Za Gazprom ste, tako ali drugače, bralci Večera že slišali. Najbrž ni podjetja, ki bi v zadnjih dveh desetletjih tako močno zaznamovalo odnose med Rusijo in Zahodom kot prav Gazprom. Postal je sinonim za toplo-hladne odnose, za mnoge orodje v rokah Kremlja, ki ga lahko uporablja po mili volji – kot palico ali korenček, odvisno od konteksta in širših interesov. Bodisi kot priročen inštrument “plinskega” izsiljevanja sosed (Ukrajina v letih 2006/2009) in EU bodisi kot eden osrednjih veznih členov v rusko-evropskih gospodarskih odnosih (projekta Severni tok 1 in 2) ter element tako imenovane mehke moči (ne pozabimo: vse do februarja 2022 je bil ruski plinski velikan tudi eden osrednjih partnerjev UEFA).
Za rusko politično vodstvo je Gazprom ves čas ostajal nacionalni ponos in dragulj. Bivši predsednik Dmitrij Medvedjev je leta 2007 celo napovedal, da bo podjetje postalo ena najvrednejših družb na svetu s tržno kapitalizacijo prek enega trilijona ameriških dolarjev. Danes je Gazprom le še bleda senca teh napovedi – še eden v vrsti velikih poražencev vroče vojne v Ukrajini in posledične hladne vojne 2.0 med Rusijo in Zahodom. Njegova tržna kapitalizacija se giblje okoli 40 milijard dolarjev, kar je zgolj drobec (4 odstotke!) visokoletečih Medvedjevih napovedi in komaj desetina najvišje zgodovinske vrednosti, ki jo je Gazprom zabeležil maja 2008.
V luči evropskega odmika od ruskega plina in vojne v Ukrajini se okrog Gazproma neprestano kopiči toliko “šuma”, napačnih (tudi načrtnih) interpretacij, dezinformacij in propagande, da si velja stvar podrobneje ogledati in jo poskusiti umestiti v širši kontekst.
***
Pri omenjenem padcu vrednosti podjetja nikakor ne gre “zgolj” za tržno vrednost oziroma kapitalizacijo, ki seveda odslikava zahodne sankcije in umik vlagateljev z ruskega kapitalskega trga. Razlogi za alarm so bistveno globlji in težje rešljivi. Podjetje je namreč leta 2023 zabeležilo izgubo v višini okoli sedem milijard dolarjev, v lanskem letu pa se je ta še poglobila – na več kot trilijon (tisoč milijard) rubljev. Koliko je to v resnici? Okrog 13 milijard dolarjev. Če prevedemo v naš, slovenski kontekst: to je primerljivo s celoletnimi prihodki slovenskega proračuna v zadnjih letih. Medtem se je dolg podjetja močno povečal, nekateri neodvisni ekonomisti pa celo opozarjajo, da bo morala ruska vlada Gazprom prej ali slej reševati z davkoplačevalskim denarjem, saj mu sicer grozi stečaj.
Ob dejstvu, da gre za podjetje, ki zaposluje kar pol milijona ljudi in je v preteklosti predstavljalo pomemben vir prihodkov za ruski zvezni proračun (okoli 13 odstotkov pred vojno!), to ni več zanemarljivo. Ne le za borzne ali politične analitike, temveč tudi za snovalce geopolitik in mednarodne odločevalce, ki si neprestano zastavljajo vprašanje: “Koliko časa lahko Kremelj še financira vojno?” Gazprom se je namreč – vse od vojne v Ukrajini – praktično čez noč iz ruskega nacionalnega ponosa prelevil v nacionalnega bolnika. Kaj ga je doletelo?
V zadnjih treh letih je Gazprom izgubil večji del evropskega trga – tistega, ki je bil desetletja pred tem, zaradi visokih cen, daleč najbolj profitabilen del izvoznega portfelja. Cene, ki jih je dosegal v Evropi, so povsem neprimerljive s tistimi, po katerih Gazprom dobavlja plin domačim ruskim odjemalcem. In čeprav nimamo natančnih podatkov, takšnih cen najverjetneje ne bo mogel nikoli doseči na kitajskem trgu, ki se tako pogosto (napačno) omenja kot zamenjava za evropskega. Izguba evropskega trga je resnično obsežna: iz približno 150 milijard m³ izvoženega zemeljskega plina v letu 2021 se je obseg zmanjšal na vsega 31 milijard m³ v lanskem letu – torej na zgolj petino –, od katerih večji del odpade na evropske države, ki niso članice EU (na primer Turčija, Srbija). Upoštevajoč dejstvo, da je Avstrija do jeseni 2024 še uvažala ruski plin ter da je v manjšem obsegu deloval tudi tranzit prek Ukrajine, bo padec v letošnjem letu še večji. Gazprom je izgubil trg EU – in si s tem pridelal gromozansko luknjo v bilancah.
S tem je padla tudi teza, da je EU enostransko odvisna od ruskega zemeljskega plina in da lahko Gazprom ter Kremelj posledično skorajda v nedogled plinsko izsiljujeta evropske politične odločevalce in javnost, ki naj bi jim v nasprotnem primeru grozile hladne zime – z njimi pa socialni nemiri, politična nestabilnost in recesija. Nič od tega se ni zgodilo. Kar pa še ne pomeni, da tudi EU in evropski prebivalci ne čutimo posledic odmika od ruskega plina. Seveda jih – a v veliki večini ne preko hladnih domov, temveč skozi zmanjšano kupno moč (inflacija) in zmanjšano gospodarsko aktivnost. Slika je bistveno bolj kompleksna: v primeru desetletja trajajočih ruskih plinskih dobav je šlo za obojestransko soodvisnost.
Že po definiciji to pomeni, da prekinitev sodelovanja ali neracionalno obnašanje v takšnem razmerju moči škoduje obema stranema; pripelje v situacijo, ko obe izgubljata (lose-lose), ne pa v situacijo, kjer ena zmaga na račun druge (win-lose). A prav takšno sliko želi še naprej portretirati Kremelj, ki se obnaša, kot da se ni nič zgodilo. Še naprej propagandno vztraja pri narativu, da bo Evropa zdaj zdaj doživela nepredstavljive gospodarske posledice in “ledeno dobo”, medtem ko naj bi ruski (plinski) “mir” preživel tudi brez evropskih potrošnikov in se usmeril proti Vzhodu. A razen (pro)ruskih propagandnih trolov in tako imenovanih uporabnih idiotov, temu verjame le še malokdo. In številke to nazorno potrjujejo.
Celotno dogajanje seveda presega zgolj gospodarske odnose med Rusijo in EU. Tu je še kontekst vojne v Ukrajini in vprašanje, ki neprestano visi v evropski javnosti, jo deloma deli in pomembno vpliva na bruseljsko politično odločanje: koliko EU z nakupi zemeljskega plina še vedno pomaga financirati Putinovo vojno? Ali ni to – ob številnih gospodarskih sankcijah EU, ki imajo tudi negativni vpliv na samo Unijo – dvojni strel v koleno? Ob tem se v zadnjih tednih (načrtno?) zavaja s podatkom, da naj bi se uvoz ruskega plina v EU v letu 2024 (v primerjavi z letom prej) celo povečal. Od tod seveda tudi logični sklepi: “Lažejo vam, zavajajo vas. Butlji vladajo Evropi, ki hkrati uvaja sankcije in povečuje nakupe plina. Čista hipokrizija, ki potrjuje, da sankcije nimajo nobenega smisla.” In tako naprej.
A ne se pustiti zapeljati – gre zgolj za še eno izmed mnogih načrtnih dezinformacij. Poleg uvoza Gazpromovega zemeljskega plina, večinoma dobavljenega prek plinovodov, EU iz Rusije uvaža tudi utekočinjen zemeljski plin (LNG). Količine so bistveno manjše kot v primeru preteklih plinovodnih dobav, a vseeno ne povsem zanemarljive (okoli 24 milijard m³ plina v letu 2024). Ta plin v Evropo večinoma prihaja iz arktičnega projekta Jamal LNG, katerega lastnik pa ni Gazprom niti ruska država, temveč mešani mednarodno-ruski konzorcij, v katerem sodelujejo tudi francoska multinacionalka Total (20-odstotni delež), kitajski vlagatelji (30 odstotkov) in ruska zasebna energetska družba Novatek, ki jo lastniško obvladujejo nekateri tesni Putinovi prijatelji. Dobave tega plina so se leta 2024 (v primerjavi s preteklimi leti) nekoliko povečale, a še vedno daleč od ravni, ki bi lahko nadomestila izpad Gazpromovega izvoza v EU.
Koliko takšne dobave pomagajo Kremlju pri financiranju vojne v Ukrajini? Zelo malo. Za razliko od Gazpromovega izvoza namreč ta utekočinjen zemeljski plin v Rusiji ni obdavčen, saj projekt Jamal LNG uživa številne in obsežne davčne olajšave. Te naredijo tak plin bolj konkurenčen na mednarodnem trgu, nikakor pa ne povečujejo ruskih zveznih proračunskih prihodkov – prej nasprotno, saj mora ruska država precej investirati v širšo infrastrukturo v regiji, kar je eden od pogojev za mednarodno financiranje projekta. Je torej evropska dilema o tem, ali takšen plin kupovati ali ne, sploh na mestu? Preden se podamo v brezglavo moraliziranje, velja pobrskati in bolje razumeti prostrano polje sivine, ki (tudi v tem primeru) kaže, da slika ni črno-bela.
***
Gazprom je leta 2006 vpeljal nov korporativni slogan: Sanje se uresničujejo. Nekaj let kasneje je ruski stand-up komik Semjon Slepakov ustvaril enega svojih najbolj kultnih komadov, v katerem sanja o tem, da bi postal delničar Gazproma. Pri tem se norčuje iz vsega, kar je Gazprom že takrat predstavljal: razsipnost, korupcijo, klientelizem in nepredstavljivo bogastvo vodilnih. Bogastvo, ki izvira iz surovinske rente. Med drugim zapoje: “Čeprav je plin naš skupen, se sanje uresničujejo samo vam.” Paradoksalno je bil ta komad z odkrito kritiko predvajan na razvedrilnem televizijskem kanalu TNT, katerega lastnik je bil že takrat Gazpromov medijski imperij. Drugi časi in drugačna Rusija. Ne samo, da je takrat Gazprom na račun EU koval bajne dobičke, tudi smeh na lasten račun je bil (še) dopusten.
V izvirniku objavljen v časniku Večer, 12.04.2025, dostopno tukaj.