Danes, ko se kolektivizacija odgovornosti za kremeljsko morijo v Ukrajini prenaša v vse pore družbenega življenja in ko mnogi po svetu kričijo »dol z rusko kulturo«, govorjenje ruskega jezika pa postaja vedno bolj sporno početje, se takšen poziv morda zdi smešen, če ne celo kontroverzen. A z njim mislim povsem resno. Pa ne zaradi tega, ker je Gogolj toliko ruski kot je tudi ukrajinski avtor. Pa tudi ne (samo) zaradi izjemne kulturne, literarne, umetniške in civilizacijske vrednosti njegovih del, kot tudi del mnogih drugih ruskih klasikov in velikanov literarne umetnosti.
V trenutnem kontekstu predvsem zaradi tega, ker nam dela mnogoterih ruskih avtorjev, ki so preživela duh časa, lahko pomagajo učinkovito odgrinjati plasti razumevanja ruske družbe in nekaterih pojavov, principov in metod delovanja, ki so danes še kako aktualna. In nam posledično lahko pomagajo bolje razumeti tudi možne scenarije prihodnosti. Zato so pozivi k bojkotu ruske kulture in predvsem klasične literature neproduktivni, čeprav se na prvi pogled lahko zdijo kot pravični, pošteni in primerni duhu časa (ko jedrska sila posiljuje bratski narod, ki ima lastno identiteto, subjektiviteto in seveda državnost). Neproduktivni zato, ker bomo s tem – seveda skozi čas, ne kratkoročno – izgubili zmožnost pogleda na dogajanje v Rusiji in ruski družbi od zunaj ter s tem tudi zmožnost razumevanja razlogov za družbene spremembe ali nazadovanja. Posledično nam shajanje z Rusijo ne bo nič kaj lažje, prej obratno, težje. Vsakič znova bo iz klobuka skočil povsem neznan zajec, ki že danes, če si iskreno priznamo, nosi povsem iracionalen in destruktivni karakter. In kdo bo zmagovalec takšnega kulturnega embarga in kulturnega zidu? Skrajne politike na vseh koncih, avtoritarizem in nacionalizem, ki se bo napajal iz “saj smo vam povedali… nihče od zunaj nas noče blizu, ne marajo nas, nas prezirajo. Ne samo našo sedanjost, prezirajo tudi vso našo preteklost in kulturo.” Nič dobrega se iz tega ne more izcimiti. Zato berite.
Berite Gogolja, ki vam bo preko mrtvih duš zelo nazorno pokazal, kako v Rusiji ni pomembno, kdo je kako volil, ampak kako se šteje (op. žal ne velja samo za Rusijo). Kajti metode so še danes ostale iste… Na t.i. referendumih o priključitvi okupiranih delov Ukrajine k Rusiji so po štetju v Moskvi glasovale te iste Gogoljeve mrtve duše, ljudje, ki sploh ne obstajajo. Ljudje, ki so jih pripeljali iz drugih konce Rusije ali čez mejo, samo, da bi napolnili volilne številke. Prav tako mrtve duše še danes strašijo v mnogih delih ruralne Rusije, tam, kjer še vedno verjamejo državnemu Prvemu kanalu (1. program televizije) in kjer iz meseca v mesec shajajo z mizerno državno pokojnino ali kakšnimi drugimi socialnimi transferji. Kjer sta smrtnost in alkoholizem tako velika, da so se v Moskvi raje odločili, da je štetje nepotrebno, saj sorodniki niti ne javljajo smrti najbližjih in nato še leta ali desetletja prejemajo njihove socialne prejemke.
Gogolj je seveda pisal v nekih drugih časih, tlačanstvo je bilo v polnem razmahu in je veleposestnikom dovoljevalo manipulacije z živimi in mrtvimi. Danes je v Rusiji deklarirana svoboda posameznika, a je ta režimsko in sistemsko tako omejena, da je na milijone Rusov še vedno priklenjenih na mezdno delo in povsem odvisnih od dobre volje gospodarja. Bodisi carja v Kremlju bodisi od lokalnega kapitala in aparatčikov v t.i. »monomestih«, industrijskih okoljih daleč od oči in src moskovskih elit.
Berite Solženicina, saj Arhipelag Gulag nima “zgolj” zgodovinske vrednosti, ampak ima še kako veliko opraviti s sedanjostjo – delovna taborišča namreč niso bila odplaknjena na smetišče zgodovine, kot bi dejali ruski avantgardisti. So še danes del ruske realnosti, za mnoge žal vsakodnevne, in so poimenovana kolonija, kar za slovansko uho zveni romantično, a nima nič opraviti z letoviščem ali dopustovanjem. Gre za kategorijo zaporov, ki bolj kot na kraj za prestajanje kazni po vzoru zahodnih držav spominja na mesto, kjer le redki (fizično ali mentalno) preživijo. (Ne)življenjski delovni pogoji tam močno spominjajo na tiste, ki jih v svojih delih opisuje Solženicin – od osnovnih pogojev nastanitev (pogosto v oddaljenih in posebej surovih klimatskih pogojih), do nezadostne higiene, zdravniške oskrbe in izživljanja paznikov nad zaporniki. In če že v času Solženicina ni bilo pravih (in) pravnih varoval, ki bi posameznika zaščitila pred zlorabo komunističnih oblasti, jih tudi danes ni kaj bistveno več. Oziroma ta na deklarativni ravni obstajajo, a le zaradi boljše podobe. Celo vse bolj redke nevladne organizacije, ki so v zadnjih 30 letih vzpostavile podporne mreže in po svojih najboljših močeh nudile pomoč prizadetim in njihovim svojcem, so danes stalna tarča napadov režima in groženj pred zaprtjem (tak primer je organizacija Memorial, ki je za delovanje na področju zaščite človekovih pravic tudi prejela Nobelovo nagrado).
Berite Aleškovskega in njegovo »Maskirovko«, napisano leta 1978 (na slovenski prevod še čakamo). Opis dela v enem stavku bi se glasil nekako takole: ker sovražnik ne spi, se vsa država množično maskira s ciljem zavajanja imperialističnega sovražnika v obliki vohunov-satelitov… Zveni znano? Kritika sovjetskega avtoritarnega sistema se je takrat in predvsem v 90-ih resda brala kot parodija, danes pa se to bere kot uradno sporočilo predsedniške administracije. Takšna in podobna sporočila namreč domačemu gledalcu dnevno plasira ruska državna propaganda, ki s tem poskuša opravičevati agresijo na Ukrajino. In poleg imperialističnega sovražnika, ki nikoli ne spi, riše podobe mogočne, zmagovite domače industrijske mašinerije, ki seje strah in trepet po svetu. Ob tem so podobe mladih nabornikov, vojakov iz revnih in oddaljenih predelov Rusije z večinskim neruskim prebivalstvom, ki jih oblasti brezsramno pošiljajo na fronto z lopatami in orožjem iz muzejev 2. svetovne vojne, skrbno zamaskirane. Saj razumete, to je zgolj zavajanje, maskiranje, vse s ciljem zavajanja sovražnika. Kot se je v enem od podkastov slikovito izrazil ruski režiser mlajše generacije Ilja Hržanovski: nujni predpogoj za realni vpogled v stanje ruske države je odstranitev photoshopa, saj je po njegovem skorajda vse, kar danes prikazuje ruska propaganda, popolni »fejk«, maskiranje realnosti. Ko odstraniš debel sloj maske, dobiš po njegovem kup vojaškega železja. In jedrsko orožje z nafto vred, bi veljajo k temu dodati.
Berite Harmsa, enega od najbolj briljantnih avtorjev žanra absurda za časa ruske avantgarde, da boste bolje razumeli, kaj nam sporoča Kremelj, ko pravi, da Rusija dejansko ni začela vojne v Ukrajini. Oziroma še bolj nadrealistično z besedami Putina: »Rusija je začela posebno vojaško operacijo zato, da bi vojno preprečila.« Posebno vojaško operacijo, ki sedaj traja že več kot 20 mesecev in ki je v beg pognala na milijone ljudi. Ali podobno: ko poslušate zunanjega ministra Lavrova, ko mednarodni javnosti pojasnjuje, kako je potrebno zagotoviti »denacifikacijo« ukrajinskega naroda, ki je na svobodnih volitvah izvolil deklariranega Juda… Tradicija absurda je še kako živa v ruski vsakdanji realnosti, žal tudi v vsej njeni tragični razsežnosti.
In če vam ruski klasiki 19. in 20. stoletja morda ne ležijo, potem priporočam v branje kakšnega od njihovih sodobnikov. Predvsem takih, ki s svojimi opisi realistični žanr potisnejo na rob skrajnosti, vse do žanra t.i. črnine (černuha). Kot recimo mojstrsko v svoji prozi počne Roman Senčin (roj. 1971), ko v družinski tragediji »Jeltiševi« (družinski priimek) prikazuje moralni razkroj in propad celotne družine na robu socialnega dna v okolju ruske province ob koncu 20. stoletja. Torej v času propada velikega imperija, razpada vseh državnih podsistemov in vseobsegajočega kriminala. Ki se izven večjih urbanih središč še vedno najpogosteje dogaja v obliki sporov za vodko, osnovne materialne dobrine in golo preživetje. Ko Boga ni več, svetle prihodnosti pa tudi ne. Prizori, ki jih opisuje Senčin, nudijo odličen vpogled v družbo ruskega podeželja (t.i. glubinka) in posameznike, ki ob neobstoju vere v prihodnost, napredek in blagostanje, najdejo izhod tudi v nasilju. Lahko tudi v vojni. Posamezniki, ki danes prostovoljno gredo na fronto s ciljem bežanja od realnosti oz. zato, ker je to morda boljša alternativa njihovemu vsakdanu. In »ker se splača«. Saj dobro plačajo. In dobro plačajo dokler si živ, pa tudi kasneje sorodnikom, ko padeš na fronti. Te žalostne filozofije ne ponazarja nič bolje od televizijskega prispevka na ruski državni TV izpred meseci, ko se družina umrlega fanta na fronti postavi pred kamere z novim avtomobilom ruske izdelave in obeleži, da so avto kupili s prejeto državno odškodnino in da bo prva vožnja… na pokopališče. »Sin bi bil tega vesel,« doda oče.
Skratka, berite.
V izvirniku objavljeno v časniku Večer, 11.11.2023.