»Se opravičujem. Smo iz Evrope in nismo ravno navajeni na nošenje orožja v javnosti. Je pištola, ki jo imate za pasom, namenjena samozaščiti? Ste imeli kakšne varnostne incidente?«
Vprašanje, najbrž nekoliko naivno, zastavim kuharju v manjšem mestu v zvezni državi Utah, ki sredi jedilnice peče burgerje.
»Mah, ne. To ni zaradi varnosti, kje pa. Gre za politično izjavo. Imamo 2. amandma, a nam ga želijo nekateri neumni politiki vzeti. A ga ne damo. Sicer je tukaj zelo varno, incidentov skoraj ni,« odvrne sproščeno, brez kančka nelagodja, ne da bi za hip odložil lopatko. In burgerji? Odlični.
***
Veliki popotnik, kritični mislec in pisatelj Ryszard Kapuściński je nekje zapisal, da »prečkati mejo pomeni doživeti majhno smrt in ponovno rojstvo; pomeni sleči kožo, jezik, način gledanja – in začeti znova«.
Ne bi se mogel bolj strinjati. Potovanja niso samo oddih, so privilegij – živ laboratorij družbenih interakcij, opazovanja odnosov, stališč in pogledov. So poligon za preverjanje lastnih predsodkov in priložnost za refleksijo, za tisto tiho notranje (pre)izpraševanje, ki ga doma tako hitro utišamo.
V košarici potovanj imajo tista v ZDA poseben čar. Ne vem točno, zakaj, a najbrž ima s tem kaj opraviti dejstvo, da je novi svet po eni strani tako podoben Evropi, a hkrati tako daleč. V mnogoterih pogledih – nikakor ne samo v družbenih navadah. Različnost lahko opaziš na vsakem koraku in bolj ko se odmakneš od ameriškega severovzhoda, bolj te razlike prihajajo na plano. No, vsaj meni se zdi tako.
Po drugi strani, priznam, je premikanje po ZDA tako enostavno, brez odvečnega stresa, funkcionalno delujoče. Kar zna biti za koga dolgočasno, a sam to jemljem kot prednost in priložnost izkoristiti čas za druge stvari, saj se z logistiko ni treba preveč obremenjevati. Prijava ali odjava v hotelu traja točno 30 sekund, vračanje najetega avtomobila minuto ali dve. Čas je denar – in procesi so temu marsikje odlično prilagojeni. Imamo se česa za naučiti.
***
Uvodna anekdota se je zgodila letošnjega oktobra, v majhnem kraju Glendale s 300 prebivalci, na poti proti narodnemu parku Bryce. A presenetil ni le kuhar s pištolo za pasom sredi jedilnice, ampak tudi prijazna mlada natakarica, ki se je z nami hitro zapletla v pogovor – kar sicer za povprečnega Američana ni nič nenavadnega, saj hitro najdejo priložnost za navezavo stikov.
Ko smo pojasnili, da le težko pijemo ameriško filter kavo in da zato s seboj nosimo električno kafetiero (op. Primorci bodo vedeli, za kaj gre), s katero si rešujemo omenjeno težavo na poti, a za katero seveda potrebujemo električni priključek, je prijazno pokimala in povedala, da ima njena družina korenine v Italiji, konkretno na Siciliji. Da v Evropi sicer še ni bila, a si močno želi odpotovati. In da ve, da je Slovenija nekje blizu (op. toliko o stereotipu, da Američani ne vedo o geografiji praktično nič razen o lastni zvezni državi).
»Kako težko pa je potovati po Evropi, prehajati meje med državami?« me vpraša.
Pojasnim, kako je s tem (postopno razkrajanje schengenskega območja sem seveda zamolčal – preveč evropsko-nacionalistična tematika) in jo povabim, naj obišče tudi Slovenijo, ko bo že v Italiji. Ko je kava skuhana, jo povoha, se malo nakremži:
»To je tako močno, kot da bi pila viski, ne kavo.«
Toliko o okusih in percepcijah. In o kavi.
***
Ob vstopu v narodni park Veliki kanjon (Grand Canyon) se ustavimo v centru za obiskovalce, kjer se plačuje vstopnina. Zapornice so dvignjene. Kljub temu se ustavim, pozdravim gospo srednjih let v okencu in ji podam kreditno kartico.
»Tega pa danes ne bom potrebovala,« odvrne z nasmeškom. »Vstop je prost.«
»Kako to?« jo vprašam.
»Morda ste zasledili, trenutno velja zaustavitev dela vlade (government shutdown), vstopnine se ne plačujejo,« pojasni. Zahvalim se in vprašam, ali bo dobila plačo. »Upam, da ja,« odvrne z nasmeškom.
Poskušam si predstavljati, v kateri evropski državi bi javni uslužbenec ob negotovem plačilu še vedno opravljal delo – in se pri tem smehljal. Francozi (vem, še en stereotip) bi že zdavnaj stavkali.
Na tej točki morda beseda ali dve o že omenjenih narodnih parkih ameriškega jugozahoda. Tako kot mnoge Azijce navduši sneg in jesen na stari celini, tako tudi povprečnega Evropejca prevzamejo prostranost, veličina in barve parkov Velikega kanjona, Bryce ali Zion. Barvni spekter se spreminja ne samo z letnimi časi, ampak tudi tekom dneva – igre senc naredijo svoje. Zato je gibanje in opazovanje v takšni naravi praktično brezkončno in brezmejno. Nima niti prostorskega niti časovnega začetka ali konca.
O logistiki, premikanju in usmerjevalnih tablah nima smisla izgubljati besed – vse je urejeno tako kot mora biti. Kot tudi osnovna infrastruktura: sanitarije so recimo znotraj parkov urejene in čiste bistveno bolj kot pri nas v javnih institucijah. In to ob vladni zaustavitvi dela.
Ob tem, da gre za parke na visoki nadmorski višini (Zion recimo krepko čez 2.000 metrov), je lepota ameriške raznolikosti v tem, da je le štiri do pet ur vožnje stran Dolina smrti (Death Valley), v kateri vas namesto jutranje svežine še sredi oktobra pričaka 30 stopinj presušenega zraka na –80 metrov pod gladino morja. Kape in jakne smo hitro zamenjali za kratke hlače in majice, a je bilo kljub temu kakšnih 30 minut izpostavljenosti takšnim razmeram več kot dovolj.
***
Brian je eden od 200 prostovoljcev, ki v Chicagu sodelujejo v javnem programu brezplačnih vodenih ogledov mesta, katerega cilj je tudi promocija mestnega javnega prometa.
»Kaj te je pritegnilo k temu, da sodeluješ v programu?« ga vprašam po kakšni uri našega skupnega potepanja po mestu.
»Z ženo ne potujeva toliko, kot bi si želela. Imava redni službi in premalo dopusta. To pa je priložnost, da spoznam ljudi z vsega sveta,« odgovori.
V mestu smo bili ravno v tistih dneh, ko je predsednik Trump napovedal nove racije zvezne agencije ICE in napotitev nacionalne garde.
»To so predstave,« pravi Brian. »Chicago je varen. Nevarni predeli so omejeni na eno ali dve soseski. Želimo pokazati, da je naše mesto odprto in lepo. In da se bo znalo upreti represiji.«
Ni zvenel kot aktivist, prej kot trezen državljan, ki verjame v skupnost. Glede političnih tem je bil prej zadržan kot ne, a obenem več kot dovolj eksplicitno jasen.
***
Veliko Evropejcev meni, da je ameriška prijaznost površinska, vsiljena ali celo izumetničena. Morda sem v preteklosti bil tudi sam takšnega mnenja. A bolj kot spoznavaš ljudi, bolj razumeš, da ni poza – je navada, način preživetja, del vsakdana. In da je nalezljiva.
V obdobju, polnem negodovanja, nečimrnosti in vsegliharstva (na kar nismo imuni niti na sončni strani Alp, občasno znamo biti v teh prvinah celo prvaki), je to lahko tudi kanček svetlega upanja.
Kajti, ko ti ženska nehote stopi na nogo na vlaku proti centru Chicaga, te ob tem pogleda in se prijazno opraviči z »Oh, oprosti, dragec« (Oh, I’m sorry, honey), se lahko le nasmehneš in pokimaš nazaj – kot je to naredil tudi moj mlajši sin.
Ali ko te ob 5.45 zjutraj na postaji v Berwynu (mesta četrt na obrobju Chicaga), na dan maratona, ogovori sotekačica:
»Od kod si?«
»Slovenija.«
»In si priletel samo zaradi maratona?«
»Da.«
»Wow, to je jebeno čudovito (fucking awesome)!”
Nobene tekmovalnosti, nobene distance.
Resnično – jebeno čudovito.
V izvirniku objavljeno v časniku Večer, 28.12.2025.