V teh dneh se globalne razprave bolj kot ne vrtijo okrog jutrišnjega srečanja na Aljaski. Vprašanj okrog tega, ali lahko srečanje prinese vsaj prekinitev spopadov, če ne že bolj trajno mirovno rešitev ali nasprotno, še bolj razdeli ZDA in EU, je nešteto. Ugibanj je veliko, na kocki prav tako.
Dogajanje sem pokomentiral za Dnevnik in Bloomberg Adria, kjer sem med drugim izpostavil, da srečanje prinaša veliko nevarnosti za Ukrajino in Evropo v primeru Trumpovega soliranja in improvizacije, čemur je zelo naklonjen. Do srečanja tudi prihaja po tem, ko posebni odposlanec ameriškega predsednika Steve Witkoff hodi na dvostranske pogovore Putinu brez širše ekipe in na pogovorih z ruskim predsednikom ni prisoten nihče drug iz ameriške administracije ali z zunanjega ministrstva. Zato je še kako vprašljivo, ali sta se sogovornika (Putin in Witkoff) razumela oz. ali ne gre slučajno za prigodo ‘izgubljeno s prevodom’. Tudi to se je, namreč, Witkoffu že zgodilo.
_Naprej, govori se, da je Rusija pripravljena na nekakšen kompromis glede ozemelj in zato se pričakuje, da se bodo pogovori v petek vrteli izključno glede pogojev za začasno premirje. Ob tem naj bi Rusija pogojevala začasno premirje z umikom ukrajinske vojske z vseh štirih še ne povsem zasedenih regij v Ukrajini (Lugansk, Doneck, Zaporožje in Hersonska pokrajina), ruska vojska pa naj bi se umaknila iz harkovske pokrajine in pokrajine Sumi, kjer pa nadzoruje samo nekaj % ozemlja. Če je to ‘kompromis’ kot ga razume Witkoff in Trump, potem je seveda vnaprej obsojen na propad, saj Ukrajina na kaj takega ne bo pristala.
_Zato tudi skepsa pred petkovim srečanjem ter opozorilo, da lahko pogovori Trump-Putin kvečjemu prinesejo dodatne nejasnosti in s tem koristi Putinu, če bi mu uspelo s tem manevrom zavlačevati ali pa si pri Trumpu izpogajati dodatne koncesije v zameno za nekakšno popuščanje ruskim ambicijam, denimo ozemeljskim ali političnim glede vstopa v Nato ali številčnosti ukrajinske vojske. Vemo, da je Putin enkrat (še tekom prvega mandata Trumpa) slednjega uspešno izigral in prepričal v to, da se Rusija ni vmešavala v ameriške volitve; povsem možno, da ga bo še enkrat.
_Obenem še kar ne pojenjajo ocene, da gre pri popuščanju Putinu za t.i. pristop ‘obratnega Kissingerja’ (reverse Kissinger), torej da želi Trump s popuščanjem Kremlju dolgoročno oslabiti rusko-kitajsko strateško partnerstvo. Če je to dejanska strategija Trumpove administracije, je maksimalno naivna. V Kremlju so se v preteklih dveh desetletjih naučili, da se na Zahodu administracije in vlade menjajo, često tudi pogosteje kot enkrat na štiri leta; medtem zavezniki, kot sta Severna Koreja in Kitajska, ostajajo s političnim vodstvom, ki bistveno bolj predvidljivo in lahko dolgoročno naravnano. Zato nobeno popuščanje ali korenčki Rusiji glede vojne v Ukrajini ne bodo bistveni spremenili strateških in dolgoročno naravnanih odnosov med Pekingom in Moskvo.
Celoten članek v Dnevniku dostopen tukaj: https://www.dnevnik.si/novice/svet/kam-bosta-velesili-popeljali-ukrajino-2749464/
Intervju v Bloomberg Adria: https://si.bloombergadria.com/video/zoom-in/22229-srecanje-trumpa-s-putinom-ne-bo-prineslo-konca-vojne-v-ukrajini