Priimek Jangulbajev je slovenskemu bralcu povsem nepoznan, česar mu ne gre zameriti. Tudi v Rusiji so za Sajdija Jangulbajeva do pred meseci slišali redki, najbrž zgolj tisti, ki podrobneje sledijo dogajanju v Čečeniji. Vsaj za rusko javnost se je to spremenilo januarja letos, ko so v njegovo stanovanje v Nižnjem Novgorodu vdrli zamaskirani čečenski specialci, dobesedno ugrabili njegovo ženo Zarimo in jo odpeljali v Čečenijo. Zgodba najbrž ne bi bila tako odmevna, če Sajdi Jangulbajev ne bi bil nekdanji zvezni sodnik Ruske federacije v Čečeniji in imel posledično doživljenjsko imuniteto (podlega kazenskemu preganjanju zgolj na podlagi vložene obtožnice ruskega zveznega tožilstva).
Nekdanji sodnik in predvsem njegova starejša sinova so se namreč v letih pred tem dodobra zamerili predsedniku Čečenije Ramzanu Kadirovu in njegovemu ožjemu krogu. Sinova sta bila namreč zelo aktivna na družbenih omrežjih in sta upravljala s protirežimskimi kanali na Telegramu. O metodah Kadirova, s katerimi ta neizprosno vlada v Čečeniji, ne gre izgubljati besed, saj so dobro dokumentirane in medijsko izpostavljene. A kljub temu je primer Jangulbajeva precedenčen – tako drznega, odkritega in protipravnega delovanja čečenskega represivnega aparata zunaj meja republike si do tega trenutka namreč ni nihče niti predstavljal. V začetku omenjeni Nižnji Novgorod je namreč mesto v Ruski federaciji, ki leži 400 kilometrov vzhodno od Moskve in 2000 kilometrov severno od prestolnice Čečenije, Groznega. Če odštejemo cinizem tiskovnega predstavnika Kremlja Peskova, resnega odziva v Moskvi ni bilo. Sporočilo mnogim drugim voditeljem in elitam v nacionalnih republikah znotraj Ruske federacije je na dlani – dovoljeno je vse, dokler si dovolj močan. In Kadirov nedvomno je, saj gre v primeru Čečenije za državo znotraj države, ki po večini deluje po povsem lastnih pravilih, ki z zveznimi ruskimi nimajo kaj dosti skupnega.
Nadvse aktualno vprašanje je, kdo bo znotraj Rusije v novih vojnih okoliščinah sledil temu primeru in bo dovolj močan, da mu uspe. Paradoksalno je namreč, da z agresijo na Ukrajino, razglašeno mobilizacijo in kaotičnim poveljevanjem Kremelj daje tem tendencam pospešek. Od prvega dne vojne smo namreč priča vpoklicem rezervistov na podlagi etničnega in socialnega statusa, kar je v Rusiji pogosto neposredno povezano: med najbolj revnimi in socialno nestabilnimi ruskimi regijami namreč najdemo od Moskve oddaljene pokrajine in avtonomne republike z večinskim neruskim prebivalstvom, kot so Kalmikija, Komi, Dagestan, Ingušetija itd. In če so na začetku tako imenovane posebne vojaške operacije, ki se je s pred tedni razglašeno mobilizacijo tudi v očeh povprečnega Rusa čez noč prelevila v pravcato vojno, rekrutirali posameznike, so se v zadnjih mesecih začeli oblikovati tako imenovani regijski nacionalni bataljoni, sestavljeni po etničnem oziroma nacionalnem principu. Tako naj bi bilo sedaj po celi Rusiji oblikovanih okoli 100 nacionalnih bataljonov, s povprečno med 400 in 600 rezervisti. Kako resno (in nevarno) je to vprašanje, kažejo posamezni odzivi, kot je recimo odziv uradnega Uzbekistana: ob napovedi oblikovanja nacionalnega uzbeškega bataljona v permski pokrajini (centralna Sibirija) je Uzbekistan zagrozil, da bo kazensko preganjal lastne državljane, če se bodo ti na ruski strani odpravili na bojišča.
Povsem jasno je, česa se v omenjenem primeru tako bojijo uzbeške oblasti: rekrutacija moških v etnično homogenih enotah, osnovno urjenje (četudi pomanjkljivo) in predvsem oboroževanje so dolgoročna tempirana bomba ne samo za mnoge akterje v Rusiji, ampak tudi v širši regiji. In ta je že tako (pre)polna nakopičenih nerazrešenih etničnih sporov in konfliktov. Pa to ne velja samo za Kavkaz, ampak tudi za širšo srednjo Azijo. Čeprav natančnih podatkov o vojaških izgubah (na obeh straneh) nimamo, zadostuje predpostavka, da se bo po koncu vojne en del rekrutirancev vrnil domov. Mnogi izmed njih ranjeni, trajno hendikepirani in zaznamovani; mnogi oboroženi in kot taki precej lahka tarča nacionalističnih politik in ekstremističnih voditeljev, ki bodo današnje (in prihodnje) razmere poskušali izrabiti za večji vpliv, boj za oblast ali “zgolj” preusmerjanje pozornosti od drugih problemov, predvsem socialnih.
Ali se Putin tega ne zaveda? Čeprav je po februarski odločitvi za vojno poteze ruskega predsednika zelo nehvaležno racionalno analizirati (v tej vojni je namreč, če sploh, prav racionalnega zelo malo, če je o racionalnem sploh mogoče govoriti v katerikoli vojni), bi tvegal oceno, da se nevarnosti nacionalnih separatizmov v Kremlju še kako dobro zavedajo. Ampak si pred tem zavestno zatiskajo oči, kot to že drugo desetletje počnejo v Čečeniji. V Čečeniji gre to na račun neke tihe družbene pogodbe z lokalnimi elitami, ki pravi, “počnite v Čečeniji karkoli želite, samo ne izvažajte svojih problemov zunaj meja republike”. A tako kot se je z umori v Moskvi, za katerimi naj bi (o)stale čečenske sledi (Ana Politkovskaja, Boris Nemcov), ta tihi dogovor skrhal in dobil neko povsem drugo dinamiko, bo tudi morija v Ukrajini marsikaj spremenila v Rusiji sami.
Ker je Putin računal, da bo leta 2022 ponovil krimsko kampanjo in dosegel aneksijo še večjega dela Ukrajine skorajda brez enega samega strela, je želel vojno držati čim dlje stran od evropskega dela Rusije, ekonomskih elit in večinskega elektorata. In je za to angažiral družbene skupine, ki so daleč od centra in daleč od oči javnosti. Ki so že danes na margini (od tod tudi javno dokumentirana rekrutacija zapornikov) ali pa živijo v razmerah pod mejo ali na meji revščine. Sedaj, ko se je prvotna “blitzkrieg” operacija sfižila, mu ne preostane drugega, kot da na krilih vseh mogočih ideologij o zgodovinski civilizacijski misiji (borimo se za tradicionalne vrednote naših prednikov) in domnevne eksistencialne ogroženosti Rusije (poleg zveze Nato so na začetku prednjačili ukrajinski neonacisti, danes so to že temne satanistične sile) mobilizira večji del ruske družbe. A ker se temu večinsko nacionalno rusko prebivalstvo, še posebno v večjih mestih, aktivno ali pasivno (eksodus moških v tednih po razglašeni mobilizaciji) upira, bo proporcionalno večji delež vpoklicanih rezervistov vedno bolj sestavljal etnične in socialne skupine na ruski družbeni margini. Prioritete so sedaj jasne: za vsako ceno čim prej zmagati v tej vojni (od tod tudi precej histerične grožnje z uporabo jedrskega orožja). Z vsemi problemi, ki so jih s tem odprli oziroma bodo hitreje priplavali na površje, se bodo ukvarjali kasneje. In med temi bodo najverjetneje na prvih mestih nacionalni ekstremizmi znotraj Rusije same, dodatno podpihovani na račun socialnih nestabilnosti, ki jih je v luči gospodarskih sankcij, padca življenjskega standarda in zagona vojne ekonomije pričakovati v naslednjih letih v mnogih kotičkih Rusije.
Mnogokrat lahko slišimo, da je Putinova ambicija vrnitev ruskega imperija v obliki Sovjetske zveze ali celo širše. Meje katerega niso povsem jasno zarisane, ampak so priložnostno raztegljive. Toda ne samo, da Rusija za kaj takega niti približno ni dovolj močna in nima ustreznih ekonomskih, političnih ali vojaških zmogljivosti, ta imperialna vizija trči ob vedno bolj glasno nasprotovanje v neposredni ruski okoliščini, donedavnega zlepljeni v Sovjetsko zvezo. Samo tako namreč lahko razumemo kazahstansko zelo zadržano držo do vojne v Ukrajini in delno spoštovanje zahodnih sankcij, kot tudi javno izražene besede večnega tadžikistanskega predsednika Rahmona pred tedni na vrhu srednjeazijskih držav ob prisotnosti Putina: “Želimo biti spoštovani. Vedno smo spoštovali interese našega osrednjega strateškega partnerja [Rusije] … Zato ne želimo nadaljevanja iste politike do držav srednje Azije, kot je bila za čase Sovjetske zveze.” Toliko o tem, o čem in kako razmišljajo politične elite v ruski soseščini. Zato bo ukrajinska morija Rusijo dolgoročno zelo drago stala in namesto vrnitve v nekdanje imperialistične čase bomo priča nadaljevanju razpada Sovjetske zveze.
•••
In kaj se je zgodilo z družino Jangulbajevih? Preostali člani družine so januarja, že po ugrabitvi Zarime, zapustili Rusijo, medtem ko ostaja ona kljub številnim mednarodnim pozivom še naprej priprta v Čečeniji. V vmesnem času so visoki čečenski predstavniki javno pozivali k linčanju in preganjanju celotne družine, med drugim je poslanec dume iz Čečenije Adam Delimhanov (član vladajoče stranke Združena Rusija) tudi javno povedal: “Vedite, da vam bomo tudi na račun lastnih življenj, premoženja ali naslednikov sledili podnevi in ponoči. Vse dokler vam ne bomo odrezali glave in vas ubili.” To so besede, ki jih je poslanec izrekel v čečenskem jeziku. Tudi ob teh besedah je Kremelj molčal.