Natanko 1535 dni vojne je ruski predsednik Putin potreboval, da je svojega ukrajinskega kolega v javnosti poimenoval s priimkom. Znotraj teh dolgih, krvavih in za Kremelj ne ravno uspešnih 1535 dni je bil ukrajinski voditelj za Putina vse drugo, le človek z imenom in priimkom ne: največkrat poimenovan kot »neonacist« oz. »vodja neonacističnega kijevskega režima«, »sramota judovskega naroda«, »klovn«, »gnusna zelena uš«, »smrdljivo truplo« in »zadrogirani zombi«. Pestrosti lingvistične svobode ruskim oblastem resnično ni mogoče oporekati.
Takšna delegitimizacija in dehumanizacija ukrajinskega predsednika seveda nista stvar dnevnega navdiha posameznikov iz ruske državne »vrhuške« ali dvornih propagandistov, ravno obratno: nosita izrazito sistemski karakter. Tako je recimo septembra 2023 Kremelj državnim ruskim medijem posredoval okrožnico, v kateri je navedeno pričakovanje, da se Zelenskega pod nobenim pogojem ne imenuje »predsednik«, temveč naj se uporabljajo fraze »vodja kijevskega režima« ali »kijevski voditelj«. Tega so se seveda dosledno držali. Podobno taktiko je Kremelj uspešno testiral v letih pred tem, ko je predvsem za domačo javnost sistemsko ignoriral in delegitimiziral opozicijskega voditelja Navalnega, kasneje umorjenega v ruskem zaporu – le da je bila zanj grajena podoba brezimneža, poimenovanega zgolj kot »tisti gospod«, »figurant« ali »pacient« (op.: vezano na poskus umora z zastrupitvijo leta 2020 ter kasnejše zdravljenje v Nemčiji).
Cilj je v obeh primerih seveda podoben: z neizgovarjanjem imena (ali politične funkcije v primeru Zelenskega) skuša Putin nasprotniku odreči kakršnokoli subjektiviteto, bitnost, politično težo in eksistenco. Zanj to niso enakovredni politični akterji (Navalni v notranji politiki, Zelenski v mednarodnem kontekstu), ampak zgolj “motnje”, ki povrh vsega nimajo nobene legitimnosti; z drugimi besedami to tudi pomeni, da je z njimi dovoljeno obračunavati, kakorkoli se Kremlju zahoče oziroma zdi potrebno. Kajti če se Kremelj in »Ruski svet« v Ukrajini bojujeta s hunto, ki jo vodi »zadrogirani zombi« ali »neonacist«, potem so prav vse metode upravičene. Začenši z vojnimi zločini, napadi na civilno infrastrukturo in pokoli civilnega prebivalstva.
Kaj se je torej spremenilo 9. maja 2026, na dan zmage, ko ukrajinskega predsednika Putin ni le prvič poimenoval s priimkom, temveč je celo izrekel pripravljenost na osebno srečanje (nenazadnje je Kremelj leta v svet in domačo javnost pošiljal sporočila o tem, da se z Zelenskim ne namerava pogajati, saj da ta nima legitimnosti)? Veliko. V prvi vrsti to, da je najbrž tudi do Putina prišlo spoznanje, da »posebna vojaška operacija« ne gre ravno po načrtih. A kaj to pomeni?
Prvič, če je ruska vojska v letih 2024 in 2025 napredovala in osvajala nova ozemlja v Donbasu po polžje, se je ta trend v zadnjih mesecih povsem ustavil. Rusija praktično ne napreduje več, politični cilj – osvojiti 100 odstotkov doneške pokrajine (Ukrajina ima pod nadzorom še 20 odstotkov) – pa se kaže kot vse manj realističen, vsaj v bližnji, če ne celo srednjeročni prihodnosti. Ob tem je Ukrajina pokazala, da je zmožna voditi več kot enakovredno vojno z droni in brezpilotnimi letalniki, in to ne samo na bojišču, ampak tudi v (daljnem) ruskem zaledju. Ne gorijo samo ruske rafinerije v notranjosti države, ampak tudi veliki naftni hranilniki (Tuapse), letališča v okolici Moskve in Sankt Peterburga ter vojaški objekti več kot 1000 km stran od ukrajinsko-ruske meje. S tem se vojna vse bolj, iz meseca v mesec, počasi, a vztrajno, približuje povprečnemu Rusu.
Vstopa v njegovo realnost z vsemi negativnimi posledicami, ki jih prinaša. Paradoksalno, za mnoge je to še toliko večji šok zato, ker vojna pred tem preko televizije in množičnih (državnih) medijev ni bila bistveno prisotna v njihovem vsakdanu, saj je bila ciljno dozirana in seveda kirurško cenzurirana. Zdaj pa iznenada ne prihaja do njih prek TV-zaslonov, ampak jo lahko opazujejo iz dnevne sobe – dovolj je, da pogledajo skozi okno. In povzroča pričakovane reči – strah, nezaupanje in negotovost. Tudi v oblast. In to je natanko to, čemur se je Kremelj želel tako močno izogniti.
Drugič, krilatica »Gospodarstvo, bedak« (angl. It’s the economy, stupid), ki jo je leta 1992 za potrebe predsedniške kampanje Billa Clintona skoval politični strateg James Carville, zadene bistvo tudi v trenutnem ruskem kontekstu. Cena nesmiselne vojne je postala finančno breme za povprečnega Rusa – realni prihodki so že v letih 2024–2025 začeli upadati, letos je ta padec še strmejši. Fiskalnega stimulusa vojne v obliki rasti BDP-ja že dolgo ni več, namesto tega je vojaški proračun požrl mnoge realne sektorje in delovna mesta, številna podjetja zapirajo svoja vrata, inflacija še kar vztraja – ljudje se pritožujejo nad visokimi stroški življenja, predvsem komunalnih storitev in hrane. Do socialnega pomanjkanja je še kar daleč, a padec življenjskega standarda je občuten. In najbolj problematično za Kremelj je spoznanje mnogih, da je za to stanje vsaj posredno kriva oblast. V dobrem duhu personalističnih avtokracij (in ruske carske tradicije) bo oblast na vse pretege poskušala odgovornost prevaliti na »slabe bojarje«, a to deluje samo do neke stopnje. Ko bo kozarec prepoln, tudi ta trik ne bo več deloval.
Tretjič, vojna ne požira samo ruskih moških (objektivne ocene mrtvih se do začetka leta 2026 gibljejo okrog 350.000, ranjenih in invalidov je seveda še nekajkrat toliko) ali realne kupne moči povprečnega Rusa, temveč tudi finančne interese ruske elite in oligarhov, vključno s tistimi, ki so posebej blizu Putinu. Vodilni kagebejevci in vojaški aparatčiki namreč ne izbirajo sredstev – če sta določena politični cilj in naloga, ju bodo realizirali. Ne glede na njuno nesmiselnost, nerealnost izvedbe ali številna trupla, ki bodo ob poskusu realizacije kot kolateralna škoda letela naokrog. Tako je tudi zdaj. Če je Putin izdal ukaz, da je treba »imeti internet bolj pod nadzorom oz. omejiti njegovo delovanje«, potem bo FSB to tudi začel delati. In tako se je ruski internet, še pred leti tehnološki čudež, ki je tekmoval s Silicijevo dolino, čez noč znašel v rokah posebne 2. službe FSB. V rokah ljudi, ki namesto algoritmov razumejo le represijo, in ki vedno uporabljajo kladivo, saj povsod vidijo samo žeblje.
Oblasti sedaj povsod neselektivno uporabljajo blokiranje interneta (tako mobilnega, kot kabelskega in tudi v Moskvi), ne glede na posledice. Poslanci dume so brez signala, banke ne morejo delovati, aplikacije za rezervacijo taksijev ali dostavo hitre prehrane prav tako ne… Pa kaj, upravičuje svoje dejanja oblast in dodaja pod pretvezo, da »se borimo z »neonacisti« oz. da je »varnost na prvem mestu«. Posel trpi, a v tem primeru ne samo majhni podjetniki, ki so zgolj zamenljivo kolesce v sistemu, temveč tudi veliki poslovni sistemi, za katere je internet hrbtenica poslovanja, brez katere vse skupaj preprosto pade. Veliki kapital in oligarhi trpijo, vrednost premoženja se krči. In iščejo tiste zaveznike v sistemu (v prvi vrsti visoke birokratske funkcionarje in aparatčike), ki so pripravljeni prisluhniti. Putinov »gospod Zelenski« je signal, da jih je (u)slišal.
***
Pa je Putin uslišal tudi vse druge, na milijone lastnih državljanov, če o Ukrajincih in zahodnih zaveznikih sploh ne govorimo? Upal bi si trditi, da žal ne. »Gospod Zelenski« je nedvomno izjemno pomemben simbolni mejnik te vojne. Rusiji vojna ne gre po načrtih in v njej ob enormnih žrtvah ter negativnih posledicah ni dosegla praktično nobenega od zastavljenih strateških ciljev. A sklep, da gre za signal v smeri Putinove pripravljenosti na resna pogajanja in popuščanje s ciljem doseči mir v Ukrajini, bi bil kljub temu napačen.
Naslovnik sporočila »gospod Zelenski« so bile v prvi vrsti ruske elite, ki so s tem prejele potrditev, da »jih car sliši«, kar z drugimi besedami pomeni, da oblast le ni povsem odtrgana od vsakodnevne realnosti in njihovih finančnih težav. Kar je bolje kot nič. Drugi naslovnik sporočila je bil Zelenski sam: Putin se je z njim sicer pripravljen pogajati (kar Kremelj poskuša prodajati kot element popuščanja), a izključno pod lastnimi pogoji ter o končnih rešitvah, ki so že nekaj časa spisane v Kremlju – Kijev mora prepustiti preostanek Donbasa, o ostalem se lahko pogovarjamo potem. To so pogoji, ki jih običajno zmagovalci diktirajo tistemu, ki kapitulira.
»Gospod Zelenski« tako ni napoved skorajšnjega miru in Putin se čez noč ni prelevil v diplomata. Je pa po štirih letih surove realnosti sedaj prisiljen spoznati, da te vojne (na hitro) ne more več dobiti niti na bojišču, polzi mu tudi zmaga v glavah Rusov. Tako se njegova najtežja bitka seli s fronte na domače dvorišče – k ohranjanju iluzije vsemogočnega, nezmotljivega carja pred vse bolj prestrašenim ljudstvom in živčnimi elitami, ki jim zmanjkuje potrpljenja, interneta in denarja. Ko diktator vrne ime svojemu največjemu sovražniku, to ne pomeni, da ga je začel spoštovati ali da je pripravljen na popuščanje. Pomeni zgolj to, da si ga ne more več privoščiti ignorirati.
V izvirniku objavljeno v časniku Večer, dne 05.06.2026, tukaj.