Na to temo sem se pogovarjal z Marko Valadžija iz N1 Slovenija, na tej povezavi je celoten prispevek, v nadaljevanju pa nekaj ključnih poudarkov
O motivih ključnih akterjev
Trump si želi, da se ta vojna čim prej konča, da bo lahko rekel, da je končal še eno vojno. To je bila njegova obljuba, poleg tega pa si močno prizadeva dobiti Nobelovo nagrado za mir, kar je s svojimi potezami že večkrat nakazal. Zato tudi hitro popušča Putinovim ozemeljskim težnjam in pritiska na Ukrajino, kar smo videli že v začetku njegovega drugega mandata. Vse, kar pa se je dogajalo vmes, pa je bilo odvisno predvsem od njegovega trenutnega razpoloženja in tega, s kom se je pogovarjal. Če je bil sogovornik Marco Rubio ali Volodimir Zelenski, potem se je premaknil na stran Ukrajine, če je govoril z J. D. Vanceom ali s kom iz ruske strani, pa je hitro spremenil ploščo in se je nagnil v smer Kremlja.
Na drugi strani je motivacija ukrajinskega predsednika Zelenskega predvsem to, da mora nujno ZDA ohraniti na svoji strani, saj so ameriško orožje in obveščevalni podatki ključni, da Ukrajina še naprej zadržuje trenutno frontno črto. “Zelenskemu in ljudem v Kijevu ni bistveno pomembno, ali dobijo pomoč iz ZDA, zveze Nato ali preko EU. Glavno je, da ta pride v Ukrajino in da jo nekdo plača. Motivacija tretjega akterja v tej zgodbi – Vladimirja Putina – je dokaj jasna, saj je Kremelj doslej zelo dobro prebral vse Trumpove namere in jih spretno izkoristiti. Iz Kremlja tako sicer prihajajo signali, da so se pripravljeni pogovarjati, da si želijo miru, a hkrati ves čas zavlačujejo.
Če Putin svojih ciljev ne bo dosegel po politični poti, jih bo želel po vojaški. Če bi se jih dalo doseči po diplomatski poti, bi to v Kremlju zagotovo pograbili. Ampak trenutno ocenjujejo, da jim bolj ustreza taktika čakanja in zavlačevanja.
O sankcijah
V Washingtonu in Bruslju zelo radi sprejemajo sezname sankcij, a v praksi so ti pogosto slabo izvedeni. Tretje države izkoriščajo luknje v sistemu, podjetja pa se naučijo delovati mimo omejitev. Kot ključni vir stabilnosti ruske ekonomije in hkrati financiranja vojne so tu prihodki od izvoza surove nafte. Pričakovanja zahodnih zaveznic, da bi lahko svet zlahka prekinil ruski izvoz nafte, so povsem nerealna. Ko na Zahodu nekdo zelo lahkotno reče, da je treba zaustaviti pritok ruske nafte na svetovno tržišče, so to iluzije. Rusija ni Venezuela, ni Irak, niti Iran iz časov naftnih embargov.
Nafta, nafta, nafta
Rusija vsak dan izvozi okrog pet do šest milijonov sodčkov surove nafte in naftnih derivatov na svetovne trge; dokler lahko Rusija še vedno izvaža surovo nafto in dokler so cene nafte razmeroma visoke in denar priteka v državno blagajno, bo Kremelj lahko financiral vojno. K spremembi razmer bi lahko privedel le drastičen padec cen nafte ali globalna recesija, kar bi močno zmanjšalo ruske prihodke in s tem tudi sposobnost vzdrževanja vojne.
… in še o trenutni pat poziciji. Vabljeni k branju! 👇