»Dudina, zadnjič ti ponujam možnost, da priznaš krivdo.«
»Ne.«
»Prav, potem se pripravi na usmrtitev.«
S tem stavkom se je končal eden zadnjih pogovorov, ki jih je v zaporu slišala Natalia Dudina, profesorica in aktivistka, ki se ni želela ukloniti beloruskemu avtokratskemu režimu. Kljub grožnjam je ostala neomajna.
***
Medtem ko je bil ves svet prikovan na novejšo epizodo vojne na Bližnjem vzhodu in napade ZDA na iranske jedrske objekte, je beloruski večni diktator Lukašenko dokaj nepričakovano 21. junija pomilostil 14 političnih zapornikov, med njimi najbolj znanega – Sergeja Tihanovskega. Blogerja in predsedniškega kandidata, ki so ga oblasti preventivno odstranile iz volilne tekme leta 2020 in obsodile na dolgo zaporno kazen; namesto njega je kasneje kandidirala njegova žena Svetlana in praktično čez noč postala simbol beloruskega opozicijskega odpora.
Med izpuščenimi je bila tudi Natalia Dudina, nekdanja profesorica nemškega jezika na Univerzi v Minsku in glasna borka za pravice civilne družbe ter mirne proteste proti režimu. Oblasti je niso zaprle takoj med oziroma ob množičnih protestih poleti 2020, ampak čez dobro leto, jeseni 2021. Kar je nazoren prikaz tega, kako je Lukašenkov represivni aparat po prvotnem šoku v naslednjih mesecih in letih izjemno sistematično sledil vsem in vsakomur, ki je kakorkoli sodeloval pri mirnih protestih po volitvah ali jih samo podpiral. Ta pregon se nadaljuje še danes.
Pred izpustitvijo je potekal zgoraj opisan pogovor med Dudino in namestnikom vodje kolonije, v kateri je bila zaprta. Nihče izmed izpuščenih namreč ni vedel, da je bil pomiloščen in izpuščen, vse do trenutka, ko skupina ni bila predana predstavnikom ameriških oblasti. Dudina je sicer za medije povedala, da je bila tovrstnih psiholoških pritiskov že vajena, a kljub temu ni vedela, kako bi se lahko takšen dialog končal. Belorusija je namreč edina država v Evropi, ki še dopušča – in tudi izvaja – smrtno kazen (v Rusiji velja moratorij), zaradi česar tudi še pred vojno v Ukrajini ni postala članica Sveta Evrope.
Dudina, podobno kot mnogi drugi (tudi znani politični zaporniki v Rusiji, izpuščeni lani), ni želela formalno priznati krivde oziroma pisati uradne prošnje za pomilostitev, ampak je vztrajala pri brezpogojni izpustitvi vseh političnih zapornikov in nepriznanju krivdnih obsodb. Ki so v diktatorskih režimih seveda čista farsa. Zato tudi ne preseneča njena druga izjava po izpustitvi na svobodo: »Nisem si želela izpustitve – imela sem še šest mesecev prestajanja kazni, iz zapora bi prišla decembra. Raje bi videla, da bi izpustili koga drugega … ampak nisem imela izbire.« Vsi izpuščeni so nemudoma zapustili Belorusijo, kar je za nekatere izmed njih morda samoumevno (predvsem za aktiviste in novinarje drugih držav), za Dudino in še koga pa nikakor ne. Ne samo, da so izgubili mesece in leta v nemogočih razmerah, izgubili so fizično in psihološko zdravje, zdaj so izgubili še domovino. Vrnitev v Belorusijo ni mogoča.
***
Izpustitev političnih zapornikov je rezultat pogovorov med ZDA in Lukašenkom, natančneje srečanja posebnega ameriškega predsedniškega odposlanca za Ukrajino in Rusijo, generala Keitha Kellogga, z beloruskim diktatorjem na dan izpustitve v Minsku. Iz zgodovine vemo, da Lukašenko političnih zapornikov ni izpuščal iz humanitarnih ali človekoljubnih vzgibov, ampak povsem transakcijskih. Še preden je Putinov režim v Rusiji začel uporabljati politične zapornike kot orodje trgovanja z Zahodom (kar je mojstrsko pokazal ob lanskoletni zamenjavi za svoje vohune in morilce), je to metodo pred njim skoraj do popolnosti izpopolnil Lukašenko. Že kakšni dve desetletji namreč izsiljuje Zahod z življenji političnih zapornikov in represijami v zameno za oslabitev ali ukinitev sankcij, razvojno-finančno podporo zahodnih institucij ali druge koristi. In glede na to, da je med sedaj izpuščenimi Sergej Tihanovski, za katerega naj bi neformalno veljalo, da bo izpuščen kot zadnji, saj je med vsemi političnimi zaporniki eden najbolj izpostavljenih na Zahodu, je vprašanje, kaj bo v zameno dobil Lukašenko, več kot na mestu.
A o tem lahko za zdaj samo ugibamo. Lukašenku se ekonomske »škarje« postopoma zapirajo in potrebuje nove finančne injekcije, da bo lahko še naprej vzdrževal relativno stabilen socialno-gospodarski model, ki je najbližje planskemu gospodarstvu, kar ga še lahko vidimo v Evropi. Zahodne sankcije (predvsem sekundarne ameriške) močno bolijo, kremeljski denar pa postopoma pojenja, saj mora Rusija v luči vojne na izčrpavanje v Ukrajini vedno bolj varčevati s financami tam, kjer to ni najbolj nujno. In reševanje Lukašenkovih finančno-gospodarskih težav to nedvomno ni. Eden od možnih izhodov iz situacije bi lahko bil ponovni dostop do svetovnih trgov v nekaterih redkih industrijah, v katerih ima Belorusija globalno pomembno vlogo – ena od teh so kalijeva gnojila. Beloruskalij ni le podjetje v 100-odstotni državni lasti, je eden največjih svetovnih proizvajalcev in izvoznikov kalijevih gnojil z okoli petino globalnega trga. K domačemu BDP prispeva več kot 4 %. Zato so morebitne zrahljane ameriške sankcije in s tem ponovni dostop do najbolj profitabilnih zahodnih trgov še kako v interesu večnega beloruskega diktatorja.
Nekaj takega bi bilo tudi povsem v duhu Trumpa, kateremu transakcijski pristop v mednarodnih odnosih nikakor ni tuj. Prej obratno, kar občutijo vsi, vse bolj tudi evropski zavezniki. Dogovor o (delnem) dvigu sankcij proti Belorusiji – ne glede na njeno vlogo v ruski agresiji na Ukrajino – bi lahko bil vzorčni primer Trumpovega »odličnega posla«, ki bi koristil prijateljskim ekonomskim posrednikom in imel pozitiven učinek na njegovo podobo mirovnika ter izvrstnega pogajalca (»Hej, spravil sem ven enega najbolj znanih beloruskih političnih zapornikov!«).
In kje je pri vsem tem EU, speča evropska Trnuljčica? Na stranskem tiru. Pa čeprav Belorusija leži neposredno ob njenih mejah in igra strateško vlogo v odnosih med Zahodom in Rusijo. Če je Balkan »mehki trebuh« na jugu, ima Belorusija podobno vlogo na vzhodu Unije. Kljub temu pa je odsotnost jasne politične vizije in odločnosti tako izrazita, da je ni več mogoče zamaskirati z vljudnostnim (a precej praznim) politično diplomatskim leporečenjem. Zato bo tudi v tem zadnjem primeru vezane trgovine med Lukašenkom in ZDA EU ostala v vlogi opazovalke, medtem ko bodo nekatere evropske sosede iskale priložnosti za zasledovanje lastnih nacionalnih ciljev – političnih in gospodarskih. Kot na primer Litva, ki bi bila v primeru dviga sankcij z Belaruskalija več kot zadovoljna z vrnitvijo pretovarjanja in izvoza gnojil iz svojih pristanišč.
***
Medtem v beloruskih zaporih ostaja še vedno več kot 1.000 političnih zapornikov. Kot pravi Dudina, ki tovrstni vezani trgovini (politični zaporniki za sankcije) ostro nasprotuje: »Enega dobiš ven [iz zapora], novih pet pa vstopi noter. Morda z manj omejitev, brez kolonij – ampak vse se nadaljuje.« In ko smo že pri razmerah v beloruskih zaporih, o katerih govorijo vsi izpuščeni politični zaporniki – ne samo, da so mnogi prestajali zaporne kazni v tako imenovanih pogojih incommunicado (brez stikov s sorodniki, odvetnikom ter brez dostopa do normalne hrane in zdravstvene oskrbe), ženske poročajo celo o nedostopnosti osnovnih higienskih pripomočkov, kot so higienski vložki. Vse to v zastarelih zaporih, ponekod celo brez ogrevanja pozimi. Skratka, GULAG Made in Belarus.
Tudi zato Dudina, protagonistka te zgodbe, opozarja na sprevrženost vezane trgovine s političnimi zaporniki, saj ponuja zgolj priročno iluzijo, da je bilo pravici zadoščeno: »Ni prav, da se sankcije odpravljajo v zameno za življenja ljudi … To je kot pogajanje z ljudožercem, ki bo obljubljal, da ne bo več jedel ljudi … Jaz mu ne zaupam.«