Ko se govori o vojni v Ukrajini in sankcijah zoper Rusijo, je v ozadju vedno tudi vprašanje nafte. Tako je tudi v primeru najnovejše epizode teatra mirovnih pogajanj, ki to pravzaprav niso, in v kateri sodelujejo nam zdaj tako že dodobra poznani igralci (Trump in kompanija) ter tudi nekateri novi, denimo Indija in Turčija.
V poletnih mesecih je Trump sprva zagrozil s tako imenovanimi sekundarnimi sankcijami (torej kaznovanjem tretjih držav, ki sodelujejo z Rusijo) ter z dvigom uvoznih carin za Indijo in Kitajsko, ključni uvoznici ruske nafte po letu 2022. A je z izvedbo okleval. Na koncu je Indijo doletelo 50-odstotno zvišanje carin na ves izvoz v ZDA, Kitajske pa podobna usoda (še) ni doletela, saj državi nadaljujeta poskus ‘paketnega’ reševanja trgovinske vojne, ki jo je pred meseci sprožil prav Trump. Nadaljevalo se je sredi tega meseca, ko je Trump začel iz dneva v dan ponavljati, da so ZDA pripravljene na zaostritev sankcij proti Rusiji, vendar šele takrat, ko se bodo vsi transatlantski partnerji v Natu povsem odpovedali uvozu ruskih energentov. S tem je Trump spretno potisnil žogico na stran evropskih držav. Sam namreč ne želi dodatnih sankcij proti Putinu, a zaradi pritiska domače in tuje javnosti potrebuje izhod: najprej naj drugi opravijo ‘domačo nalogo’ (ki je nočejo ali je ne morejo narediti, op.), šele nato bodo ukrepale tudi ZDA. Evropski odzivi so se usmerili predvsem v pritisk na Madžarsko in Slovaško, naj se odpovesta ruski nafti. Toda Trump je v resnici ciljal na bistveno večjega kupca – Turčijo. Megla okoli vprašanja ruskega izvoza nafte kot glavnega vira financiranja vojne se s tem ni razkadila. Prej nasprotno: spustila se je še nižje in dodatno zakrila razloge, zakaj Rusija kljub embargu Zahoda še vedno ostaja eden vodilnih svetovnih izvoznikov črnega zlata.
Luknjičava teza o popolni blokadi
Pogosto slišimo tezo, da mora biti cilj zahodnih sankcij popolna prekinitev izvoza ruske nafte, saj naj bi to Rusijo pripeljalo do finančnega kolapsa in konca vojne. A ta teza lahko (pa še to komajda) vzdrži le v teoriji in zgolj v vakuumu – brez obstoja zakonitosti globalnega trga ponudbe in povpraševanja. Resničnost je povsem drugačna. Rusija ni majhen igralec, ampak predstavlja približno deset odstotkov svetovne proizvodnje in izvoza nafte in derivatov (za primerjavo: njen izvoz surove nafte je desetkrat večji od azerbajdžanskega, pri čemer je ta pomemben regijski energetski igralec). Po letu 2022 se je ta delež nekoliko zmanjšal, a ne toliko, da bi bistveno spremenil rusko vlogo na trgu.
Če bi naenkrat (merjeno v mesecih, ne dnevih) izpadlo pet ali več milijonov sodov ruske nafte in naftnih derivatov dnevno, tega ne bi mogel nadomestiti niti OPEC. Cene bi eksplodirale, dvignile stroške energije in storitev, sprožile inflacijsko spiralo. In vemo, kaj se v takih okoliščinah hitro zgodi z vladami v zahodnih demokracijah: začetek konca je blizu. Zato je tak scenarij nerealen in politično nezaželen. Sankcije v obliki cenovne kapice, ki jih je G7 uvedla decembra 2022, niso predvidevale zaustavitve izvoza ruske nafte. Ravno nasprotno: cilj je bil ohraniti dostop nafte na trg (in s tem ravnotežje ponudbe in povpraševanja), a po nižji ceni, ki zmanjšuje prihodke ruskega proračuna. Sprva so sankcije delovale: ruski prihodki so se prvih šest mesecev po uvedbi sankcij močno zmanjšali, proračunski deficit se je povečal. Dolgoročno bi to za Kremelj pomenilo hudo težavo.
Toda Rusija se je prilagodila: vzpostavila je floto več sto ‘sivih’ tankerjev in preko posrednikov preusmerila izvoz v Indijo, na Kitajsko, v Turčijo in druge države. Ruski prihodki so se sicer zmanjšali zaradi višjih stroškov administracije, financiranja in transporta, kot tudi diskontiranja cen (omenjene države kupujejo rusko nafto z manjšim diskontom), a naftni vrtiljak se vrti naprej.
Kaj preostane Indiji?
Obtožbe Trumpa, da Indija izvaja vojno dobičkarstvo, so v New Delhiju naletele na oster odziv. Vlada je poudarila, da je »uvoz ruske nafte ključen za zanesljivo in cenovno dostopno energijo za indijske potrošnike, potem ko so se mnogi tradicionalni dobavitelji preusmerili na evropski trg in je posledično Indija bila primorana poiskati alternative.« Resda Indija zdaj iz Rusije uvaža več nafte, kot jo potrebuje za lastne potrebe (in presežke predeluje ter nato izvaža naprej v obliki naftnih derivatov), a je s tem odgovorom New Delhi več kot korektno zadel bistvo: EU je ob koncu leta 2022 (povečini) opustila rusko nafto in poiskala nove vire na Bližnjem vzhodu ter s tem preusmerila tradicionalne trgovinske tokove. Indija in Turčija pa sta se bolj oprli na ruske vire, saj bi sicer ostali brez zadostnih količin. Zato naftna navezanost na Rusijo v zadnjih dveh do treh letih v njunem primeru ni posledica lastne strateške izbire, temveč geopolitičnega realizma in potreb po prilagajanju novim razmeram na globalnem energetskem trgu. Zgodba Kitajske je drugačna, saj se dvostransko partnerstvo – vključno z energetskim stebrom – gradi že desetletje in več in ni neposredni odziv na spremenjene geopolitične okoliščine.
Zato ne preseneča hladen indijski odziv na ameriške sankcije. Carine so lahko dolgoročno boleče, a na obzorju ni boljše alternative kot nadaljevati uvoz in poskušati v bilateralnih pogovorih Trumpa prepričati, da spremeni politiko – kar zanj ne bi bilo nič nenavadnega. Na primeru Kitajske se vidi jasna razlika v pristopu ameriške administracije: uvaža podobne količine kot Indija, a Trump si proti njej ne upa uvesti carin, ker se zaveda, kaj bi to pomenilo za globalno gospodarstvo in ameriškega volivca. V primeru Indije pa teh posledic ne vidi tako jasno in pritiska tam, kjer se mu zdi manj boleče.
In kaj Zahodu?
Kaj torej preostane Zahodu, razen (ne)mirnega opazovanja, kako se rusko naftno kolesje še naprej vrti in poganja vojno? Težava ni pomanjkanje rešitev, temveč njihova izvedba. Namesto zasledovanja nerealnega cilja popolne prepovedi uvoza ruske nafte bi bilo smiselno okrepiti nadzor nad obstoječo cenovno kapico, jo po potrebi znižati (na 50 dolarjev ali manj) in strogo kaznovati kršitelje – tako državne kot zasebne. Indijo ali Turčijo bi bilo treba prisiliti vsaj v delno spoštovanje omejitev, ne pa jih siliti v popolno odpoved ruskim virom, kar je zanje nemogoče. Če želi EU igrati resno vlogo, se mora oddaljiti od prazne bruseljske retorike in se usmeriti v praktične ukrepe. Velika večina ruskega izvoza poteka po morju – preko Črnega, Sredozemskega in Baltskega morja. Prav tam je nadzor realno izvedljiv, celo z zaplembo ‘sive’ flote, če bi bilo treba. Posamezni primeri že obstajajo, a sistem je preluknjan in brez dosledne implementacije – po potrebi tudi z vojaškimi sredstvi – rezultatov ne bo. In dokler bo tako, bodo naftni dolarji še naprej polnili kremeljsko blagajno – in z njo rusko vojno kolesje.