»Rusija je prisiljena storiti nekaj groznega, da bi si povrnila verodostojnost. Zelo žalostno je, da moramo posegati po tovrstnih argumentih. Toda nimamo izbire. V Trumpovem svetu štejejo le brutalnost, sila, množično uničenje in krutost. Ali udariš prvi ali pa si mrtev,« se glasi čivk kremeljskega ideologa Aleksandra Dugina iz začetka tega leta. Gre za neposreden odziv na Trumpov de facto državni terorizem v Venezueli, klofute ruskim geostrateškim interesom v regiji ter nenazadnje neposredno konfrontacijo med ZDA in Rusijo v mednarodnih vodah Atlantika, v kateri zaenkrat ZDA z zasegom tankerjev pod rusko zastavo tudi gladko zmagujejo.
Če pustimo ob strani njegov komentar Trumpovega sveta, ki ni kdo ve kako izviren – saj so to do sedaj lahko spoznali praktično že vsi, ki želijo kar koli videti in ne samo gledati (če odštejemo zaslepljene ideološke sledilce in posnemovalce, ki jih na evropskih tleh, tudi pri nas, ne manjka) – je bolj aktualno vprašanje, kaj je Dugin mislil s prvim stavkom, a je »Rusija prisiljena storiti nekaj groznega.« In kaj bi to »grozno« lahko bilo? Čeprav tega eksplicitno ne omeni, je to, s čimer operira, povsem jasno: jedrska grožnja.
O t. i. ruskih rdečih črtah in žuganju z uporabo jedrskega orožja na ukrajinskem bojišču kot odvračalnem manevru v hibridni vojni z Zahodom sem na teh straneh že večkrat pisal. Med drugim tudi v kontekstu tobogana strahu, ki ga je Kremelj v zadnjih treh ali štirih letih uporabljal s ciljem končanja zahodne pomoči Ukrajini ter izsiljevanja ukrajinske vdaje. Kot vemo: povečini neuspešno. Jedrske grožnje, ki so iz ust ruskih voditeljev letele posebej odmevno v prvih dveh letih vojne, so za nekaj časa poniknile, saj je Kitajska kot daleč najpomembnejša globalna podpornica Putina rekla odločen »ne« tovrstnemu rožljanju. A sedaj, v eri Trumpa 2.0, se, kot kaže, to ponovno spreminja, morda celo usodno. Kratko zatišje se namreč sprevrača v povsem neodgovorno jedrsko igračkanje velesil, kot da gre za vodne pištole in ne za orožje, ki lahko uniči človeštvo.
Kaj se je spremenilo? Paradoksalno je, da na spremembo retorike, ki jo tako nazorno pooseblja izjava Dugina, niso toliko vplivale razmere v vojni v Ukrajini in dejstvo, da Rusiji ne gre vse po načrtih, ter da se je evforija po septembrskem dvostranskem vrhu Trump-Putin na Aljaski že nekoliko ohladila. Ne, ključna sprememba se je zgodila s Trumpovim militarizmom in enostranskim vojaškim posegom v Venezueli ter tistim, kar smo videli v dneh za tem: ultimate več državam Latinske Amerike, grožnje s prisvojitvijo Grenlandije in vsesplošni diskurz v slogu »Mi smo ZDA, kdo nam kaj more? Če se tako odločimo, bo [poljubno vstavi] tudi naše.« Brez argumentov, brez kakršnih koli omejitev in ne da bi se ozirali na zavezništva, mednarodni red, mednarodno pravo ali katero koli drugo »odvečno« civilizacijsko navlako.
Kremeljski ideologi to še kako dobro razumejo; glede na odzive bi si upal trditi, da bistveno bolje kot v Bruslju ali praktično kateri koli drugi evropski prestolnici. Kajti če je nov svetovni red dejansko takšen, kot smo ga videli v Venezueli in zadnjih tednih, potem se je treba ponovno vprašati: kdo je po novem sploh še suveren? Katere države so de facto suverene, katere pa zgolj de iure – ali z drugimi besedami: samo še na papirju, ki pa, kot vemo, prenese (prav) vse.
Sicer si seveda že dolgo ne delamo več utvar, da so vse suverene države suverene na isti način, torej v duhu Ustanovne listine OZN; žal nam mednarodnopolitična realnost kaže, da ni tako. Sicer ne bi videli nedovoljenih enostranskih vojaških posegov, invazij in zločinov, ki vsi po vrsti ostajajo nekaznovani (v 21. stoletju od invazije ZDA na Irak naprej). Realnost je, da si lahko veliki in/ali močnejši (poglejmo si samo Izrael) privoščijo bistveno več, česar si manjši in/ali šibkejši ne morejo. Zato morajo slednji za preživetje sklepati kompromise, upoštevati interese velikih (regijskih ali globalnih) sil ter se nenazadnje združevati, kar jih dela skupaj močnejše. Dolgo časa je veljalo nepisano pravilo, da so jedrske sile bolj suverene od drugih, saj posedujejo sredstvo (jedrsko orožje), s katerim lahko učinkovito izvajajo politiko odvračanja in vzdržujejo ravnotežje moči v globalnem ali regijskem kontekstu (primer Indije in Pakistana). Tudi zaradi tega prepričanja se vedno nove in nove države želijo polastiti jedrskega orožja, saj je vsem jasno, da bi jih slednje postavilo v skupino držav, ki so bolj suverene od drugih.
Dolgo časa je tovrstno prepričanje prevladovalo tudi v Rusiji in delovalo (oz. še vedno delno deluje) kot odvračalni moment zoper kakršno koli razmišljanje evropskih zaveznikov Ukrajine o tem, da bi v vroči fazi vojne neposredno vstopili na ukrajinska tla. Ta ruska karta je tako močna, da že dalj časa paralizira evropsko odločanje in dolgoročno dela Evropo še šibkejšo, saj je neposredno potisnjena v vlogo pasivnega igralca, ki igra na tujem igrišču, po pravilih, ki jih diktira Rusija. Rdeče črte, ki jih je Rusija ves čas risala, so bile v zadnjih štirih letih sicer več kot desetkrat prestopljene, a ravno toliko, da niso predstavljale resnejšega (eksistencialnega) varnostnega tveganja za Rusijo. Neprijetne – da, odločilne – ne. In jedrska grožnja je pri tem imela ves čas ključno vlogo.
Toda to, kar sedaj prihaja iz Kremlja, niso več jedrske grožnje, namenjene odvračanju – v aktualnem kontekstu predvsem ZDA oz. Trumpu. Gre za vprašanje resnične suverenosti v novem svetovnem (ne)redu, ki se glasi takole: dejansko suverene niso tiste države, ki jedrsko orožje posedujejo (pri čemer drugi akterji ravnajo temu primerno). Dejansko suverene so tiste države, ki so odločene jedrsko orožje tudi preventivno uporabiti oz. so to v preteklosti tudi storile. Kot so ZDA ob koncu druge svetovne vojne. In prav o tem vse bolj na glas govorijo ruski državni propagandisti in kremeljski ideologi, začenši z že omenjenim Duginom ali recimo Sergejem Karaganovim, predsednikom ruskega Sveta za zunanjo in obrambno politiko. Argumentacijo gradijo na tem, da so ZDA vzpostavile svoj red prav z uporabo jedrske sile in da se mora Rusija za ohranitev svojega obstoja in civilizacijske suverenosti (koncept t. i. ruskega sveta) povzpeti po lestvici eskalacije. V svetu, kot ga razumejo, je ruska neuporaba jedrskega orožja v ključnem trenutku znak šibkosti in izgube suverenosti.
In če »ključen trenutek« ni prišel v obliki odločnega in pogumnega ukrajinskega upora, katerega rezultat je nadaljnji obstoj neodvisne in suverene Ukrajine, je morebiti prišel sedaj, ko Trump poskuša vsiliti svetovni red, v katerem ne le, da imajo ZDA ekskluzivno pravico do lastne interesne sfere v Srednji in Južni Ameriki, temveč lahko tudi ekonomsko ali vojaško vsilijo svojo voljo komur koli – tudi jedrskim silam. Primerov je nešteto, nenazadnje Grenlandija, ki lahko pomeni konec zveze Nato. In če želi Rusija Trumpu pokazati, da si zasluži vsaj enakopravni odnos, ki pritiče svetovnim jedrskim velesilam, in da je vsaj vzhodna (če ne celotna) Evropa njeno dvorišče, kjer lahko ponovno diktira pogoje, kot pred desetletji v času hladne vojne, mora to dokazati z dejanji. Mora torej storiti »nekaj groznega«.
***
Koliko je tovrstno razmišljanje samo plod blodenj kremeljskih ideologov in propagandnih trolov, ki so priročni oportunisti Putinove diktature, koliko pa je za tem resničnega razmisleka in predvsem možnosti, da se ta razmišljanja udejanjijo? Večkrat preberem, da so Dugin & Co. glavni Putinovi ideologi v smislu, da gre za ljudi, ki pomagajo Putinu (so)oblikovati podobo o (zahodnem) svetu, vlogi Rusije in t. i. ruski civilizaciji. A menim, da se motijo. To niso nikakršni svetovalci, ki na kar koli vplivajo; to so alter egi samega Putina, ki so ‘zgolj’ dovolj zgodaj in dovolj dobro prebrali, kaj si njihov šef misli. Tako smo dobili Medvedjeva, ki na omrežju X grozi Evropi in evropskim voditeljem, jih zaničuje in širi laži; ki piše in govori to, kar si misli tudi Putin sam, samo tega noče ali ne želi povedati (razen takrat, ko si to privošči – kot nedavno, ko je britanskega premiera označil za ‘malo svinjo’). Ali ‘pogajalca’ Medinskega, ki si kot plagiatorski zgodovinar vsakič znova izmišljuje zgodovinska dejstva, ki upravičujejo kremeljsko imperialistično ideologijo. In nenazadnje tudi Dugina in Karaganova, ki sta v zadnjih letih prešla pot od jedrskega odvračanja do upravičevanja preventivnega jedrskega napada. Do tega, da mora Rusija »storiti nekaj groznega.« Je takšno razmišljanje alter egov tudi razmišljanje nosilca primarne identitete, torej Putina samega? Upam, da nam tega ne bo treba nikoli izvedeti.
V izvirniku objavljeno v časniku Večer, 17.01.2026.