Ruski oligarhi, visoki državni uradniki in celo nekdanji ministri serijsko umirajo. Padajo skozi okna, delajo samomore (po uradnih različicah) ali podlegajo strelnim ranam v nepojasnjenih okoliščinah. Nenazadnje je v takšnih okoliščinah pred tedni umrl Roman Starovojt, nedavno odstavljen minister za promet. Ustrelil naj bi se s pištolo Glock, ki naj bi mu jo podarili kot službeno darilo. Khm, zanimiva praksa. In, mimogrede še to – v največjih ruskih medijih bi v dnevih okrog njegove smrti zaman iskali podrobnejše informacije o njegovi smrti. Informacijsko je bila tako dobro zamaskirana, da je že skorajda pozabljena. Zgolj tri dni pred njegovo smrtjo je umrl Andrej Badalov, podpredsednik državne družbe Transneft, monopolista na področju upravljanja naftovodov v Rusiji. Vzrok smrti… padec skozi okno. Samomor. Seznam je precej dolg, ruska elita postaja skorajda ogrožena vrsta.
Tendenca ni nova, začelo se je v mesecih po ruski agresiji na Ukrajino februarja 2022. Je pa v zadnjih mesecih dobila dodatni zagon. V zvezi s tem se upravičeno pojavlja kar nekaj vprašanj: kaj je neposredni vzrok in kako je dogajanje povezano z vojno? Je to neposredni odraz neposlušnosti in nasprotovanja politiki Kremlja ali so vzroki globlji in bolj kompleksni? Ter nenazadnje, so to neki zametki nove ruske realnosti, v kateri pred odstavitvami, kazenskim pregonom ter celo izvensodno eksekucijo ni varen skorajda nihče izven ozkega kroga predsednika Putina? Poskusimo razvozlati ta klobčič.
***
Vojna močno preoblikuje rusko družbo, gospodarstvo, pravila igre in s tem tudi vlogo in pomen ruskih elit. Tako političnih, kot morebiti še bolj gospodarskih. O tem se (pri nas) premalo razmišlja in govori, a bo slednje še kako pomembno vplivalo na to, s kakšno Rusijo bomo imeli opravka enkrat, ko bo vojne konec. In z Rusijo bomo v Evropi živeli in (upam, da mirno) sobivali še stoletja, ne samo desetletja (če nas prej seveda ne bo pokopal jedrski armagedon). Skratka, vprašanje usode današnje in prihodnje ruske elite je še kako relevantno tudi za širšo Evropo.
Ruske elite so v veliki večini totalno vojno proti Ukrajini februarja 2022 sprejele v šoku, saj na kaj takega preprosto niso bile pripravljene. Šok se je v prvih tednih spremenil v tiho upanje, da bo vojne hitro konec in se bo predvsem v odnosih z Zahodom vse hitro vrnilo v ustaljene tirnice, »back to normal«. Kajti ne smemo pozabiti: ne glede na aneksijo Krima in destabilizacijo v Donbasu leta 2014, Kremelj v letih za tem ni trpel prav velike politične in gospodarske škode in mednarodne izolacije. Sankcije so bile bolj kot ne simbolične v skladu z igro, v kateri je Putin razumel, da je Zahod moral nekaj narediti, slednji (predvsem v EU) pa je zagotavljal Kremlju, da ga še vedno zanima intenzivno gospodarsko sodelovanje.
Na podoben izhod so leta 2022 računale tudi ruske elite, še posebej tiste, interesi katerih so močno povezani z Zahodom. In glej ga zlomka: večine njih so. Še posebej to velja za tabor oligarhov, ki so svoje premoženje ‘ustvarili’ že v 90-ih ali na prehodu v novo tisočletje. Svoj kapital so imeli varno spravljen v zahodnih jurisdikcijah, saj ruskim oblastem in sodiščem ne zaupajo nič bolj kot uličnim kriminalcem. Otroke so pošiljali na šolanje v EU, Združeno Kraljestvo ali ZDA; začuda ne v Peking, Sao Paolo ali Teheran (BRICS gor ali dol). Dopustovali so na jahtah na francoski azurni obali in ne na južno-kitajskem morju. In tako naprej… In naenkrat je bilo vsega tega konec. Bančne kartice praktično čez noč niso več delovale, več milijardno premoženje je bilo zamrznjeno, zmožnosti potovanj so se močno spremenile in omejile. Sankcijski seznami tokrat niso bili zgolj simbolični, ampak so imeli še kako otipljive – finančne, statusne in premoženjske – posledice. Zato šok in nato tiho upanje.
V mesecih, ki so sledili, so začeli nekateri oligarhi bolj ali manj na glas – še vedno dokaj odmerjeno – izražati nasprotovanje vojni ali vsaj naklonjenosti sklenitvi hitremu miru. In bili za to hitro kaznovani. Predvsem z izgonom iz Rusije in prisiljeno odprodajo premoženja. Tako je, recimo, Oleg Tinkov z ocenjenim premoženjem v skoraj 5 milijardah dolarjev (2021) moral leta 2022 za drobiž odprodati svoj delež v Tinkoff banki in zapustiti Rusijo; v nasprotnem primeru bi mu najbrž grozil dolgoletni zapor ali smrt v nepojasnjenih okoliščinah. Po novem ni več na seznamu milijarderjev, saj je večino premoženja izgubil. Primer ni bil osamljen, na podoben način so se iz Rusije umaknili mnogi drugi oligarhi, znani politiki ali direktorji (para)državnih podjetij. Med njimi tudi Anatolij Čubajs, eden od arhitektov ruske privatizacije in liberalizacije v 90-ih. Signal je bil jasen: o vojni v Ukrajini dialog s Kremljem ni mogoč, v poštev pride izključno podpora. Niti neopredeljenost ni opcija – brezpogojna podpora ‘Z’ vojni ali kazen.
S postopnim podaljševanjem vojne in spoznanjem, da gre za vojno na izčrpavanje, se je postopno oblikovala tudi nova ruska normalnost z novimi pravili igre za rusko (ekonomsko) elito in oligarhe. Pravilo št. 1: že omenjena brezpogojna podpora vojni in podrejenost višjim vojaškim državnim ciljem.
Pravilo št. 2: v luči naraščanja vojaških izdatkov ter porazov na bojišču v letih 2022 in 2023 je celo Putin moral priznati, da je nekaj potrebno narediti s korupcijo v vojski in državnih naročilih; katastrofalne materialne razmere v vojski in njenem zaledju je namreč celo ob vseprisotni propagandi bilo vedno težje prekriti. Zato so bili potrebni vzorčni primeri kaznovanja visokih uradnikov (npr. visoka zaporna kazen za bivšega namestnika obrambnega ministra, kar je nekaj povsem nepredstavljivega za Rusijo pred vojno) ter razširjena pooblastila represivnemu aparatu.
Pravilo št. 3: vse zgoraj omenjeno povzroča novo tekmovanje med klani znotraj elite, ki so precej heterogeni. Ruska elita ni enotna ‘monolitna gmota’, je skupek mnogoterih interesnih skupin, kapitalskih tokov, regijskih in lokalnih klanov, starih in novih oligarhov, množice tajnih služb in represivnih organov pregona, itd. Je arena, kjer vse te interesne skupine tekmujejo za vpliv, denar in dostop do Putina. Ki v takšnih razmerah izvaja ‘arbitražno funkcijo’ in odloča kdo kaj dobi in kdo izgubi. Pri tem je Kremelj v novih razmerah vojne v Ukrajini manj uspešen kot pred tem, kar je nenazadnje pokazal primer puča Prigožina poleti 2023. A še vedno dovolj učinkovit, da ne dopušča popolne erozije državnega aparata in oblastniške hierarhije.
Pravilo št. 4: skupine vpliva razumejo, da so nastale okoliščine, ki že tretjič v ruski novejši zgodovini (po oktobrski revoluciji ter razpadu SZ) ponujajo priložnost za prerazporeditev državnega premoženja. Priložnost je kajpada mamljiva, Rusija je ogromna in (z naravnimi viri) izjemno bogata država, državne srebrnine je izjemno, izjemno veliko. In nadzor nad to srebrnino prinaša ogromne kapitalske in premoženjske koristi. Zato mnogi specifično razumejo svetopisemski nauk o tem, da ‘zadnji bodo prvi in prvi bodo zadnji’ ter računajo na (r)evolucijski obrat: t.i. rdeče direktorje, ki so v 90-ih postali podjetni milijarderji, lahko zamenjajo nove ‘Z’ elite, ki so na pravi strani kremeljske sodobne imperialistične zgodovine.
In tako pridemo do pravila št. 5: ruska nova normalnost za pripadnike elit še najbolj spominja na ‘igre brez meja’, saj Putinu in Kremlju takšna ambivalentnost pravil povsem ustreza, (represivnemu) aparatu prav tako: lahko določa poražence in zmagovalce povsem arbitrarno, ad hoc. Če ni pravil, tudi ni posledic. In za izvajalce politik je v takšnih okoliščinah praktično vsak izid – uspeh. Problem je seveda v tem, da v takšnih okoliščinah praktično nihče ni več varen (no, razen ozkega kroga Putinovih prijateljev iz otroštva in judo pajdašev), ampak mnogi računajo, da ne bodo oni tisti, ki bodo na zgubi. In mnogi seveda tudi profitirajo – so nagrajeni za svoje delo, imajo višji status in ugled, številnim se bo v teh letih premoženje multiplicirajo s količnikom ‘Z’.
***
Eden od znanih sovjetskih dovtipov je šel takole: »V Sovjetski zvezi so vsi pomembni ljudje umirali zaradi srčnega infarkta. Tudi tisti, ki so jih ustrelili v tilnik.” Srčni infarkt ali popuščanje srca je bila namreč pogosto uporabljena uradna sovjetska različica, ki je maskirala uradni vzrok smrti pomembnejših partijskih funkcionarjev. V novodobni ruski različici 21. stoletja lahko »srčni infarkt« brez težav zamenjamo za padec skozi okno. Tudi to je namreč del nove ruske realnosti, ki samo še enkrat več pritrjuje temu, da se zgodovina ponavlja. Najpogosteje kot farsa.