Predstavljajte si, da ste avtoritarni diktator, ki ga je strah. Strah ne samo politične konkurence ali maloštevilne opozicije, ampak še marsičesa drugega. Strah vas je lastnega ljudstva – kajti ne glede na to, da ste diktator, se v kotičku možganov skriva razumevanje, da vas lahko nezadovoljno ljudstvo preprosto ‘odpihne’. Ne kot na volitvah, ampak z revolucijo množic, na stran katerih se lahko kaj hitro postavijo tudi vsi mogoči priskledniki, ki običajno povsem upogljivo zgolj kimajo. Zato vas je strah tudi teh, kajti nikoli ne veste, kdo je »resnično« za stvar in vam bo doživljenjsko lojalen, kdo pa bo prvi signal šibkosti izkoristil za to, da vas nadomesti. Recept za te je jasen – preliminarno jih je treba odstraniti, eliminirati. Delovati je treba preventivno.
Strah vas je zunanjih sovražnikov, tako odkritih kot morebiti še bolj tistih, ki so zahrbtno pritlehni; prvi bi vas odkrito želeli odstraniti z oblasti (pa čeprav zgolj ubogljivo služite lastnemu ljudstvu!), drugi pa bi vam zarili nož v hrbet ob najbolj nepravem trenutku. Zato so strateška zavezništva skorajda brezpredmetna. Občasno kaj šteje zgolj taktična zunanja pomoč in predvsem zavedanje, da se je treba zanašati izključno na lastne sile. Vaša moč bo narod – predvsem pa ta ista avtoritarna oblast, ki služi zgolj ljudstvu. Oblast = ljudstvo. In kaj je ljudstvo, če ne preprosti delavski razred, kmetje, morebiti še birokrati in seveda vojska?
Raznih intelektualcev, umetnikov, književnikov, novinarjev in profesorjev vas je prav tako strah. Nenehno namreč postavljajo neugodna vprašanja. Nenehno nekaj zahtevajo, kritizirajo in javno pametujejo. In to slabi oblast. Zato jih je treba utišati. Sprva na bolj mehek način (kajti nismo več v barbarskem srednjem veku!), če pa to ne gre, tudi na bolj grob, surov in primitiven način – torej fizično odstraniti.
Ampak na vašo veliko žalost tega boja ni nikoli konec – nikoli ne nastopi utopični raj, ki bi vam dovolil, da se sprostite in da vas je lahko manj strah. Kajti čim odstranite ene sovražnike – tako notranje kot zunanje – se prej ali slej pojavijo novi. In za njimi spet novi, in novi, in spet novi. In ker služite ljudstvu, ste dolžni služiti dolgo – kajti edino to se od vas pričakuje. In tako služite 10, 20,… let. V teh letih zrastejo nove generacije sovražnikov, ki neprestano ogrožajo vašo oblast in s tem tudi suverenost nacije, ki ste jo vi dolžni zavarovati. Zato vas je konstantno strah, iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto. A ker je imanentna značilnost strahu med drugim tudi ta, da paralizira, ne verjamete več nikomur, niti samemu sebi ne. Strah vas je odločanja, kajti na podlagi katerih podatkov ali informacij se lahko odločate, če pa so okrog vas sami (potencialni) sovražniki? Prepuščeni ste lastni paranoji.
In ne nazadnje, strah vas je prihodnosti. Prihodnost je po definiciji neopredeljena, vi pa se neopredeljenosti, možnosti več scenarijev, bojite. Prihodnost ne obstaja, svetla pa sploh ne. Obstaja le ta trenutek, ki je osrednji vir izgradnje avtoritarne utopije o umetni večnosti (režima). S tem postane vaš časovni okvir omejen izključno na sedanjost, na neprestano ponovljiv »danes«. Kot v tistem znanem filmu iz devetdesetih, »Neskončen dan« (Groundhog Day oz. Svižčev dan). A ker čas z vami ali brez linearno teče naprej, je vaš današnji »danes« dejansko včeraj, je kontantna preteklost. V obliki preteklih, zastarelih bitk, rešitev in okoliščin. H katerim se neprestano zatekate in iščete vsaj malo varnega zavetja pred strahom, pred nedoločljivo prihodnostjo. Posledično vašim podložnikom težko ponudite svetlo prihodnost, upanje in nekakšen razvojni načrt, saj se neprestano vračate v preteklost. Tudi ko govorite o prihodnosti, dejansko mislite na preteklost. Krog je seveda začaran. Kajti s tem vaši podložniki – postopoma – vidijo, da jim dobesedno kradete prihodnost. In začnejo izražati nezadovoljstvo, postavljati vprašanja in s tem ogrožati oblast – torej ljudstvo. Rešitev je seveda na dlani: ponovno in še več represije, še več preventivnega, agresivnega delovanja, kajti sovražnik dejansko nikoli ne spi. In vaš strah prav tako ne.
***
Obstajajo pričevanja, da naj bi se Stalin, potem ko je izvedel za napad nacistične Nemčije na Sovjetsko zvezo, umaknil za več dni v odmaknjeno dačo in bil povsem brez stika z zunanjim svetom; bil je povsem paraliziran, v šoku. Ne, ni bilo junaških odločitev, sestankov in posvetovanj. Bilo ga je na smrt strah. Čez nekaj let, že po drugi svetovni vojni, naj bi v enem izmed manj formalnih pogovorov s še preostalimi revolucionarnimi tovariši priznal, da »ne zaupa nikomur, niti samemu sebi ne«.
In tako pridemo do Putina. Preskok seveda ni naključen, saj si oba delita isto institucionalno DNK; paranoja ni le Putinova osebna lastnost, ampak njegov edini pravi »operacijski sistem«. A paradoks je, da za istega Putina velja mit, ki je še posebej aktualen tako znotraj ruske propagande kot tudi dela zahodne (»intelektualne« in politične) misli: da gre za močnega voditelja, državnika. Zahod je njegov strah in paranojo namreč desetletja napačno interpretiral kot vrhunsko strateško načrtovanje in »šahovsko genialnost«. Saj veste, moža s trdo roko. Ki ne popušča niti domačim teroristom (beri: Čečenija) niti zahodnemu imperializmu v obliki ameriškega in Natovega vojaškega intervencionizma. Ki bo eden ključnih, nepogrešljivih sestavnih členov protizahodne, antikapitalistične osi odpora, ki bo svetu ali vsaj globalnemu jugu ponudila boljši, prijaznejši gospodarsko-politični model. Najbrž zveni znano. A resnica o Vladimiru Vladimiroviču, kmalu 74-letnem ruskem avtokratu, ne bi mogla biti bolj diametralno nasprotna.
Putin je šibak. Politično je »mrtev«. Ne samo jutri, ampak že danes, kar v skladu s prej opisanim razumevanjem prihodnosti pomeni, da je bil mrtev že tudi »včeraj«. In to ne od februarja 2022, ko se je odločil za totalno vojno proti Ukrajini, ampak vsaj od leta 2011/2012, ko je ponovno (tretjič) kandidiral za predsednika, a Rusom ni več imel česa ponuditi. Razen preverjenega, a zastarelega koncepta, na katerem životari sam in z njim tudi 100 in več milijonov Rusov: nazaj v Sovjetsko zvezo. Ki so se je sicer vsi bali, saj je imela največji jedrski arzenal in zmagovito Rdečo armado. Resda je imela obubožano prebivalstvo, ki ni imelo hrane in je bila v osemdesetih odvisna od uvoza žitaric (vse podobnosti z današnjimi časi, ko je Rusija primorana uvažati bencin, so kajpada zgolj naključne, sic!), ampak bali so se je pa vsi.
Kako resničen je njegov strah pred lastnimi »priskledniki«, je dokončno razgalil Jevgenij Prigožin s svojim uporom in maršem na Moskvo poleti 2023. Takrat je bil Putin, povsem po stalinističnem vzoru ob začetku vojne, paraliziran in je za nekaj časa preprosto izginil iz javnosti. Ta notranji, hromeči strah pred vsemi in vsakomer pa ima celo svoj fizični, absurdni spomenik: tisto famozno, neskončno dolgo desetmetrsko mizo, za katero je Putin daleč stran od sebe »držal« tako tuje državnike kot lastne generale. In ta strah je pravzaprav edina točka Putinovega »programa« , ki jo vedno manj uspešno prodaja Rusom.
Putina je strah, zato deluje agresivno. Ker ga je – kot pravega avtoritarnega diktatorja – strah tudi prihodnosti, pri svojem preventivnem delovanju uporablja edine metode, ki jih pozna: tiste iz preteklosti. Zato se sklicuje na obdobje razpada Sovjetske zveze, zato se bori z internetom z metodami iz časa boja proti samizdatu in neodvisnemu tisku; recept je preprost – ukiniti vse. Ne preseneča, da od strahu paraliziran Putin ne najde odgovorov na številne izzive, ki si jih je nakopal sam: ne najde izhoda iz vojne, iz gospodarske stagnacije, iz mednarodne izolacije, iz težav znotraj države, ki se kopičijo iz tedna v teden. Ker nima rešitev, čaka, da se mogoče razrešijo same. Če pa se ne, poseže po metodah preteklosti. Ko se je podmornica Kursk s 118 člani posadke leta 2000 potopila, Putin ni odredil mednarodne reševalne akcije. Raje je pustil, da so mornarji umrli. Nato je na vprašanje, kaj se je s Kurskom zgodilo, cinično odgovoril: »Potopila se je.« Danes ni nič drugače: medtem ko prebivalci »energetske supersile« s kanistri ure in dni čakajo na bencin, on situacijo označi kot »ne zares kritično«.
In tako, paraliziran od strahu, pluje s tokom proti večnosti, za katero najbrž sumi, da je ne bo. Ampak preprosto mora poskusiti, kajti druge izbire nima. Njegova nevarnost danes ni v vojaški moči ali strateški genialnosti, temveč v golem obupu; vsak umik bi pomenil šibkost, šibkost pa pomeni takojšnji konec. Zato mu ne preostane drugega, kot da stopnjuje represijo doma in agresijo v tujini. Sovražniki namreč nikoli ne spijo. Tako je za diktatorja, ki mu je že zdavnaj zmanjkalo prihodnosti, vsak dan zgolj nov »Svižčev dan«.
V izvirniku in v skrajšani obliki objavljeno v časniku Večer, 1.8.2026, dostopno tukaj.