Moji spomini na težko prehodno mejo med Sovjetsko zvezo in preostalo Evropo so še precej živi. Še v začetku 90-ih je bil prestop belorusko-poljske meje pravi podvig, ki se je časovno meril v dnevih, ne urah. Nepregledne kolone avtomobilov, plačevanje voznikom za odstop v vrsti, nato pa sistem zapornic, birokratske papirologije, temeljitega pregleda prtljage … vse to pod budnim nadzorom ljudi s polavtomatskim orožjem. Režimska logika je bila sila preprosta: če ste se že odločili zapustiti Sovjetsko zvezo, potem trpite. Trpite ponižanje, neskončno čakanje v vrsti in birokratske nesmisle. Skratka, občutite moč sistema, v primerjavi s katerim je posameznik majhen palček, ki skorajda mora biti hvaležen že za to, da lahko sploh obstaja in diha.
Ko ste pa prihajali z druge strani meje oziroma se vračali v Belorusijo, je bila logika nekoliko obrnjena: ker so špijoni povsod in ker nikoli ne veš, kdo vse namerava škoditi sovjetskemu imperiju, je potrebna budnost. In temeljiti, ne selekcijski nadzor nad vsemi, kajti zahodna propaganda nikoli ne spi. Posledično je bilo skorajda prav tako težko vstopiti v svet za železno zaveso kot iz njega izstopiti.
Razpad Sovjetske zveze je zgolj nekoliko zmehčal režim vstopa v Belorusijo, a se vsem birokratskim nesmislom in avtoritarnim omejitvam tudi v desetletjih po tem ni mogoče izogniti. Zato sem vsem prijateljem vedno in povsem dobronamerno predlagal, da če želijo v živo občutiti kanček “homo sovieticusa”, je prestop poljsko-beloruske meje več kot primeren kraj za začetek takšnega spoznavnega popotovanja.
A kot mi je znano, jih je mojemu predlogu sledilo bolj malo; zato pa toliko lažje mnogi še danes glorificirajo režime na vzhodu Evrope. Saj veste, kako to gre: tam je red, ve se, kdo odloča, je zelo čisto (običajen vtis obiskovalca Minska) in znajo se zoperstaviti Američanom. Ja, skorajda kot čudežna dežela “Nije”.
•••
Leta 2024 je vstop v Belorusijo izkušnja nove vrste. Pa ne v dobrem pomenu. Ob prekinitvi zračnega prometa med Evropo in Belorusijo (naj spomnim na ugrabitev letala družbe Ryanair v zračnem prostoru Belorusije leta 2021) so se po ruski agresiji na Ukrajino februarja 2022 počasi zapirali tudi kopenski mejni prehodi med Belorusijo in Poljsko, Litvo in Latvijo. Odprtih je ostala samo še peščica, železniški potniški promet je prekinjen. Zato, če želite – iz teh ali onih razlogov – obiskati Belorusijo (ali Rusijo), je izbira precej ozka. In nič kaj privlačna.
Med večjimi mesti EU, ki so najbližje Minsku, je litovska prestolnica Vilna. Ko pogledate na zemljevid, je situacija naslednja: med Vilno in Minskom je komajda dobrih 200 kilometrov razdalje, večinoma so avtoceste oziroma hitre ceste. Torej dobre dve uri vožnje in prehod državne meje. A tu se vse zakomplicira. Če je bila v preteklosti za počasnost pretežno kriva beloruska stran, se danes tehtnica vsaj v enaki meri nagiba tudi na litovsko stran in EU. Kaj to pomeni v praksi? V primeru izbire javnega prometa najmanj 8 do 9 ur, preživetih na avtobusu, in nešteti pregledi. Za 200 kilometrov. Pri izbiri osebnega avtomobila je vse skupaj še slabše, čakalne vrste se (ponovno) merijo v dnevih.
Pregledi na litovski strani so postali prav tako temeljiti, zbirokratizirani in nečloveški, kot so bili desetletje pred tem na sovjetski oziroma beloruski. Litovske oblasti so – najbrž v strahu pred usklajeno rusko-belorusko vojaško agresijo in varnostno destabilizacijo razmer ob meji – sprejele vrsto ukrepov, ki so “copy/paste” sovjetskih obmejnih priročnikov. Po novem je v Litvo celo prepovedano uvažati kakršnokoli hrano, zaprto ali odprto, celo plastenke vode so že odvzeli.
Ne glede na uradno ali pravno obrazložitev ukrepov – tudi v luči razširjenih sankcij EU proti Belorusiji kot državi soagresorki v vojni v Ukrajini – je rezultat podoben tistim, opisanim onkraj železne zavese: ponižanje posameznika. In logika je prav tako srhljivo podobna: kaznovanje navadnih beloruskih državljanov za dejanja režima in neizrečene obtožbe o tem, “če se ljudstvo kolektivno ne upre”, naj pa trpi posledice. Vsi ostali nesrečniki, ki se na tej meji znajdejo (med njimi seveda tudi državljani EU), pa so kolateralna škoda in prejemniki grenke lekcije o tem, da se mejá svobodne EU končajo, še preden zapustite območje unije.
A takšna logika je seveda najmanj dvojno napačna in dolgoročno izjemno škodljiva. Kot prvič, belorusko ljudstvo se je množično uprlo Lukašenku ob razglasitvi rezultata volitev avgusta 2020, ko je na ulicah beloruskih mest več tednov protestiralo več kot milijon ljudi. Vemo, kako se je končalo: z nasilnim razgonom protestnikov, še večjo represijo in sodnim preganjanjem kritično mislečih, nepregledno množico političnih zapornikov in njihovih smrti. A vse to je po februarju 2022 za večino evropskih politikov postalo tretjerazredna tema, saj je bila vsa pozornost usmerjena v Ukrajino. In drugič, takšno dvojno kaznovanje beloruskih državljanov je v nasprotju z deklariranimi cilji EU, ki skozi bruseljsko latovščino rada govori o neomajni podpori civilni družbi, pomoči prizadetim posameznikom … A po večini dela povsem drugo: meje dodatno zapira.
Zahodni voditelji radi ponujajo “velike zgodbe”, govorijo (ali bolje sanjajo) o tektonskih premikih in napovedujejo obsežne spremembe, a vse preveč tega ostane na ravni retorike. Ne samo, da vse te visokoleteče napovedi večinoma niso uresničene, manjkajo predvsem majhni, a konkretni koraki. Prav ti imajo bistveno večji domet kot piarovske izjave, katerim aktivnosti ne sledijo. Rezultat je seveda razočaranje oziroma, kot lahko vidimo na primeru zaostrovanja prehoda vzhodne meje EU, celo nazadovanje na področju pretoka ljudi in blaga. Meje – mentalne in fizične – se zapirajo, namesto da bi bile za navadne državljane oziroma tiste, ki si želijo stika z “zunanjim” svetom, bolj odprte.
•••
Ko se v Evropi govori o novi hladni vojni in novi železni zavesi, ne manjka tistih, ki se nasmehnejo ali zamahnejo z roko. V smislu “ko bo vojne v Ukrajini konec, se bo vse hitro vrnilo v prejšnje okvire”. In se posmehujejo tistim, ki opozarjamo, da nova železna zavesa žal ni (več) stvar prihodnosti, ampak sedanjosti. Samo premaknila se je za nekaj sto kilometrov bolj vzhodno. Težka zavesa ponovno ločuje Evropo, in to ne “zgolj” z napol prehodnimi mejnimi prehodi, ampak tudi vojaškimi jarki in visokimi žičnatimi ograjami. Še vedno ne verjamete? Meja med EU in Belorusijo je zelo nazoren dokaz.
Zato moje priporočilo, da ga sami izkusite, še vedno velja. Kajti potem bo nekatere stvari (morebiti) lažje razumeti.
V izvirniku objavljeno v časniku Večer, 3.8.2024.