Še dober teden in vstopili bomo v peto leto vojne v Ukrajini. Mentalno je za povprečnega homo sovieticusa ta vojna že prešla simbolno mejo med t.i. posebno vojaško operacijo (PVO) in »pravo vojno«, primerljivo z drugo svetovno vojno, ki se je v ruskih učbenikih začela leta 1941 in končala z zavzetjem Berlina. In je zatorej trajala manj kot Putinova PVO. Zato bi – tudi z vidika povprečnega Rusa – že prišel čas za dosego trajnega miru v Ukrajini, a vprašanje je, kako realno blizu smo temu trenutku?
Vse od jesenskega Trumpovega ultimata, da mora Ukrajina do zahvalnega dne podpisati v Kremlju skiciran »mirovni« načrt (de facto kapitulacijo), se vrstijo ugibanja o tem, ali postopno le vstopamo v resna mirovna pogajanja, v katerih bosta morali obe strani pristati na kompromise, ki bodo v letu 2026 končno pripeljali do miru. Ali pa gledamo le imitacijo slednjih, v prvi vrsti s ciljem sledenja Trumpovim osebnim ambicijam po Nobelovi nagradi za mir in posledično zelo specifičnim poskusom diktiranja tempa ter igranja posredniške vloge? Smo torej na točki začetka konca, šele na samem začetku ali sploh v alternativni realnosti, ki nima prav veliko opraviti z resnimi pogajanji?
Putinova polžja pot do sovjetskega »sijaja«
Če bi se moral sam opredeliti do teh vprašanj, bi ocenil, da smo od mirovnega sporazuma, merjeno v mesecih, še relativno daleč. Tu nastopi ključni paradoks trenutne vojne: popoln razkorak med dokaj statičnim bojiščem in »hitro« improvizirano diplomacijo ala Trump. Določen napredek v stališčih in kompromisnih rešitvah med Rusijo in Ukrajino je bil v zadnjih mesecih nedvomno dosežen; tudi dinamika srečanj pogajalskih skupin in njihova sestava kažeta na novo dinamiko, ki je v preteklih letih vojne ni bilo. A kljub temu ne vidimo vsaj začasne prekinitve spopadov. Ruske rakete še naprej dnevno ubijajo ukrajinske civiliste, ki zmrzujejo v svojih domovih ob načrtno uničeni energetski infrastrukturi. Zakaj torej ni hitrejšega napredka?
Prvič zato, ker Putin za to ni zainteresiran, saj ocenjuje, da lahko Rusija večino deklariranih ciljev vojne – osvojitev celotnega Donbasa in omejitev suverenosti Ukrajine – v bližnji prihodnosti doseže z vojaškimi sredstvi. Tako mu govorijo tudi generali, ki praktično dnevno poročajo o novih »osvobojenih vaseh« v Donbasu, pri čemer je bil ruski napredek v letih 2024–2025 precej »polžji«: med Bahmutom, ki so ga Rusi z ogromnimi izgubami zavzeli maja 2023, in Pokrovskom, ki je prešel pod ruski nadzor proti koncu lanskega leta, je slabih 100 km zračne linije. Merjeno ne le v letih, ampak tudi v ogromnih človeških in ekonomskih izgubah, je to lahko zgolj Pirova zmaga Rusije; a ne za Putina, ki ima zgodovinsko misijo narediti Rusijo spet ‘veliko’ – torej povrniti sovjetski imperialistični sijaj in se zapisati v zgodovino kot eden največjih osvajalcev »ruskih« ozemelj. In ker on razmišlja v teh kategorijah, država pa je utopljena v isti mentalni propagandni okvir, ne čudi, da Kremelj na tej točki ne misli popuščati zgolj zato, ker se nekomu v Washingtonu tako mudi.
»Show me the money«
Zraven mu gredo na roko geopolitične razmere in svetovni kaos pod taktirko Trumpa 2.0, ki rad prisluhne ruskim imperialističnim ambicijam, saj se te v marsikateri točki skladajo z njegovim lastnim pogledom na svetovno ureditev po modelu interesnih sfer, v kateri je Evropa prepuščena na (ne)milost ruskemu »miru«. Potem je tu še ekonomska komponenta, ki nikakor ni zanemarljiva: Američani blizu Trumpa vidijo ogromne finančne interese v Rusiji, ki se lahko hitro materializirajo ob njeni vrnitvi na mednarodne trge. Interesi na področju energetike, finančnega sektorja in nepremičnin v mnogočem diktirajo Trumpov interes za rokovanje s Putinom. Tu ne gre za gibanje MAGA ali širše ameriške geopolitične interese, temveč za goli finančni oportunizem predsedniškega kroga, ki lahko milijarderje naredi še bogatejše.
V Kremlju seveda niso neumni in to še kako dobro razumejo. Tudi zato v pogajalski ring namesto izkušenih diplomatov pošiljajo antidiplomate, kot je Kiril Dmitriev, ki se odlično razume s Trumpovim establišmentom v podobi zeta Kushnerja ali nepremičninarja Witkoffa. Namesto suhoparnih diplomatskih not se na mizo mečejo investicijski prospekti. Dmitriev ne prodaja miru, temveč priložnosti – ne le milijardne, temveč po novem celo o bilijonske (tisoč milijard) dolarjev vredne dvostranske rusko-ameriške gospodarske sporazume. Trump & Co. navdušeno kričijo »show me the money« in se sprašujejo, kaj je za to potrebno? Kremelj poenostavljeno odgovarja: nič prav velikega, samo prepričajte trmastega Zelenskega in njegov »neonacistični režim«, da so vojno in ozemlja itak že izgubili in da se nima smisla upirati. Naj predajo ozemlja, vi (Američani) jih priznajte, NATO naj se ne kaže blizu ruskih meja; vse ostalo so zgolj tehnične podrobnosti. In Trump gre v akcijo. Zveni znano?
Kijev med slabim in slabšim scenarijem
Drugi razlog za zastoj je dejstvo, da sta strani pogajalsko še vedno precej narazen pri ključnih vprašanjih – nadzoru nad ozemlji in prihodnji suverenosti Ukrajine. Tisto, kar še vedno zahteva Kremelj, niso kompromisi, temveč ultimati, ki jih običajno poraženi strani diktira zmagovalec. A ker Ukrajina te vojne ni izgubila, so takšni ultimati za Kijev nesprejemljivi, saj bi pomenili de facto kapitulacijo. Zelenski na kaj takega preprosto ne more pristati: ne le zato, ker bi bil to njegov politični harakiri, ampak ker bi večji del ukrajinske družbe to videl kot veleizdajo države, nacionalne identitete in suverenosti.
Obenem si Kijev ne more privoščiti, da ne bi sodeloval v mirovnem procesu, ki ga diktira Trump. Ne glede na to, kako boleče je to lahko za Kijev (kar se je najbolj videlo ob prvem srečanju Zelenskega s Trumpom pred enim letom v Beli hiši), je popolna izguba podpore ZDA še bistveno slabša opcija. Ta bi lahko »polžje« napredovanje ruskih sil v nekaj mesecih spremenila v nekaj povsem drugega, saj je Ukrajina v obrambi ključno odvisna od ameriške opreme in obveščevalnih podatkov. Evropski zavezniki, kljub politični volji, ki pa pojenja, tega ne morejo zapolniti. Zato je taktika sodelovanja ob hkratnem diplomatskem sesuvanju ruskih argumentov, ki jih tako rad sliši Trump, za Zelenskega povsem racionalna izbira. Ob pomanjkanju boljših alternativ je to edina pot, ki mu dejansko ostaja.
Točka X
Kaj pričakovati v prihodnjih mesecih? Pozorno velja spremljati dva procesa, ki sta medsebojno povezana. Prvi je ruska spomladansko-poletna ofenziva na preostalih 20 odstotkov Doneške pokrajine (mesti Slavjansk in Kramatorsk). Ta dinamika bo vplivala na pogajalska izhodišča obeh strani. V primeru počasnega napredovanja bo tudi Kremelj pod pritiskom, da ponovno osmisli pogoje, saj se ruske javno-finančne zmogljivosti za vojno na izčrpavanje postopno zmanjšujejo. Časovno okno za maksimalen izplen se Kremlju počasi zapira.
Vzporedno teče politični proces, ki je za Kijev lahko strateško enako nevaren kot izguba na bojišču. Kremelj želi tristranski proces pripeljati do točke, ko bi lahko Trumpu dejali, da je »vse dogovorjeno«, le še Zelenskega je treba prepričati. Trenutna dinamika kaže, da bi do poletja lahko prišli do te točke, ko bi Trump Ukrajini postavil dokončni ultimat: bodisi podpis mirovnega dogovora (ki bo najverjetneje daleč od poštenega) bodisi popoln umik podpore ZDA ob hkratnem popuščanju sankcij Rusiji. To bi Kremlju omogočilo, da v vojni na izčrpavanje ponovno lažje zadiha.
Ta dva procesa se utegneta srečati v isti časovni točki in odločilno vplivati ne samo na razplet te vojne, temveč na vprašanje vojne in miru v celotni Evropi. Če bo mir res postal le transakcija med Washingtonom in Moskvo, bo Evropa dokončno prenehala biti subjekt svetovne politike. Do takrat pa bomo videli še kar nekaj krogov pogajanj in »odločilnih« trenutkov, a nič tako drastičnega, kar bi zasenčilo omenjeno točko X na premici te vojne – miru, ki smo mu tako blizu, a obenem tako daleč.
V izvirniku objavljena v časniku Večer, 14.02.2026, dostopno tukaj.