo z Zahodom in zvezo Nato. Če bi si tega Rusija želela, bi lahko to storila tudi na 100 drugih načinov; a se, kot kaže, pri tem tudi najbolj vroče glave v Kremlju zavedajo določenih vojaških omejitev in političnih posledic.
Cilj je nekaj povsem drugega: prvič, v praksi pokazati in dokazati, da je 5. člen Severnoatlantske pogodbe mrtva črka na papirju in s tem tudi dokončni konec zveze Nato, kot je bil prvotno zamišljen. Ter drugič, da so evropske sile (ob umaknjeni podpori ZDA) v tako močni krizi in krču (geo)političnega in varnostnega odločanja, da je morda dejansko nastopil trenutek, ko se lahko celotna evropska varnostna in geopolitična arhitektura, zasnovana po koncu blokovske delitve, napiše na novo. Pod diktatom Moskve, kot je to bilo ob delitvi interesnih vplivnih sfer in območij po 2. svetovni vojni. In če so bile karte Putina za kaj takega premalo močne v luči vojne na izčrpavanje v Ukrajini in vseh geopolitičnih in geoekonomskih (npr. cen energentov) posledic za Evropo, bi po realizaciji takšnega scenarija postale bistveno bistveno močnejše. Putin bi končno dobil ustrezno politično orodje, s katerim bi lahko čas zavrtel nazaj – v obdobje pred razpadom Sovjetske zveze, ki ga je sam poimenoval največja geopolitična tragedija 20. stoletja.
Zato pristop Nemčije (in pod vplivom ZDA tudi ostalih večjih evropskih sil), kot je bil uporabljen v simulaciji, ne bi mogel biti bolj zgrešen. Večina argumentov, ki zagovarjajo vojaško ne-posredovanje v izogib konfrontaciji, vodi v de facto priznanje ruske okupacije ozemlja Nata. In to je natanko tisto, kar želi Putin doseči. S tem bi sprožil politično verižno reakcijo evropske samodestrukcije pod jedrskim diktatom Moskve. Diplomatsko zavlačevanje v upanju na pogajanja za zeleno mizo ni rešitev, temveč natanko tisto orodje, na katerega Putin računa pri diktiranju svojih pogojev. Če bo Evropa ob naslednjem ruskem testu izbrala lažni mir namesto odločnega odziva, bo 5. člen Severnoatlantske pogodbe padel še pred prvim strelom. In z njim bo padla tudi Evropa in evropska varnost, kot jo (še) poznamo. Bolečih lekcij iz Ukrajine nam očitno še vedno ni uspelo razumeti.
V izvirniku objavljeno v časniku Večer, 4.7.2026, dostopno tukaj.