Beloruski prijatelj mi je pred dnevi poslal fotografijo zaprašenega zadnjega stekla avtomobila, na katerem je v ospredje silila s prstom napisana beseda “killer” (morilec). Na moj kratek odgovor z “??” je pojasnil zgodbo. Ob napovedani mobilizaciji, ki sicer javno ni nikjer objavljena, se je odločil za nekaj tednov zapustiti Belorusijo in odpotovati v Francijo, saj je k sreči imel še veljaven schengenski vizum ter nekaj znancev, pri katerih je lahko bival. Že drugi dan svojega bivanja v Franciji je opazil omenjeni zapis, ki ga je kajpada vznemiril, ni pa ga povsem presenetil. V daljšem pogovoru mi je nato zaupal, da so takšne in podobne grožnje, tudi uničevanje lastnine, v zadnjih mesecih stalnica številnih državljanov Belorusije in Rusije v zahodni Evropi.
Glede na politični diskurz o tem, kako je treba vse Ruse in vedno bolj tudi Beloruse kaznovati za to, kar počneta politična režima doma in v Ukrajini, to žal ne preseneča, saj politični populizmi in nacionalizmi (vse pre)hitro segrejejo že itak pregrete glave. A čeprav me to, analitično gledano, ne preseneča, je zastrašujoče skrb vzbujajoče. Tudi zaradi tega, ker se v luči vojne v Ukrajini o tem, kot kaže, ni politično korektno spraševati, premišljevati in tudi obsojati, ampak prej navijaško podpirati ali vsaj biti tiho. Zato so tudi nasprotniki tega, da bi kar vsem Rusom povprek (in nato še Belorusom) prepovedali vstop v EU, v precejšnji manjšini. Ne le to, opaziti je tudi nelagodje, ko je treba javnosti pojasnjevati, da bi dvigovanje že itak obstoječe železne zavese samo še poslabšalo situacijo za množico ljudi. Množico, ki že danes nasprotuje dejanjem režimov v njihovih državah in ki iščejo ustrezno mentalno in fizično zatočišče. Pa četudi zgolj kratkoročno.
Celotna kolumna dostopna tukaj: https://moj.vecer.com/v-soboto/kolumna-denisa-mancevica-barvna-slepota-kolektivne-odgovornosti-10322293