Pričakoval sem marsikaj: pomanjkanje kisika, prašne ceste in višinsko bolezen. Da pa se bom na višini 3.000 metrov v lastni spalnici iz oči v oči zrl s teletom, pa ni pisalo v nobenem turističnem vodniku. Sredi dneva poležavam v jurti ob jezeru Song-Kul, na nadmorski višini 3.000 m. Ravno zaprem oči in padem v dremež, ko najprej zaznam loputanje vrat, nato pa tudi neko postopanje znotraj jurte . Prva misel je, da je eden od sinov prišel nekaj iskat … Nato le odprem oči in vidim tele, ki stoji slab meter stran od mene in se radovedno razgleduje po notranjosti. Potolčem s copati, tele me začudeno gleda v smislu: »Kaj pa ti ni prav?« nato pa se le ležerno sprehodi do majhnih vrat in potisne svoje telo skozi, nazaj na svobodo. Dobrodošli v Kirgiziji.
Ob jezeru, ki je skorajda 200-krat večje od Blejskega, se bohotijo štiritisočaki, po pašnikih pa se podi na tisoče konj, ki jih je občutno več kot ljudi na višku poletne sezone. Tradicionalno nomadsko življenje Kirgizov so v mestih seveda zamenjali bloki in hiše, a ob Song-Kulu (kot še marsikje drugje po državi) še vedno vladajo stari zakoni in običaji. Domačini postavijo jurte (tradicionalna bivališča, podobna večjim okroglim šotorom) pozno spomladi in jih pred oktobrom pospravijo. Običajno je to družinski projekt, pri katerem sodelujejo vsi – od mladih do starih. Tisti, ki si danes kruh služijo s turizmom, morajo seveda zagotoviti še več osnovne infrastrukture; postavitev traja do šest tednov, a kljub temu razmere bolj spominjajo na visokogorski bazni tabor kot pa na gorsko letovišče. In še dobro, da je tako.
Zrak je redek, internet pa slab – kaj početi? Jahaš konje, opazuješ živali in veduto, ki ji ni para na tem svetu. Ker sem sredi priprav na Ljubljanski maraton in tečem skorajda vsak dan, se odpravim na poskusni trening. Na 3.000 metrih. Prvih deset minut čisti šok. Vsakič, ko sem poskušal zajeti zrak, sem naletel na praznino in tisto panično hlastanje: pljuča se razširijo do konca, možgani pa prižgejo rdeč alarm, da vdihnil nisi popolnoma nič. Občutek imaš, da se boš na suhem zadušil. A nato popustiš. Zaupaš telesu, prisiliš glavo v umiritev … in po nekaj kilometrih se organizem privadi. Tek seveda ni postal lahkoten, a tiste klavstrofobije v odprtem prostoru ni bilo več. Pretekel sem 10 kilometrov – na tej višini se je to zdelo kot osvojitev Everesta.
Razlog, da je poleti ob jezeru ljudi še vedno manj kot konjev, infrastruktura pa ima še vedno nomadski pridih, je kajpada v nedostopnosti: do jezera ne vodi asfaltirana cesta, s treh koncev lahko dostopate po makadamskem kolovozu, ki bolj kot na makadam spominja na kolovoz. Preko prelazov na višini 3.500 m – in izbirate lahko samo med več ali manj luknjami oz. bolj ali manj strmimi nakloni in serpentinami. Za cca. 50 km poti iz doline do jezera potrebujete 2–3 ure ter bodisi organiziran prevoz bodisi dober (beri: 4×4) lasten prevoz. Ker smo imeli slednjega, smo si lahko izbrali najzahtevnejše prelaze, kajti zakaj bi si izbral lažjo pot, če je lahko težja zanimivejša?
Po dnevu in pol poležavanja na soncu nas pot vodi nazaj proti civilizaciji, proti mestu Oš v Ferganski dolini. Na zemljevidu vse skupaj izgleda kratko in enostavno: na prvi pogled pol dneva vožnje, nič več. Vodnik in informacije s spleta pa pravijo, naj od jezera do te južne »prestolnice« Kirgizije nikakor ne poskušamo priti v enem dnevu. OK, z glavo skozi zid ne gre. Načrtujem postanek v mestu Kazarman, ki naj bi bil nekakšno regijsko »vozlišče«. Razdalje: od jezera do Kazarmana slabih 200 km, naslednji dan pa nato še dobrih 250 km.
Slabih 200 km se je prvi dan raztegnilo na debelih 8,5 ure na poti. Ko se namreč enkrat spustiš v dolino, te najbolj priljubljena navigacijska aplikacija na svetu želi peljati po virtualni cesti, ki nima nič skupnega z realnimi razmerami. Ceste preprosto ni oz. se naenkrat konča. Ustavimo, družinski posvet, iskanje alternativ. Prva, ki se pokaže, je bistveno daljša in nič kaj mamljiva. Ustavimo domačina s preprostim vprašanjem, kako priti do Kazarmana.
»Peljite se nazaj, od koder ste prišli, zavijte levo, nato še dvakrat levo in boste na pravi cesti,« odgovori v polomljeni ruščini. »A ste prepričani? Ne rabimo zaviti na desno?« – na alternativno cesto, ki smo jo sami našli. »Ne, še enkrat: trikrat levo in to je cesta za Kazarman.«
Čez nekaj sto metrov preverimo še pri motoristu, da se starec ni slučajno zmotil ali v ruščini zamenjal »levo« in »desno«, v kar sicer niti sami nismo verjeli. Motorist potrdi. Vprašamo ga, v kakšnem stanju je cesta. »Horošaja doroga, dobra cesta,« odgovori. Potem že mora biti prava.
Ko enkrat veš, da moraš samo »trikrat zaviti levo«, potem ceste res ni težko najti. A težje je verjeti, da je to res glavna cesta do regijskega »vozlišča« Kazarman. Kajti v 20–30 minutah vožnje ne srečaš niti enega vozila – ne naprej ne nazaj. Cesta je makadamska, praši se tako, da je v vozilu za centimeter debela plast prahu, a motorist je imel prav: v primerjavi s kolovozi, po katerih smo se že vozili, je to »dobra cesta«. Na enem izmed prelazov vidimo avto, ki je zletel s ceste na bankino – še dobro, da je šlo za ovinek v skali in ne na robu prepada. Upočasnjevanje ni potrebno, saj se tako ali tako peljemo s polžjo hitrostjo. Ob robu stojita dva moška, oba okrvavljena; eden maha proti nam, drugi kriči v avto na človeka za volanom.
»Brat, brat, pomagaj. Avto – potisniti – robnik,« zamomlja, pijan kot kanta.
OK, seveda. Parkiramo avto, izstopimo in sprva opazujemo prizor, kako dva pijanska brata kričita na tretjega in mu poskušata dopovedati, naj se spravi iz avta, če ga želimo spraviti preko utrjenega makadamskega robnika nazaj na cesto.. Po nekaj minutah jima uspe, ta izstopi in s sinovoma avto potisnemo nazaj na cesto. Pokažem na počeno gumo, tisti najbolj glasni pa samo zamahne z roko: »Vsjo normalno, spasibo, spasibo, brat.« (Vse je OK, hvala, hvala). In nadaljuje s kričanjem na tretjega.
Peljemo se naprej in spoznavamo, da ne samo, da je – kot kaže – pot »trikrat zavijte levo« edina prava, ampak je tudi ena najlepših na celotni poti. Na vrhu prelaza smo namreč nagrajeni s prizorom, ob katerem zastane dih in ki se lahko mirno postavi ob bok tistim, ki jih človek zagleda v Velikem kanjonu (Grand Canyon) v ZDA in podobnih naravnih parkih. Ustavimo, opazujemo in se družinsko slikamo. Ravno v tistem trenutku mimo pripelje avto. Pomaham z roko in voznik ustavi.
»Salam alejkum, kako daleč je še do Kazarmana?« vprašam v ruščini. »Kakšnih 80 km,« odgovori starejši moški za volanom in doda: »Samo naprej se peljite, pridete naravnost v Kazarman, srečno pot.«
Čez nekaj kilometrov, preden se cesta začne spuščati, stoji spominsko obeležje in tabla z nadmorsko višino (spodobnih 2.800 m). Vidimo, da se je ustavil tudi avto, ki je malo prej peljal mimo nas. , zato parkiram avto še sam. Stopimo ven, se pozdravimo in rokujemo s štirimi starejšimi gospodi ter predlagamo skupinsko fotografiranje. Z veseljem pristanejo. Komaj se obrnemo, že odprejo prtljažnik, potegnejo ven ogromno melono ter vrečo s tradicionalnim okroglim ploščatim kruhom (lepjoško) in nas povabijo k improvizirani pojedini.
Suha, zaprašena usta srečajo sočno, sladko melono. Nebeško. Izvemo, da so gospodje trije bratje in njihov stric; oče je že »odpotoval na drugo stran«, kot se je izrazil eden od bratov. Tudi oni potujejo v Oš, so že ves dan na cesti in za razliko od nas ne nameravajo prespati v Kazarmanu. »Smo štirje in se menjavamo za volanom,« pojasnijo. Povprašajo o nas, od kod smo in kakšna je naša pot. Ko se poslavljamo, najstarejši član družine z iskrico v očeh ob stisku roke v ruščini pove: »Hvala vam za družbo, nikoli vas ne bomo pozabili.«
In se odpeljemo.
Kaj lahko na to sploh porečeš? Da je še upanje. Pa čeprav do tega upanja pelje cesta »trikrat v levo«.
V izvirniku objavljeno v časniku Večer, 29.8.2026, dostopno tukaj.