V preteklih tednih smo lahko spremljali, kako se je svetovna politika v hitrem tempu vrtela okrog miru v Ukrajini. Sprva na hitro dogovorjeno srečanje Trump – Putin na Aljaski, nato pa še skorajda brez precedenčen obisk evropskih liderjev in ukrajinskega predsednika Zelenskega v Beli hiši, ko se je Trumpova roka komajda uspela ohladiti od toplih rokovanj s Putinom. Takšen vrtiljak srečanj, kot seveda tudi dejstvo, da sta se po dolgih letih izolacije srečala ameriški in ruski predsednik, je številne analitike napeljal na namigovanja in ugibanja, da je mir v Ukrajini dokaj blizu oz. da ga je mogoče doseči v nekaj mesecih. Saj da je mirovni proces stekel in četudi bodo potrebni še številni pogajalski krogi in diplomatski zasuki, je to spodbuden začetek. Menim, da se ne bi mogli bolj motiti. To, kar smo spremljali zadnje tedne, še vedno niso resni(čni) mirovni pogovori in diplomatska pogajanja, prej njihova imitacija.
Za razumevanje, zakaj je temu (žal) tako, je koristno ponovno pogledati interese ključnih vpletenih strani in njihovo motivacijo. Potem bo, verjamem, tudi lažje razumeti razloge za takšno dinamiko in ključna sporočila, ki so pogosto zamegljena v nepregledni množici izjav in piarovskih sporočil, ki nam jih servirajo svetovni voditelji.
Začnemo seveda pri Trumpu, ki je gostil obe srečanji. V slogu sedaj že dobro poznane strategije ‘poplavljanja terena’ je ameriški predsednik v kontekstu imitacije pogajanj serviral toliko nasprotujočih si ali preprosto izmišljenih izjav (recimo, primerjava velikosti ozemlja Krima in Teksasa), da se je težko zbrati in najti rdečo nit. Ne pomagajo niti post festum pojasnjevanja s strani članov njegove administracije, ki so velikokrat podobno dvoumna kot izvorne izjave njihovega šefa. Denimo, prepričanje posebnega odposlanca Steva Witkoffa, ki je po pogovorih na štiri oči s Putinom v Kremlju razumel, da je Rusija pripravljena na mir in popuščanje v dosedanjih (ultimativnih) zahtevah, tudi ozemeljskih. A dejansko je, kot kaže, napačno razumel rusko sporočilo: Kremelj je pripravljen na ‘popuščanje’ v obliki izmenjave ukrajinskih ozemelj na krajinska, kar je že vnaprej obsojeno na nesprejetje v Kijevu in Bruslju. A sporočilo, izgubljeno v prevodu, je – kar se tiče Kremlja – doseglo svoje: srečanje na Aljaski.
Ob tem je tu še popuščanje Putinu in njegovim imperialističnim ambicijam. Ki sicer ni novo, a preseneča obseg in toplina, s katero Trump Putinu v zadnjih mesecih vztrajno ponuja ‘korenček’, v katerega pa slednji še kar noče zagristi. Evropejci se držijo za glavo in si na vse pretege prizadevajo Trumpu pojasniti resnične namene Putina in ruska izigravanja, pomembnost obrambe Ukrajine ne samo za Evropo, ampak za Evroatlantsko partnerstvo, in tako naprej… Pri tem izhajajo iz predpostavke lahkotne naivnosti in nerazumevanja širšega konteksta prvega zeta Slovenije. Kaj pa, če je Trumpu preprosto vseeno za Ukrajino? Vseeno za mednarodnopravne norme in zaveze, za principe nedotakljivosti meja, ozemeljske celovitosti in nesprejemljivosti nasilnega osvajanja ozemelj? Vseeno za evropsko varnostno arhitekturo in to, kar sledi ‘dan zatem’, če Putinu uspe podrediti Ukrajino? In edino, za kar mu je mar, je nadaljevanje piarovske zgodbe o tem, koliko vojn je ‘končal’ in kako je najboljši kandidat za naslednjo Nobelovo nagrado za mir. Ko namreč na vso zadevo pogledamo skozi to prizmo, je vse skupaj bistveno lažje razumeti – podrobnosti kakršnega koli (!) miru ga niti najmanj ne zanimajo, to je kvečjemu problem Evrope in Ukrajine, ne ZDA. Zato je tako navdušen nad srečanjem s Putinom, saj se mu zdi, da je s tem korak bliže svojemu cilju. Kitajska in tako imenovana strategija ‘obratnega Kissingerja’ je tu sekundarnega pomena, saj služi kot priročna obrazložitev kaotičnega obnašanja in vanj vnaša ‘strateško racionalnost’, kar pa je zgolj še ena iluzija.
Premaknimo se k Putinu, ki vsaj kratkoročno edini drži ključ do končanje vojne v svojih rokah – če nam je to všeč ali ne. Ruska pogajalska šola predpostavlja nekaj ključnih elementov, ki jih velja imeti v mislih tudi, ko je govor o miru v Ukrajini. Med njimi so tudi ta, da je potrebno imeti maksimalno razdelane vse možne scenarije, biti maksimalno sistematičen in ne improvizirati (ravno nasprotje pristopa Trumpa), maksimizirati svoje zahteve in nato le postopno popuščati (torej ne iskati skupnega kompromisa, win-win strategije) ter pri tem zavlačevati, utrujati nasprotno stran, tudi z zavajanji in manipulacijami. In vse to Putin ter Rusija v kontekstu vojne v Ukrajini in govora o miru tudi aktivno počne. V Kremlju so že zdavnaj prebrali resnične motive Trumpa in edino, kar jim je potrebno narediti, je plesati v istem tempu: ‘Vladimir, pričakujem zaustavitev spopadov in mir,’ zakriči Trump in Putin mirno odgovori: ‘Seveda, tudi mi smo za mir. Pripravljeni smo se pogovarjati.’ Nato sledijo pogovori brez resne vsebine ter v zaključku rusko sporočilo zunanjega ministra Lavrova, da je pri tem nujno potrebno upoštevati t.i. prvotne razloge za konflikt in varnostna zagotovila Rusiji. Kot da je Rusija tista, ki je bila napadena in ne obratno oz. kot da se Nato, ki se kot hudič boji neposrednega spopada z Rusijo, pripravlja na agresorsko vojno. In pričakovano se tu vse zaključi.
Zakaj potem Putin sploh sodeluje v tej imitaciji pogajanj? Ker mu to ustreza pri zasledovanju dolgoročno zastavljenih ciljev. Testira teren, saj če bi lahko imperialistične ambicije dosegel s političnimi sredstvi in recimo dvostranskimi pogajanji z ZDA (kot recimo pri razdelitvi interesnih sfer v Evropi po 2. svetovni vojni), bi najbrž to tudi sprejel. Če pa to ni možno, je tu scenarij A – nadaljevanje vojne na izčrpavanje in (zelo) postopnega zavzemanja ozemelj v Ukrajini, računajoč na nadaljnjo družbeno utrujenost in politično destabilizacijo Ukrajine, pasivizacijo njenih evropskih zaveznic in umik Američanov. In ta scenarij danes živimo. Ubiti ali pohabljeni, socialne posledice vojne, ekonomija ali mnenje tihe večine Putina do sedaj niso zaustavili pri zasledovanju njegovih geopolitičnih ciljev in zgodovinske misije. Le zakaj bi bilo sedaj kaj drugače? Kot v ciničnem duhu sovjetskega vica: »Ata, a to, da moramo sedaj bolj varčevati pomeni, da boš manj pil? Ne sine, pomeni, da boš ti manj jedel.«
In seveda je tu še Ukrajina. Scenariji, ki so danes na mizi Zelenskega, so vsi slabi. Izbira je zato zelo težka. Po eni strani Zelenski seveda občuti določen pritisk domače javnosti (ukrajinska družba je sicer še vedno naklonjena nadaljevanju obrambe neodvisnosti, a ne za vsako ceno) ter zahodnih zaveznic, da so potrebni kompromisi in najbrž odstopanje od izhodiščnih pogajalskih pozicij, predvsem ozemeljskih. A tovrstna pogajalska fleksibilnost ima dve, jasno razvidni in objektivno logični rdeči črti. Ki sta pogojeni ne samo s pravnimi (ustavno-pravne omejitve), ampak tudi političnimi, simbolnimi, moralnimi in strateškimi vidiki. Kot prvo, gre za nesprejemljivost de iure priznanja izgubljenih ozemelj in odstop tistih ozemelj Rusiji, ki jih ta sploh (še) ni vojaško zasedla (predvsem okoli 25% ozemlja Doneške pokrajine). In kot drugič, sklenitev miru – ob najverjetnejših ozemeljskih koncesijah, brez jasnih in močnih varnostnoobrambnih garancij zahodnih držav, ki bi maksimalno omejile možnost ponovitve ruske agresije čez nekaj let. Če je pri prvi rdeči črti ukrajinska fleksibilnost lahko večja (Zelenski jo lahko interno zagovarja kot dolgoročni mir in ukrajinski razvoj v zameno za 20% začasno izgubljenega ozemlja), je druga rdeča črta bistveno bolj debela in jo je (ali bo) težko premaknili brez političnega prevrata v Ukrajini.
V tej luči Zelenskemu ne preostane drugega, kot da še naprej išče podporo pri evropskih zaveznicah ob istočasnem razvoju lastnih ukrajinskih varnostno-obrambnih zmogljivosti (kjer Ukrajina dela korake s svetlobno hitrostjo), še naprej izvaja javno nepriljubljeno mobilizacijo in novačenje novih vojakov ter poskuša narediti vse, da Trump spregleda Putinovo pogajalsko taktiko in morebiti le obrne ploščo in poseže tudi po ‘palici’. Ob tem se Zelenski hitro uči, lekcija februarskega srečanja v Beli hiši je bila boleča; s Trumpom se ne more pogovarjati tako, kot se je s prejšnjo ameriško administracijo. Potrebno ga je hvaliti, biti ponižen in plesati tako, kot Trump želi. Tudi zato zamenjava obleke, pismo prve dame Ukrajine Melaniji, »Hvala« predsedniku Trumpu in ZDA skorajda v vsakem stavku, in tako naprej. Zelenski ob tem ne računa, da bi ta krog imitacij pogajanj lahko prinesel bistven napredek, a preprosto mora v tem sodelovati in računati, da lahko izbiro med slabim in zelo slabim scenarijem prestavi na mesece vnaprej oz. da mu v primeru, če bi si Trump naenkrat premislil in istočasno povečal pomoč Kijevu ter uporabil ‘palico’ proti Kremlju, takšne odločitve sploh ne bo potrebno sprejeti. Ukrajinske pogajalske pozicije bi se namreč v tem primeru dokaj hitro lahko izboljšale. A kako realen je tak scenarij?
In kje je tu Evropa? Na stranskem tiru. Tako v realni svetovni politiki, kot tudi v tej kolumni.
Izvirno objavljeno v časniku Večer, 30.08.2025.