“V dnevih po nesreči sem v Minsku normalno hodil v vrtec, nobenih zaščitnih ukrepov ni bilo,” pripoveduje Denis Mancevič, ki razloži, kako je černobilska nesreča odprla Pandorino skrinjico nakopičenih težav v Sovjetski zvezi.“
Ob 40. obletnici strašne jedrske katastrofe sem v pogovoru z Aljo Zore iz RTV SLO spregovoril o osebnih in širših vidikih katastrofe, posledicah, dogajanju v tistih dneh oz. tednih… ki sem jih sam kot otrok preživel v nekaj sto km oddaljenem Minsku, močno prizadetem v času nesreče.
Daljša različica pogovora v podcastu “Glasovi svetov” je dostopna tukaj – https://365.rtvslo.si/podkast/glasovi-svetov/175215898
Krajša – objavljena v rubriki “Ob osmih” pa tukaj – https://www.rtvslo.si/slovenija/ob-osmih/cernobilska-katastrofa-zacetek-konca-sovjetske-zveze/780667
Sledi še povzetek pogovora po MMC RTV SLO:
Zadnji sovjetski voditelj Mihail Gorbačov je nekoč dejal, da je bila morda prav černobilska nesreča pravi vzrok za razpad Sovjetske zveze, ki se je na katastrofo vsaj sprva odzvala izrazito slabo. Kako je vplivala na sovjetsko družbo in razvoj hladne vojne ter kako je bilo dogajanje ob nesreči videti iz prve roke? Za radijsko oddajo Glasovi svetov, ki je danes gostovala tudi v Ob osmih, se je Alja Zore pogovarjala s politologom, ekonomistom in nekdanjim diplomatom Denisom Mancevičem. Ta ni le odličen poznavalec postsovjetskega prostora, temveč je nesrečo s svojo družino doživel kot otrok v Belorusiji.
Za začetek se dotakniva širšega okvira. Kakšen je geopolitični kontekst černobilske nesreče 26. aprila 1986? Danes se zdi, kot da je bilo tik pred razpadom vzhodnega bloka, a takrat to verjetno ni bilo tako jasno. Zahod je Sovjetsko zvezo še vedno videl kot močno in tehnološko napredno silo. Kakšen je torej kontekst?
Ta kontekst zaznamuje nekaj ključnih dejavnikov. Takrat je divjala vojna v Afganistanu, kamor je Sovjetska zveza pošiljala mlade moške, ki so tam umirali in se vračali v tako imenovanih cinkovih krstah, pogosto brez jasnega razumevanja, zakaj sploh sodelujejo v vojni. To je povzročalo vse večje napetosti v družbi.
Drugi dejavnik so bile zgodovinsko nizke cene surove nafte sredi osemdesetih let. Sovjetska zveza je bila močno odvisna od deviznih prihodkov, s katerimi je kupovala tehnologijo in surovine.
Tretji dejavnik pa so bile notranje slabosti planskega gospodarstva. Že takrat so bile vidne ogromne razpoke v sistemu, ki je kazal, da država neučinkovito upravlja gospodarstvo in da je na robu bankrota. Na vse to se je nato naložila še jedrska nesreča, ki je razkrila marsikaj.
Eksplozija je bila kombinacija tehnične napake in človeškega dejavnika. A verjetno je ljudi še bolj osupnil odziv oblasti. Kako je potekalo obveščanje in kakšne so bile izkušnje vaše družine v Minsku, kar je pravzaprav zelo blizu? Elektrarna je sicer v Ukrajini, ampak na meji z Belorusijo.
Odziv oblasti je bil katastrofalen. Prebivalce mesta Pripjat (domovanja delavcev v černobilski jedrski elektrarni, op. p.) so evakuirali šele približno 36 ur po eksploziji, kar veliko pove. V totalitarnem sistemu, kakršen je vladal v Sovjetski zvezi, je bil ugled države postavljen nad življenja ljudi.
Oblasti so poskušale prikriti nesrečo. Mednarodno skupnost so najprej opozorili na Švedskem, kjer so zaznali povišano radioaktivnost, saj je radioaktivni oblak v nekaj dneh dosegel sever Evrope. Šele takrat je bila Sovjetska zveza prisiljena priznati, da se je nekaj zgodilo.
Doma pa še dneve ni bilo nobenih informacij. Partijski veljaki naj bi sicer vedeli za razsežnosti nesreče in so svoje družine umaknili na varno, prebivalci pa niso vedeli ničesar. Prvomajskih parad niso odpovedali. Sam sem bil takrat star pet let in sem v dnevih po nesreči normalno hodil v vrtec. Nobenih zaščitnih ukrepov ni bilo, življenje je teklo, kot da se ni zgodilo nič.
Kdaj ste potem izvedeli, da gre za res hudo nesrečo?
Informacije so prihajale postopno, prek mednarodne skupnosti nazaj v Sovjetsko zvezo. Govorimo o tednih, da so ljudje sploh začeli razumeti razsežnosti.
Oče mi je pozneje povedal zanimivo zgodbo. Konec osemdesetih je kot trener sodeloval s sovjetsko plavalno reprezentanco. Leta ’88 ali ’89 je naključno srečal znanca, Belorusa, ki je delal pri švedski plavalni reprezentanci. Ta je očeta potegnil na stran in ga vprašal: “Ali ti nameravaš odpeljati družino iz Belorusije?” Ko ga je vprašal, kaj ga je tako vznemirilo, mu je znanec, sicer genetik, povedal, da je sam že odpeljal večino družine.
Razlog je bil to, kar je videl v Pripjatu oziroma v okolici elektrarne, kamor so napotili strokovnjake za genetiko iz vse Sovjetske zveze, da bi preučevali posledice nesreče. Šokiran je bil nad posledicami radiacije, ki jih je videl na vretenčarjih, na enostavnih organizmih, ki imajo kratko reprodukcijsko dobo. Od takrat je tudi v glavi mojega očeta kljuvalo, da moramo oditi. Priložnost se je pojavila leta 1991, ko smo se preselili v Slovenijo.
Po nesreči naj bi se v Sovjetski zvezi zgodil tudi politični prelom. Kako je to vplivalo na odnos ljudi do oblasti? In kako so skušale oblasti ublažiti nezadovoljstvo nad tem, da se je nekaj takega sploh lahko zgodilo?
Pod vodstvom Gorbačova so oblasti v nesreči videle priložnost za reforme, predvsem za “glasnost” – za večjo svobodo govora in manj cenzure, za več demokratizacije, predvsem medijev.
Vendar se je zgodilo nekaj drugega: ljudje niso začeli kritizirati le nesreče, ampak sistem kot celoto. Odprla so se vprašanja o vseh nakopičenih težavah v Sovjetski zvezi. V nekaterih republikah so se začela nacionalna gibanja, pogosto povezana z ekološkimi vprašanji. Ukrajina in Belorusija sta čutili, da ju je Moskva zapustila. Černobil je postal katalizator širšega nezadovoljstva, ojačevalec glasu. In najbrž je nekaj resnice v izjavi Gorbačova, da je bil to pravzaprav začetek konca.
Kako pa je nesreča vplivala na gospodarstvo?
Že prej šibko gospodarstvo so dodatno obremenili ogromni stroški sanacije, ocenjeni na današnjih od 300 milijard do 500 milijard evrov. Za ponazoritev: približno toliko bodo po ocenah potrebovali za povojno obnovo celotne Ukrajine. To je bil eden od zadnjih žebljev, zabitih v krsto sovjetskega sistema. Poleg tega je bila Sovjetska zveza kot ena od dveh jedrskih supersil prisiljena zaprositi za mednarodno pomoč pri sanaciji jedrske nesreče na civilnem objektu. Tega partijski veljaki najbrž nikoli niso preboleli.
V Gorbačova pa se je to usedlo tudi kot neki strah in morda prvič razumevanje, kaj lahko jedrska vojna povzroči človeštvu, civilizaciji, če lahko že taka nesreča na civilnem objektu povzroči take posledice, tako ekonomsko škodo kot izseljevanje in degradacijo območja. Kaj bi bilo šele ob jedrskem konfliktu! Najbrž ni bilo naključje njegovo srečanje z Ronaldom Reaganom v Reykjaviku pol leta po nesreči, ko sta začela pogovore o nadzoru jedrskega orožja.
Zgodovina je polna paradoksov. Danes živimo v obdobju, ko nobeden od teh sporazumov ne velja nič.
In spet se povečuje zanimanje za jedrsko energijo. Kako gledate na to?
Res je, govorimo o renesansi jedrske energije, predvsem zaradi potreb po energiji za podatkovne centre in umetno inteligenco.
V ZDA pospešeno zaganjajo stare reaktorje. Po razpoložljivih podatkih, tudi po analizah preiskovalnih novinarjev v ZDA, to poteka tako kaotično, da lahko samo čakamo, kdaj bo šlo kaj narobe. Težava je, da se je veliko znanja izgubilo, kadri so odšli, zdaj pa se z velikimi finančnimi spodbudami poskuša hitro nadoknaditi zamujeno. To lahko pomeni tveganje za varnost.
Černobil nas opominja, kaj se lahko zgodi, če so odločitve nepremišljene, sprejete pod političnim pritiskom. Takrat so ljudje ignorirali varnostne mehanizme. Danes živimo v demokratičnih družbah, kjer bi morali biti takšni procesi na vpogled. To je ključno, da se podobne tragedije ne ponovijo.