Zgodovina nas uči, da vojne osiromašijo narode, izčrpajo socium in povzročajo nepopravljivo škodo družbenemu tkivu. Toda Putinov režim nam ponuja izjemo – z modelom obsežnega financiranja vedno novih pogodbenih prostovoljnih rekrutov (pogodbenikov) je Kremelj vzpostavil patološki družbeni inženiring, v katerem trg jasno definira ceno življenja. Ta je trenutno postavljena na 15–17 milijonov rubljev (160.000–180.000 evrov), kolikor skupaj znašajo prejemki povprečnega ruskega moškega, ki prostovoljno podpiše pogodbo z ministrstvom za obrambo, odide na fronto in tam tudi umre. Oblasti namreč ob reklamiranju in novačenju vedno novih pogodbenikov ne skoparijo s cinizmom: na plakatih, ki po vsej Rusiji nagovarjajo moške k odhodu na fronto, so namreč navedeni skupni zneski, v katerih je upoštevana tudi odškodnina družini v primeru smrti.
Dlje od Moskve – več je oglasov. Kajti tam je še toliko bolj evidentno, da država lastnemu narodu prodaja smrt kot edino pot iz bede. In to uspešno, saj o tem pričajo tako mesečne številke novih pogodbenikov, kot tudi na tisoče pričevanj o tem, da so bile žene, matere ali sorodniki ubitih vojakov tisti, ki so moške nagovarjali k podpisu pogodbe in odhodu na fronto. Režim, ki naj bi branil »tradicionalno družino«, jo dejansko uničuje tako, da matere in žene spreminja v hladne ekonomske preračunljivke, ki svoje može pošiljajo v smrt. Dobrodošli v ruski smrtonomiki (ang. deathonomics).
***
Vladislav Inozemcev, ruski ekonomist, analitik in avtor tega koncepta, je celo izračunal, da naj bi bil odhod na fronto in smrt leto kasneje za povprečnega moškega iz ruske province ekonomsko donosnejši od nadaljnjega življenja, saj njegovi redni pričakovani prihodki iz naslova dela v zasebnem sektorju v obdobju naslednjih 20 let ne bi presegli enkratnih prejemkov, ki jih za smrt na fronti ponuja država.
V tem se skriva tudi odgovor na uganko, koliko časa bo Rusija še zmožna zagotavljati sveži dotok vojakov na fronto in posledično vzdrževati vojno na izčrpavanje, ki jo spremljamo v Ukrajini. Namreč, po dokaj zanesljivih ocenah je na ruski strani padlo že 350.000–400.000 vojakov, k tem pa je treba prišteti še dvakrat do trikrat toliko ranjenih oziroma invalidnih, ki niso več primerni za aktivno služenje. A kljub tem gromozanskim številkam uspeva Kremlju v zadnjem letu na mesec rekrutirati med 30.000 in 40.000 novih vojakov, to je prav tistih, ki so pripravljeni za ceno luksuznega avtomobila umreti v tej nesmiselni vojni. Ob tem podatku postaja vprašanje o zmožnostih Rusije za zagotavljanje človeških resursov za nadaljevanje vojne skorajda retorično.
Inozemcev je v enem od intervjujev pred časom izjavil, da omenjeni trg ponudbe in povpraševanja po svežih pogodbenikih deluje povsem po pravilih tržne ekonomije: brž ko država zazna rahel upad novih pogodbenih vojakov, dvigne višino obljubljenih prejemkov in takoj se opazi ponoven vzpon na strani povpraševanja. Zato je tudi ocenil, da če bi se država odločila in, recimo, povečala omenjene prejemke za dvakrat, torej na okvirno 300.000 evrov, bi v vrsti za fronto – in posledično z veliko verjetnostjo za smrt (ali vsaj invalidnost) – v zelo hitrem času stalo kar milijon ruskih moških. Kaj bi vojska s takšno maso ljudi sploh počela? Kako bi jih izurila in oborožila? To je seveda povsem drugo vprašanje.
A prvotno, na začetku ruske agresije, vse skupaj seveda ni bilo tako zamišljeno, daleč od tega. Kremelj si je namreč, po vzoru krimske operacije, februarja 2022 zamislil vojaško in politično zavzetje Kijeva z nekajdnevno vojaško operacijo, blitzkriegom, ki se je sprva sfižil, kasneje (poleti in jeseni 2022) pa celo sprevrgel v izgubo okupiranih ukrajinskih ozemelj ter umik s severa in juga države. V tistem trenutku je Putin odreagiral panično in razglasil mobilizacijo – ne glede na vse piarovske poskuse lepšanja situacije (v stilu, da gre le za »delno« mobilizacijo), je dejstvo, da se je to zgodilo zgolj tretjič v celotni ruski zgodovini, vštevši tudi vse predhodne državne tvorbe, od Sovjetske zveze nazaj.
In mobilizacija je, pričakovano, povzročila družbeni šok in širok odpor, kajti na kaj takega prebivalstvo preprosto ni bilo pripravljeno; še posebej ne v urbanih središčih. Kremelj je potegnil ročno in razumel, da mora poiskati alternativne načine za novačenje vojaške sile za ukrajinsko »mesoreznico« (ukaz o mobilizaciji od takrat sicer ni preklican, samo izvaja se ne).
Sprva se je kot rešitev ponujala paravojaška milica Wagner, ki je z odobritvijo oblasti na široko novačila zapornike in predvsem pripadnike družbenega dna. Ko je tudi ta vir usahnil, medtem ko politična volja po podreditvi Ukrajine pač ne, je Kremelj potreboval novo rešitev. Sistem, ki bo zagotavljal uspešno nadaljevanje vojne na izčrpavanje, a obenem deloval tako, kot da se Rusija ne vojskuje. Ki bo nekako omrtvičil družbeno tkivo do stopnje, da le-to ne bo občutilo kirurških posegov na živem telesu; da bo povprečen Rus zahodno od Urala lahko mirno spal, trošil in ne preveč razmišljal o politiki, oblasti in vojni. Prav tej vojni, ki seveda ni vojna, ampak samo posebna vojaška operacija, kot jo od samega začetka imenuje Putin. Skratka, ne le, da vojna ne bi »prišla« preblizu Moskvi ali Sankt Peterburgu v realnem življenju – pa se je kljub temu prikradla v obliki dronov in napadov na energetsko infrastrukturo, ampak tudi v simbolnem, imaginarnem in čisto intimnem prostoru in času.
In Kremelj ne bi bil v Rusiji, naslednici velikih totalitarnih eksperimentov in pogromov nad lastnim prebivalstvom, če si ne bi izmislil sistema smrtonomike, ki bo v prvi vrsti nagovarjal vse tiste, ki živijo v revščini ter na socialnem in družbenem dnu. Tiste, ki v Rusiji 21. stoletja ne vidijo prav nobene prihodnosti, kaj šele svetle. Zgolj in samo v tem primeru namreč lahko ta sistem deluje iz meseca v mesec, ne zgolj v enkratnem poskusu: razkrije namreč grozljiv obseg ljudi, ki stojijo v vrsti in kalkulirajo, ali je že prišel trenutek, ko se jim bolj splača sprejeti enosmerno vozovnico, kot pa še naprej životariti na družbenem dnu.
Ruska oblast ob delovanju tega sistema, kot kaže, vidi zgolj eno težavo: da ogromno stane. Ocene obsega smrtonomike se namreč gibljejo okrog 2 % celotnega BDP oziroma 8–10 % zveznega proračuna letno. Pa še to ne bi bila tolikšna težava, če bi v Rusijo še naprej nemoteno pritekali t. i. petrodolarji od izvoza črnega zlata. In tu se je začelo v drugi polovici lanskega ter v začetku letošnjega leta močno zatikati; globalne cene surove nafte so bile nizke (okrog 55–60 dolarjev za sod), čutil se je vpliv ameriških sankcij in sankcij skupine G7, v proračunu pa je začela rasti luknja, ki bi v primeru nadaljevanja tega trenda ob koncu leta 2026 prerasla v ogromen balon. Kremelj se je na ta scenarij deloma že pripravljal, saj je z januarjem 2026 dvignil DDV ter še številne druge davke za gospodarstvo in prebivalstvo; a tudi to najbrž ne bi bilo dovolj, treba bi bilo še bolj zategniti pasove.
A če se je še predvčerajšnjem zdelo, da bo matematična nevzdržnost smrtonomike finančno zlomila Kremelj, se je zgodil geopolitični »čudež« v obliki nepričakovanega rešitelja, ki je zanetil novo vojno. Edino Trump, kot kaže, lahko reši Putina. Vojna v Iranu in zaprtje Hormuške ožine sta namreč vse skupaj obrnila na glavo: kar naenkrat je Kremelj dobil svežo finančno injekcijo, na katero ni računal. Na vsakih 10 dolarjev dražji sod nafte dobi namreč Rusija okrog 1,5 milijarde dolarjev dodatnih proračunskih prilivov na mesec (ob tem se prihodki ruskih naftnih družb podobno povečajo); v primeru, da se povprečne cene nafte gibljejo okrog 100 dolarjev za sod, se dodatni mesečni prihodki ruskega proračuna zahvaljujoč Trumpu povečajo za 6–7 milijard dolarjev. In premo sorazmerno s tem se ohranjajo tudi finančne zmožnosti Kremlja za nadaljevanje lastne smrtonomike.
*** Če je Čičikov v Gogoljevih »Mrtvih dušah« trgoval z mrtvimi podložniki, je Putin s smrtonomiko dve stoletji kasneje koncept še nadgradil. A na žalost ne le v literarnem delu, ampak v realnem življenju. In medtem ko Kremelj mirno trguje z živimi in jim ponuja smrt kot zaslužek ter istočasno odrešitev temne prihodnosti, se Gogolj nemirno obrača v grobu.
V izvirniku objavljeno v časniku Večer, 11.04.2026, dostopno tukaj.