Letošnjega prvega avgusta se je v živo odvijal vohunski triler, ki se ga ne bi sramoval niti Hollywood: na letališču v Ankari se je izvedla največja izmenjava zapornikov med Rusijo in Zahodom po hladni vojni, v kateri se je skupno 26 ljudi vrnilo domov. No, ne ravno domov, nekateri so bili ob tej menjavi de facto politično izgnani, a o tem več kasneje. Izmenjavo slavijo kot veliko zmago na vseh straneh.
V Rusiji vrnitev svojih vohunov štejejo za veliko zmago, drugače jih Putin ne bi osebno pričakal na letališču. To je posebna čast in doleti le še redke (prijateljske) državnike. V ZDA so ponosni, da je v luči bližajočih se predsedniških volitev odhajajoči administraciji uspela diplomatska zmaga, še posebno ob vrnitvi novinarja vplivnega Wall Street Journala Evana Gershkovicha. Zmago slavijo v Turčiji, ki je v tej partiji šaha odigrala pomembno diplomatsko in koordinacijsko vlogo. In ne nazadnje, veseli smo v Sloveniji, saj smo z izmenjavo ruskega vohunskega para pristali na zemljevidu svetovne javnosti, kar je potrdil predsednik vlade Golob z izjavo, da je Sloveniji s tem uspel “zgodovinski met”. Vsi so zmagovalci, poražencev ni. Bombastična napoved, da bo v kratkem o izmenjavi posneta serija, ki bi predvajana na Netflixu, to samo še podkrepi. Hollywood ploska, izmenjava zapornikov se v medijih vedno bolj primerja z največjimi izmenjavami vohunov v času bipolarne delitve sveta. Skratka, spektakel vseh spektaklov, v katerem so vsi zmagovalci.
Samo, da niso.
Zahod je pod taktirko ZDA namreč privolil v igro Kremlja, v kateri so resnične ruske vohune (skupaj z vohunskim parom, ujetim pri nas), morilce (Vadim Krasikov, ki je bil ključen v izmenjavi, je bil v Nemčiji spoznan za morilca in obsojen na dosmrtni zapor) in agente tajnih služb zamenjali za navadne civiliste. Med posamezniki, ki jih je v izmenjavi Rusija izpustila iz zapora, ne boste našli niti enega zahodnega vohuna. Še več, na tem seznamu boste našli največ (sedem) ruskih državljanov (!), ki so politiki ali novinarji in so trn v peti Kremlju. Sledijo posamezniki z dvojnim državljanstvom (ali več), izmed katerih se večina prav tako profesionalno ukvarja z dejavnostjo, ki jo kremeljski režim iz političnih ali ideoloških vzgibov surovo preganja (poleg opozicijskega politika še novinarka in raziskovalec), ali pa so se preprosto znašli ob napačnem času na napačnem kraju. Podobno velja za štiri posameznike samo z državljanstvom ene od zahodnih držav, izmed katerih je še najbližje vohunjenju Paul Whelan, v Kanadi rojen nekdanji ameriški marinec (ima tudi državljanstvo ZDA in Irske), ki pa je bil leta 2008 iz ameriške vojske odpuščen zaradi obtožb o kraji in drugih nepravilnostih. Razen v akcijskih filmih boste težko našli primere, ko bi posameznike s takšno zgodovino rekrutirale tajne službe.
Kaj nam vse to pove? Da je Zahod sprejel igro, ki so jo skrbno spletli v Kremlju in bistvo katere je trgovanje z življenji civilistov v zameno za ruske vohune, razpredene po vsem svetu, ki so (ali še bodo) odkriti. To ni izmenjava “vohunov” ali navadnih “zapornikov”, ampak izmenjava političnih talcev Kremlja z ljudmi, ki ne samo izvajajo vohunsko dejavnost (ta je seveda prepovedana) na ozemlju drugih držav, temveč pri tem celo ubijajo, kot smo videli v primeru že omenjenega Krasikova. Ta je avgusta 2019 pri belem dnevu v centru Berlina umoril čečenskega separatista Zelimkana Kangošvilija. Prav Krasikov je bil uvrščen čisto na vrh ruskega seznama želja za letošnjo izmenjavo. In vsaj to partijo takšne moralno nadvse sporne in strateško nevarne igre je Kremelj dobil.
Vladimir Putin je decembra 2018 izjavil, da “Rusija ne bo aretirala ljudi preprosto zato, da jih nato zamenja”. Če upoštevamo, da je treba Putinove izjave vse pogosteje razumeti v obratnem smislu, kot so bile izrečene (to velikokrat vidimo na primeru vojne v Ukrajini), je to igro Putin napovedal že pred leti. Samo ruski represivni aparat jo je začel bolj dosledno in načrtno izvajati po februarju 2022 in novi hladni vojni z Zahodom. Tako je bilo 10 od 16 posameznikov, ki jih je v tej odmevni izmenjavi izpustila Rusija, priprtih v zadnjih dveh letih. Kremelj je s tem skrbno pripravljal “sklad“ za postopke izmenjave in trgovanja z Zahodom in vse se je moralo popolniti do te mere, da so ZDA in zavezniki privolili v izpustitev ruskih vohunov in morilcev. Velja spomniti na Gogoljeve Mrtve duše in hitro postane jasno, da se z dušami – ne samo mrtvih, ampak tudi živih – da prav uspešno trgovati. Ta izmenjava o tem nazorno priča.
Vse omenjeno seveda postavlja dogajanje 1. avgusta v povsem drugačno perspektivo. Nedvomno je to z vidika reševanja življenj (nedolžnih) posameznikov humanitarni dosežek, četudi je bil realiziran celo mimo volje nekaterih akterjev; Ilja Jašin, ruski opozicijski politik in eden izmed najbolj prepoznavnih posameznikov, izpuščenih z ruske strani, je namreč javno izjavil, da je vnaprej zavrnil možnost prošnje za pomilostitev, in iz Rusije ni bil izgnan po lastni volji. Pri tem humanitarni kontekst te operacije ne bi smel zamegliti vseh moralnih vidikov, ki se ob tem odpirajo (najbolj očiten je izpustitev morilca Krasikova iz nemškega zapora), kot tudi novih tveganj, ki se ob tem pojavljajo. Postavlja se vprašanje, kaj s preostalimi tisoči političnih zapornikov, ki so še v ruskih ali beloruskih zaporih. Za koga ali za kaj bomo na Zahodu zamenjali njih?
Kremelj je sodelovanje Zahoda v tej igri razumel zelo premočrtno: igra se mu izplača, prinaša dividende. Za Putina je bilo doma namreč najpomembneje pokazati, da režim ne bo pozabil na “svoje” in da je lojalnost pomembna. V okoliščinah vojne v Ukrajini, kjer Rusiji ne gre vse po načrtih, je potreboval praktične primere. Ustrezno navedenemu je ob izmenjavi v Rusiji potekala tudi obsežna medijska kampanja. Kremelj je tudi dobil potrditev, da bodo zahodne vlade pripravljene na izmenjavo kogar koli, samo če bo “sklad” za izmenjavo na drugi strani dovolj številčen in pritisk (zahodnih) javnosti dovolj močan. Potrditev temu je tudi nesorazmerje med številom izmenjanih na obeh straneh; Rusija je bila pripravljena izpustiti 16 odraslih posameznikov v zameno za 8 ruskih. Torej 1 za 2.
Zahodne zaveznice so si s to potezo sicer pripele kratkoročno humanitarno zmago, a dolgoročno so tako lastne državljane, živeče v Rusiji, kot tudi vse tiste ruske posameznike, ki so kritični do režima, naredili še bolj ranljive. Sedaj, ko je Kremelj videl, da sistem trgovanja v praksi deluje, so lahko tarče številni. Paralelno se namreč v Rusiji zaostruje kazenska zakonodaja, pri čemer postajajo sodišča povsem nepotreben privesek izvršni oblasti, da so lahko že mikro nakazila humanitarnim organizacijam za podporo žrtvam vojne v Ukrajini interpretirana kot veleizdaja s posledičnimi večdesetletnimi zapornimi kaznimi. Da o dvojnih državljanih in tujih novinarjih sploh ne govorimo: ti bodo na vrhu seznama ruskega režima pri nabiranju novega “sklada” zapornikov za vse morebitne izmenjave. Zato tudi ne preseneča poziv bolgarskega preiskovalnega novinarja Christa Grozeva mednarodnim medijskim hišam z dopisniki v Rusiji, naj jih od tam umaknejo, saj so tveganja za njihova življenja preprosto previsoka glede na pozitivne elemente vse bolj omejenih možnosti novinarskega poročanja.
***
Če spekuliramo: tudi če bi Rusiji zmanjkalo lastnih vohunov, ki bi jih želeli pripeljati nazaj v Moskvo, bi lahko prihodnja ruska trgovinska igra izsiljevanja z življenji potekala za kaj drugega. Recimo odpravo zahodnih sankcij, kar smo v preteklosti že videli v primeru Belorusije. Je možno, da celo za kvadratne kilometre okupiranih ukrajinskih ozemelj ali sodno (ne)preganjanje vojnih zločincev?