S temi besedami je Francis Fukuyama v začetku decembra na mednarodni konferenci na Dunaju označil to, kar administracija Donalda Trumpa počne z Ukrajino. Ne le, da jo vse bolj odkrito potiska v roke Kremlja – to počne agresivno, z retoriko, spisano skoraj ob Rdečem trgu. Ko temu dodamo še odkriti prezir do evropskih zaveznikov Ukrajine, transatlantskega zavezništva in povojnega liberalnega mednarodnega reda, Fukuyamovi oceni ni težko dodati še en sklep: če je Ukrajina prva izdana, ji kmalu sledi Evropa oziroma EU. Natančneje, tisti del Evrope, ki ne deli avtoritarnih, (ultra)nacionalističnih in skrajno desnih pogledov Trumpa & Co.
Ni naključje, da nova ameriška strategija nacionalne varnosti (SNV) posebej izpostavlja države centralne in vzhodne Evrope. Tam se oblikuje jedro sil, ki bodo na prvi bojni črti razkrajanja evropske integracije – projekta, ki je trn v peti ameriški administraciji. Severno Korejo, Iran, Kitajsko in Rusijo lahko pri tem skoraj odmislimo: v dokumentu so obravnavani površno ali obrobno. Nič presenetljivega – Trump, J. D. Vance in drugi predstavniki administracije to ponavljajo že mesece. Vprašanje je le, ali jih je kdo v Evropi resno slišal. Najbrž ne dovolj. Bo pisna beseda kaj spremenila? Ostaja samo upanje.
A vrnimo se k Ukrajini in evropski varnostni arhitekturi, ki sta neločljivo povezani. Ob približevanju četrti obletnici ruske agresije (na osem let »podlage«) se vse jasneje rišejo obrisi tega, o čemer govori Fukuyama. Ukrajina bo v neki točki prisiljena pristati na gnili kompromis, daleč od poštenega – kaj šele trajnega miru. Besede evropskih voditeljev pri tem ne pomenijo veliko, če niso podprte s trdo vojaško in politično močjo ter sposobnostjo udejanjiti izrečeno.
Ne gre zgolj za niz bolj ali manj spodletelih mirovnih pobud na relaciji Washington–Moskva–Kijev, temveč za to, kar se skozi njih razkriva. Realnost je boleča, kot čebula peče v očeh. Vedno bolj je jasno, da v ospredju ameriških pritiskov na Ukrajino ni zgolj manična želja Trumpa po Nobelovi nagradi za mir (morda bo Fifina zadostila, sic!), temveč parcialni kapitalski interesi ljudi blizu Bele hiše. Po domače: nekaj deset, morda nekaj sto ljudi želi z rehabilitacijo Rusije v globalni ekonomiji mastno zaslužiti – v nepremičninah, delnicah, skupnih podjetjih. Oblika ni pomembna, pomembne so milijarde.
Zato so ključni akterji pogajanj diplomatski laiki, a poznavalci hitrega bogatenja: nepremičninar Steve Witkoff, Trumpov zet Jared Kushner in drugi. V Kremlju so to hitro prepoznali in v ospredje potisnili Kirila Dmitrijeva, prav tako nekoga, ki je daleč od diplomata. Nič čudnega, da se razumejo: na Floridi skupaj sestavljajo osnutke domnevnih mirovnih načrtov, tudi če so polni neumnosti. To je postransko – dokler je osnutek všeč Trumpu.
Sledi znani scenarij: ultimati Kijevu, evropsko-ukrajinsko popravljanje besedila, nato bolj ali manj odkrito zavračanje s strani Kremlja. In vrnitev na točko nič. Kremelj igra igro z ničelno vsoto (zero-sum game): popuščanja ne bo, Rusija mora zmagati – na bojišču ali za zeleno mizo, Putinu je vseeno. Kompromis ne pride v poštev. Najbolj tragično pa je, da predvsem Trump to igro sprejema kot legitimno, kot da smo znova v času hladne vojne in pogovorov dveh supersil.
Ukrajina in EU sta pri tem praviloma korak ali dva zadaj in reagirata defenzivno. Res je, da za to obstajajo objektivni razlogi – EU ni dokončan projekt in ni samostojen geopolitični akter z lastnim naborom sredstev moči. A hkrati si je takšno vlogo izbrala tudi sama. Tri leta Bidnovega mandata je slepo sledila ameriški administraciji, previdno stopnjevala sankcije in se izločila iz neposrednih pogovorov z Moskvo.
Ostala je glasna retorika »as long as it takes« in definicija zmage kot vrnitve meja iz leta 1991 ter reparacij za ruska grozodejstva. Na ravni pravičnosti in morale je to povsem razumno – večina državljanov EU bi se, razen ruskih plačanih trolov in t. i. koristnih idiotov, s tem strinjala. A svetovna politika se vse manj ravna po morali in vse bolj po surovi moči držav in zavezništev. Politične parole je zato enostavno izreči, bistveno težje pa uresničiti. Ne le zato, ker si del družine 27 držav, temveč tudi zaradi sence hladne vojne, jedrskega rožljanja in nezmožnosti mobilizacije volilnega telesa – celo takrat, ko so ogroženi najbolj vitalni interesi, vprašanje vojne in miru.
Kako drugače razložiti, da že leta poslušamo, kako je EU naslednja tarča Rusije, obenem pa ni videti resne, poenotene mobilizacije? Nacionalne rešitve Poljske ali baltskih držav krepijo lastno varnost, ne pa zaščite skupnega evropskega prostora. Možnosti sta dve: bodisi je rusko tveganje prenapihnjeno in vanj tudi politiki ne verjamejo zares bodisi smo sredi največje krize v zgodovini Unije – z dvojno spiralo eksistencialnih tveganj (Trump–Putin), a brez odgovora. Namesto tega ponujamo floskule in lažno upanje. A vemo: upanje ni strategija.
Zato skoraj bogokletna teza: ne le, da so Trumpove ZDA na pragu moralne izdaje Ukrajine – tudi EU je v sosednjem čolnu. Če res verjamemo, da je usoda Ukrajine tudi usoda Evrope, potem moramo s Kremljem govoriti edini jezik, ki ga razume: jezik moči, predvsem vojaške in ekonomske. V tem okviru bi morale postati tudi odločitve o uporabi zamrznjenih ruskih sredstev bistveno manj nepredstavljive in bistveno lažje.
Če pa tega ne mislimo resno, je neodgovorno – predvsem do Ukrajincev – dajati lažno upanje. Zelenski si namreč zadnji dve leti kupuje čas v upanju, da bo Ukrajina z zavezniki zdržala dlje kot Putinova Rusija in da bo Zahod stopnjeval pritisk. A to se ne dogaja – ZDA se iz procesa umikajo. Rusija medtem sicer trpi gospodarsko, demografsko in socialno (okoli 100.000 žrtev letno), vendar ne toliko, da bi se Putin umaknil. Nasprotno: šibkost Zahoda bo ruski ekspanzionizem le še okrepila in ga potisnila v smeri povrnitve sovjetskega imperija in želje po diktiranju Evropi, kako naj živi.
Zato je ponovno čas je, da na novo opredelimo, kaj pomeni zmaga Ukrajine (in Evrope). Naj bo nedvoumno jasno – Ukrajina je to vojno že dobila: ni kapitulirala, obranila je neodvisnost, samostojno politično voljo in nacionalno identiteto. Kremeljski načrti so propadli že v prvih tednih, vse to je namreč želela Rusija z enim zamahom zbrisati. Tega ne smemo pozabiti in pristati na diskurz, da mora Ukrajina sprejeti ruske ultimate, saj da je vojno »itak že izgubila«.
Medtem za Evropo izogibanje ostrejši ekonomski, politični in vojaški konfrontaciji z Rusijo danes ne pomeni nujno večjih možnosti za mir, temveč najbrž ravno obratno. Šele ko bodo stroški vojne presegli politični izplen, bo Kremelj pripravljen govoriti o kompromisih. Če je usoda Ukrajine res tudi usoda Evrope, je skrajni čas, da se evropski voditelji začnejo temu primerno tudi odločati. Sicer se jih bo zgodovina spominjala podobno kot Trumpa – kot tistih, ki so moralno izdali Ukrajino. In Evropo samo.
***
V izvirniku objavljeno v časniku Večer, 20.12.2025