Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja, globoko v času blokovne ideološke delitve ter rivalstva med ZDA in Sovjetsko zvezo (SZ), se je pojavil povsem nov format TV-oddaj, ki je pritegnil množično občinstvo v obeh državah: televizijski most, oddaja z občinstvom v živo, ki sta jo vodila ameriški televizijski zvezdnik Phil Donahue in sovjetski novinar Vladimir Pozner. V eni izmed oddaj, natančneje 28. junija 1986, z naslovom »Ženske govorijo z ženskami«, je ena od ameriških udeleženk vprašala sovjetske sogovornice, ali se tudi v SZ televizijski oglasi tako močno vrtijo okrog seksa kot v ZDA. Sovjetska udeleženka Ljudmila Ivanova je kot iz topa izstrelila: »Seksa pri nas… (smeh) seksa pri nas ni in smo odločno proti temu!« Njen stavek je v tistem trenutku prekinil gromek smeh obeh občinstev, zato se ni slišalo njenega nadaljevanja, v katerem je poskušala dodati: »… mi imamo ljubezen.«
Izraz je v trenutku ponarodel, saj je nazorno simboliziral sovjetsko propagando, ki je največkrat zanikala povsem evidentno realnost; propagando, ki ji praktično nihče ni verjel, a so jo kljub temu morali ljudje v okolju totalitarne družbe prenašati, saj je sicer hitro sledilo kaznovanje. Seks je bil v SZ dejansko močno tabuiziran, saj je partijska oblast želela nadzorovati tudi ta del zasebnosti in je kaznovala prešuštvo, istospolni odnosi pa so bili celo kazensko preganjani. Zadeve so šle do absurda, ko so zaradi ponatisov umetniških ženskih aktov iz službe nagnali urednika, ki je v neki umetniški reviji objavil slikarsko delo iz znamenite Tretjakovske galerije, kar pa maršala Ustinova, ki je delo označil za pornografijo, ni ustavilo pred političnim posredovanjem.
***
Ponarodelo krilatico »Seksa ni!« je v današnji Rusiji zamenjalo na ducate drugih, ki pa so vse simptomi ene in iste bolezni: avtoritarne težnje, ki v propagandne namene zamegljuje gola dejstva grenke realnosti in s tem ustvarja povsem paralelni svet, ta pa se z leti vedno bolj oddaljuje od resničnosti.
Tako je kremeljska oblast prva leta vojne v Ukrajini na glas kričala: »Vojne ni!« Kdorkoli si je upal temu zoperstaviti in zgolj na glas povedati, da vojaška avantura v Ukrajini ni nikakršna »posebna vojaška operacija«, ampak pravcata vojna, je šel za zapahe. Kremeljski ideologi so celo državnim medijem – drugih itak postopoma ni bilo več – posredovali strogo navodilo, da morajo dosledno uporabljati akronim SVO (specialnaja voennaja operacija), da se bo ja usedel v glave ljudstva. Minili sta dve, tri leta in naenkrat je državno politično vodstvo začelo govoriti o »vojni« in vsi dotedanji tabuji so padli. Kar naenkrat ni več težava, če vojno poimenuješ z izrazom »vojna«, a ostaja drug problem: če pozivaš h koncu vojne (»Njet vojne«), te še vedno čaka ista usoda – večletni zapor.
A absurdnosti s tem seveda še nikakor ni konec. Ta ista oblast namreč sebe predstavlja kot svetilnik konservativnih vrednot; pravoslavno-krščanskih, če smo natančnejši. Med njimi je tudi svetost življenja. Kako je lahko v takšnem propagandno-vrednostnem koordinacijskem sistemu poziv h koncu vojne (in s tem logično tudi h koncu pobijanja vojakov ter povsem nedolžnih civilistov) zločin, vesta najbrž zgolj ruski patriarh Kiril in predsednik Putin. Ter seveda George Orwell. Globlje ko gremo, več tragikomičnega absurda spremljamo: ruska oblast ni ravno izvirna, ko na demografski izziv padanja števila prebivalstva odgovarja z mešanico homofobnih in patriarhalnih ukrepov v smislu: »Ženske, rojevajte več,« ter »Moški, če se vaša izbranka odloči za splav, jo poskusite prepričati v nasprotno,« pri čemer manjka samo še dodatek: »S prisilo ali brez.«
Stavim, da tudi ta sledi. Kako gre ta politika spodbujanja rojstev z roko v roki s politiko finančnega spodbujanja moških, da za slabih 200.000 evrov odidejo na fronto in tam najverjetneje umrejo ali pa v najboljšem primeru postanejo invalidi, spet vesta najbrž zgolj ruski patriarh, ki je vojno blagoslovil, in predsednik Putin, zaprt v svoj bunker brez stika z zunanjim, stvarnim svetom.
A to ne ustavi državne propagande, ki s 110 obrati na uro propagira kult vojne in smrti: župan Sočija je recimo nedavno ob srečanju s staršema umrlega vojaka »čestital« za smrt njunega sina; čestitka je kajpada logična v novodobnem ruskem ideološkem okvirju, saj je sin padel za »sveto stvar«. In tako naprej, dokler iz enega paradoksa ne pridemo do novega, od tam do tretjega in nato končno do ultimativne resnice: Kremelj ima odgovor na vse, kajti »nič ni res in vse je mogoče« v novodobni Rusiji, kot je že pred leti napisal v Ukrajini rojeni britanski novinar in publicist Peter Pomerantsev.
Ker smo ravno v obdobju analiziranja parlamentarnih »volitev« v rusko dumo, je potrebno reči še besedo ali dve o specifični propagandi, usmerjeni v utrjevanje (avtoritarnega) režima. Če je Ljudmila Ivanova leta 1986 dejala, da v SZ ni seksa, namreč danes ruska politika enoglasno kriči: »Diktature ni!« Oziroma v drugačni različici in morebiti še bolj absurdno: »V Rusiji je tista prava demokracija,« kajti zahodne družbe so skrenile s poti in se namesto k pristnim krščanskim koreninam obrnile k satanu, wokizmu in drugim izprijenim liberalnim pogruntavščinam. Zato seveda ne morejo nas, zagovornikov pristnih vrednot, učiti o čemer koli; in ker se mi ne pustimo učiti in si ne pustimo žugati, smo prava, suverena demokracija, ki ji vladajo lastni zakoni in noben Strasbourg, Bruselj ali kdo drug. Zveni znano?
Zato so tudi vse kritike o tem, da v Rusiji ni neodvisnih institucij, delitve oblasti itd., povsem brezpredmetne, kajti kot prvič, izreka jih nekdo, ki sam ni demokratičen, in kot drugič, preprosto laže. Vse institucije, ki pritičejo demokracijam, delitvi oblasti in volitvam, v Rusiji namreč obstajajo in delujejo. Duma kot večstrankarski parlament – odkljukano; neodvisna sodišča – odkljukano; varuh človekovih pravic oziroma ombudsman – obstaja (celo s tiralico Mednarodnega kazenskega sodišča zaradi deportacije ukrajinskih otrok) itd. Zato tudi Putin potrebuje »volitve«: kot propagandno predstavo o tem, da njegova oblast ni nikakršna diktatura; in ker je v to treba prepričati tako domačo kot tujo javnost, bodo »volitve« v novodobnem ruskem političnem koordinacijskem sistemu še naprej o(b)stale. Kajti biti diktator preprosto ni »kul« in vsi dobro vedo, kako diktatorji največkrat končajo – redkokateri umre v miru v svoji postelji. Beg pred tem scenarijem je za Putina predstava o tem, da Rusija ni diktatura, volitve pa so priročen »dokaz«. Zato jih še tolerira.
***
Kako dolgo lahko vse to še traja? SZ ni razpadla, ker bi jo Zahod ali ZDA vojaško neposredno porazili, ampak ker se je dobesedno sesula sama vase; ob vseh nabranih ekonomskih, socialnih, etničnih, političnih in drugih težavah ji je preprosto zmanjkalo inercije, ki je to veliko barko dolgo ohranjala na površini. Te težave se seveda niso začele v sredini ali na koncu 80. let, ampak že precej prej. Pa kljub temu je imperij preživel še nadaljnjih več deset let. Povsem mogoče je, da se bo podobno zgodilo s Putinovim režimom: za kremeljsko elito vse teče ‘gladko’ – do trenutka, ko pač ne več. Do točke, ko bosta sprva Putinova ožja okolica, nato pa še ljudske množice spoznale, da je cesar gol. Ampak do tja je lahko še dolga pot, na kateri Orwellu zagotovo ne bi zmanjkalo novega gradiva.
V izvirniku objavljeno v časniku Večer, 26.09.2026, dostopno tukaj.
Sharing is caring!