Zgodba je malo poznana: na moskovski podzemni železnici so nad posameznimi prehodi, ki niso vodili na ulico, dolga desetletja viseli napisi Brez izhoda, ki so psihološko še poslabšali sivino ruskih 80. in 90. let in domnevno vplivali na povečano število samomorov na tračnicah metroja. Zato se je administracija mesta leta 2005 odločila zapise zamenjati z manj brezupnim Ni prehoda. Kot kaže, je eksperiment uspel, novi napisi so ostali.
˜
V času, ko sem služboval v Moskvi in tam skupaj z družino preživel štiri leta, je bila razširjena šala, da iz turobnega jesensko-zimskega moskovskega okolja obstajajo trije možni izhodi: Šeremetjevo, Domodedovo in Vnukovo. Torej tri mednarodna letališča, preko katerih je bila Moskva povezana s svetom. In seveda so mnogi Rusi to možnost izkoriščali za bolj drage in prestižne destinacije in tudi bolj cenovno ugodne, kot sta Turčija in Egipt. Danes so vsaj prve za večino nedostopne. Skratka, to so bili neki drugi časi.
Na šalo o treh možnih izhodih pomislim vsakič, ko v razpravah o tem, kaj storiti milijonom Rusov, ki nasprotujejo vojni moriji v Ukrajini, poenostavljeno slišim: upor ali beg. Zveni resnično preprosto, in to oboje. Seveda, ko to reče nekdo iz udobnega naslonjača ali sprehoda nekaj sto ali tisoč kilometrov stran. Moraliziranja je toliko, da včasih kar ušesa bolijo. Zanimivo pri tem je, da v tovrstnem poenostavljenem moraliziranju ni ene ali dveh skupin, ki bi prednjačile: podpornike takšnih črno-belih tez najdemo v širokem diapazonu, od zahodnih intelektualcev in komentatorjev, samih Rusov v emigraciji do večine Ukrajincev.
Kako torej osmišljati dogajanje v Rusiji iz te perspektive? Je za tiste, ki vojni nasprotujejo, sploh možna kakšna rešitev onkraj bega ali upora? (Tu velja izpostaviti, da je po zadnjih kolikor toliko verodostojnih javnomnenjskih raziskavah prvič zaznati spremembo v smeri večjega števila ljudi, ki želijo konec vojne, od tistih, ki zagovarjajo njeno nadaljevanje.) Ko spremljam informacije iz ruskih virov, zapise znancev in prijateljev, ki v Rusiji še vedno živijo in prebivajo, je situacija daleč od črno-bele. A najprej nekaj o strategiji beg ali upor.
Ko danes s časovne distance gledamo na dogajanje v Rusiji, je jasno razvidno, da je bil sodobni vrh bega možganov iz Rusije zabeležen ob začetku vojne, februarja lani, in nato ob razglašeni septembrski mobilizaciji. V vmesnem obdobju se nato valovi umirijo. Sam poznam nekaj ljudi, ki so se po prvotnem umiku v tujino čez nekaj mesecev vrnili. Razlog? Tako finančne zmožnosti kot tudi spoznanje, da Ruse pravzaprav nikjer po svetu ne čakajo ravno z razprostrtimi rokami. Niti v prijateljski Turčiji, kjer so se v posameznih lokalnih sredinah domačini uprli zaradi posledičnega dviga cen nepremičnin, niti v Kazahstanu, kjer se lokalne elite bojijo prevelike rusifikacije, še manj pa v državah EU. Dvoličnost evropske politike se kaže na mnogih ravneh, zgolj ena izmed teh je tudi ta, da političnim izjavam a la “Rusi, ki bežijo zaradi političnega preganjanja, so v EU dobrodošli”, sledijo praktično nemogoči administrativni postopki, ki razen izjemam sploh ne zagotavljajo minimalnih pravnih pogojev za bivanje, kaj šele delo v EU.
O tem zelo nazorno pove primer znanca, ki je v Rusiji vodil lastno manjšo storitveno podjetje in posloval predvsem s tujino. Ker se mu je posel ob ruski invaziji na Ukrajino in posledične prekinitve gospodarskih odnosov med Rusijo in Zahodom praktično čez noč ustavil, je izhod iskal tudi v selitvi in odprtju istorodne dejavnosti v EU, sprva v Latviji, nato tudi Sloveniji. Povsod je zelo hitro naletel na nepremostljivo oviro: evropske banke so preprosto prenehale odpirati poslovne in individualne račune ruskim državljanom. Nima prav nobene zveze, ali so ali niso za Putina, so ali niso za vojno v Ukrajini. Ruski potni list je pomenil konec te še ne začete poti. In zato so se mnogi tisoči – po preteku turističnih vizumov – vrnili nazaj. Zato je o strategiji bega lahko in enostavno govoriti, a bistveno težje jo je udejanjiti.
K uporu je še več pozivov iz tujine, velikokrat slišimo, “da se Rusi nimajo kaj pritoževati, dokler se avtoritarnemu režimu sami ne uprejo”. Ustvarja se slika, kot da upora sploh ni oziroma ga ni bilo. Napačna slika. Upor je bil (množični protesti leta 2012, leta 2014 ob okupaciji Krima itd.) in v Rusiji še vedno ostaja, a na drugih, manj vidnih družbenih nivojih. Za javni upor namreč režim strogo kaznuje vsakogar, represija se drastično povečuje: skorajda dnevno slišimo o primerih dodelitve večletnih zapornih kazni za domnevno diskreditacijo ruske vojske, širjenje dezinformacij okrog vojne v Ukrajini ali kršitve zakona o tako imenovanih tujih agentih. Represivna zakonodaja, ki se je ob uvedbi zakona o tujih agentih pojavila leta 2012, se desetletje kasneje bere skorajda kot pravljica o tisoč in eni noči, seveda v primerjavi s srhljivko, ki jo mnogi aktivisti, predstavniki civilne družbe in navadni državljani ob izražanju upora doživljajo sedaj. Nekaj je petkovo kolesarjenje, drugo je nekajdnevna ali nekajtedenska samica v nemogočih razmerah v celici brez betonskih tal. Ali množični primeri posilstev in fizičnega nasilja v zaporih. Ja, tudi to je ruska realnost.
Upor, ki poteka, je večplasten. Je oborožen v obliki gverilskih akcij posameznih skupin na različnih koncih Rusije, ki izvajajo napade na vojaško infrastrukturo, podžigajo tovarne streliv, skladišča in uničujejo železniške tire. Tega seveda ni tako veliko, da bi spremenilo potek vojne, a tudi zanemariti ga ne gre. Potem je tu upor še delujočih civilnih organizacij, ki v okoliščinah (zelo) omejenih možnostih še vedno izvajajo programe nudenja pravne pomoči, zastopajo žrtve in njihove svojce, skrbijo za to, da je od človekovih pravic v Rusiji ostala še vsaj kakšna črka. V tej luči je zanimivo opažanje Irine Ščerbakove, ene od ustanoviteljic človekoljubne nevladne organizacije Memorial, ki še vedno ostaja v Rusiji in nadaljuje delovanje. V enem od intervjujev je dejala, da po začetku vojne v Ukrajini opažajo večjo podporo prebivalstva njihovim projektom tako v obliki prostovoljske pomoči kot tudi mikro finančnih transakcij. Sama je obrazložitev iskala v tem, da je vojna na mnoge delovala kot nekakšen streznitveni trenutek in ljudi spodbudila, da storijo vsaj nekaj za to, da tragedijo, ki se dogaja, omilijo. Da pomagajo ohranjati civilnodružbena gibanja, navkljub vsem represijam.
A tu je še tretja skupina, pravzaprav širše polje delovanja ljudi, ki zase pravijo, da so domoljubi, in ki se ne identificirajo s Putinovim režimom. Ljudje, ki nadaljujejo svoje delovanje v Rusiji na področjih, za katere menijo, da so pomembni za življenja milijonov in predvsem za prihodnost Rusije. Med njimi najdemo veliko zdravnikov, učiteljev, profesorjev, tudi podjetnikov in filantropov. Ko je bil Mihail Epštejn, svetovno priznani ruski teoretik kulture, postavljen pred vprašanje, kako (samo)osmisliti takšno delovanje v okolju, ki ga sicer ne podpiraš in se z njim ne strinjaš, a tudi nimaš možnosti ali želje zapustiti Rusije, je ponudil naslednjo razlago: delovanje mnogih posameznikov je povezano s poklicnim dolgom, poslanstvom, ki ga opravljajo. In prav opravljanje tega poslanstva daje smisel njihovim življenjem, zato je povsem razumljivo in človeško, da takšni posamezniki v svojem poklicnem delovanju najdejo tiho pribežališče pred zunanjim okoljem, ne glede na to, kako srhljivo je.
Lahko je od zunaj takšne posameznike “vsegliharsko” kritizirati, tudi zgolj golega dejstva, da ostajajo v Rusiji in še niso zaprti. Že slednje v današnji družbi črno-belih resnic služi kot obtožba skorajda kolaboracije z avtoritarnim režimom. Bistveno težje je takšne posameznike razumeti. Še težje je vzpostaviti okolje, ki bi takšno delovanje podpiralo; kajti s takšno ali drugačno Rusijo bomo vsi v Evropi živeli še dolgo. Tudi po tem, ko bo morije v Ukrajini konec in bosta Rusija in širše okolje še kako potrebovala prav takšne posameznike, ki bodo – upamo – pomagali soustvarjati boljšo Rusijo.
˜
Brez izhoda je tudi naslov hita ruske rock skupina Splin, ki v Rusiji ne more imeti koncertov, saj je – tako kot mnogi drugi glasbeniki in umetniki – uvrščena na črni seznam izvajalcev. Skupina sicer ni prav znana po protivojnih pesmih (v primerjavi s še starejšo DDT), a je že sama izvedba prav te pesmi na koncertu pred meseci bila dovolj, da so postali nezaželeni.
Brezizhoden duh moskovske podzemne železnice je še kako prisoten.
V izvirniku objavljena v časniku Večer, 02.12.2023, dostopno tukaj.