Ko sem pred približno 20 leti gulil študijske klopi, je bila aktualna pripoved o liberalni paradigmi v mednarodnih odnosih, ki je govorila o tem, da dve državi, v katerih posluje McDonald’s, nikoli nista bili v neposrednem vojaškem spopadu. Pred tedni sem na predavanju študente mednarodnih odnosov vprašal, ali so za pripoved slišali, in so povečini prikimali. Priznam, da njene metodološke vrednosti sam nisem nikoli preverjal, a danes vemo, da je ta vsaj v primeru ruske agresije na Ukrajino povsem odpovedala, saj je veriga s hitro prehrano uspešno poslovala v obeh državah. McDonald’s je kmalu po začetku agresije zapustil rusko tržišče in s tem tudi simbolno nakazal konec neke ere; kot simbol zahodnega kapitalizma je McDonald’s s svojim prihodom v Moskvo januarja 1990 celo prehitel razpad sovjetskega imperija.
***
Na to zgodbo sem se spomnil ob tem, ko sem poskušal osmisliti številne kritike, ki iz mnogih delov zahodnega sveta zadnji dve leti letijo na Nemčijo in ki skorajda v en glas ponavljajo, kako je “nemška ostpolitika zbliževanja in gospodarskega sodelovanja z Rusijo spodletela”. Še več, bila naj bi ena največjih strateških napak nemške zunanje politike zadnjih desetletij. Bolj ko se politična tehtnica nagiba v smer liberalnih politik, glasnejše so takšne kritike. Nemčija naj bi povsem spregledala nove gospodarske odvisnosti, ki so se v odnosih z Rusijo izoblikovale v obdobju Putinove vladavine; te so nato zaslepile nemško zunanjepolitično odločanje. Omenjena naracija poudarja, da je takšna politika spodletela, saj ni preprečila ruske agresije na Ukrajino. Ali v še bolj skrajni obliki: k agresiji je celo objektivno pripomogla, saj so dolarji, ki so pritekali v kremeljske žepe v zameno za ruske energente, omogočali krepitev Putinovega režima in vojaške mašinerije. Praktični dokaz: povečanje nemške odvisnosti od (poceni) ruskega plina im plinovodov Severni tok 1 in 2.
Tovrstna kritika se zdi na prvi pogled dokaj logična. Predvsem je dovolj poenostavljena, da jo lahko razume povprečen evropski volivec in do neskončnosti ponavlja skorajda vsak evropski politik. Ampak to nikakor ne pomeni, da je tudi edina možna. Še posebej v svoji skrajni, ultimativni različici. Poskusimo pogledati z drugega zornega kota in pri tem uporabiti iste liberalne teoretske koncepte, na katerih omenjena kritika temelji. Hitro bomo videli, koliko (ne)zavednega cinizma je v tem.
Ena ključnih liberalnih paradigem delovanja v mednarodnih odnosih namreč govori prav o tem, da odprto čezmejno gospodarsko (in investicijsko) sodelovanje prispeva k večji gospodarski rasti in ta k splošni družbeni blaginji in demokratizaciji. Vojna naj bi v takšnih razmerah imela tako velike negativne ekonomske učinke, da se nobeni izmed strani preprosto ne bi izplačala. Ali z drugimi besedami: več medsebojne trgovine bo pomenilo več demokracije, s tem pa več dolgotrajnega miru. V tistih državah, ki (še) nimajo demokratične tradicije, pa naj bi se sčasoma razvile demokratične institucije, ki bodo sprva zagotavljale ekonomske pravice, nato pa še politične, človekove … Mora zveneti znano.
Posledično ni težko uvideti, da omenjena liberalna politična kritika Nemčiji, da je zaslepljeno vse do februarja 2022 sledila tej isti liberalni paradigmi delovanja mednarodnih odnosov, v svojem bistvu negira sama sebe. Zanika namreč ključne elemente modela liberalno-tržnega zahodnega sveta, ki je zaslovel in tudi prinašal številne politične in ekonomske dividende po drugi svetovni vojni. Kako drugače kot pa na podobnih predpostavkah je nastala predhodnica EU, takratna Evropska skupnost za premog in jeklo. Zelo podobno si je Zahod tudi zamislil tranzicijo v bivših socialističnih državah, vključno z rusko. Razvoj neodvisnih institucij, kapitalskega trga in vključitev v svetovno trgovino naj bi Rusiji pripeljala tako gospodarski razvoj in blaginjo kot tudi postopno demokratizacijo po vzoru zahodnih demokracij. Nekje na tej poti, tam okrog leta 2002 ali 2003, je celo kazalo, da bi znalo uspeti. Danes nič več.
***
A vrnimo se k Nemčiji in ruskemu plinu kot nevralgični točki omenjene kritike nemške ostpolitike. Okrog njega (plina) se je namreč zgradilo kar nekaj mitov, ki so se dodobra usidrali v prevladujočem evropskem medijskem in političnem diskurzu.
Začeti velja s tem, da naj bi bila predvsem zadnja dva bivša kanclerja (Gerhard Schröder, 1998-2005 in Angela Merkel, 2005-2021) odločilno prispevala k tako imenovani nemški plinski odvisnosti od Rusije. To ne drži, saj se je nemško-rusko energetsko sodelovanje gradilo vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so odkrili nova velika nahajališča plina in nafte v Zahodni Sibiriji. Ker je evropsko gospodarstvo po drugi svetovni vojni potrebovalo velike količine fosilnih energentov kot hrbtenico povojne obnove, so novozgrajeni obsežni plinovodi in naftovodi delovali kot povezovalni most med velikimi nahajališči in največjimi evropskimi trgi. Obojestranska plinska navezanost se je začela graditi kakšnih 50 let pred tem, ko se je pojavil Severni tok 1 (2012).
Drugi mit govori prav o Severnem toku 1, ki naj bi neposredno ponazarjal vse večjo nemško navezanosti na ruski plin v 21. stoletju. Drži zgolj deloma, saj je bil plinovod zgrajen v prvi vrsti kot obvod tranzitu ruskega plina čez Ukrajino in Belorusijo, ki je po demokratičnih spremembah v Kijevu in oranžni revoluciji 2004/2005 postajal politično vse manj zanesljiv. Severni tok 1 naj bi zagotovil stabilnejši tranzit ruskega plina, a bolj ali manj v podobnih količinah, kot je že pred tem prihajal v Nemčijo. Statistika kaže, da se je v letih 2010-2018 uvoz ruskega plina v Nemčiji sicer povečal za 9 mrd. m3 (oziroma okoli tretjino), a je ob tem tudi z rastjo nemškega BDP porasla celotna poraba plina, h kateri je dodatno močno prispevala nemška odločitev o zaustavitvi jedrskega civilnega programa leta 2011. Ob tem so tranzitne kapacitete Severnega toka 1 znašale okoli 50 mrd. m3 letno, kar jasno kaže na to, da je nov plinovod prvenstveno služil kot alternativna tranzitna pot in v manjši meri kot sredstvo za drastično povečanje dobav ruskega plina (kajti sicer bi videli še bistveno večje povečanje nemškega uvoza plina iz Rusije).
Nemčija se je v globalni tekmi za konkurenčnost strateških virov (in s tem konkurenčnost lastnega gospodarstva) obnašala izrazito racionalno in pragmatično. Nič kaj manj ali bolj, kot se velike države običajno obnašajo pri vprašanju medsebojnega tekmovanja in varovanja lastnih vodilnih pozicij. Če jim to uspe doseči po konkurenčno sprejemljivi ceni, toliko bolje. Ruski plin je bil vsa ta desetletja dobav Nemčiji konkurenčen ne zaradi tega, ker bi se tako arbitrarno odločili v Kremlju, ampak ker so bili nekateri ekonomski in tržni predpogoji tako močni, da so opravili svoje. Nemški trg zemeljskega plina je daleč največji trg v Evropi in količine, ki jih je Gazprom lahko prodajal Nemčiji (med 40 in 50 mrd. m3 letno), so bile tudi z vidika dobičkonosnosti Gazproma še kako pomembne. Jasno, da je pri tem ekonomska logika povsem prevladovala nad strateško političnimi ali varnostnimi pomisleki, a je ob tem imela svojo računico.
***
Bi morale nemške vlade v gospodarskih (in predvsem energetskih) odnosih z Rusijo že pred desetletjem potegniti ročno zavoro? Bi to omejilo zmožnost Putina za vojno v Ukrajini? Močno bi si želel videti tehtne argumente v prid takšni trditvi. Sam jih namreč ne najdem. Če je zatorej komu spodletelo, je to omenjeni liberalno tržni paradigmi mednarodnih odnosov, ne pa Nemčiji sami, ki ji je dosledno sledila. Nemčija je v odnosih z Rusijo delovala tako, kot je zahodni liberalni model od nje pričakoval in bil izhodiščno zamišljen.
Kaj pa, če je liberalna paradigma v primeru Rusije odpovedala zato, ker v svojem jedru predvideva, da na obeh straneh šahovnice sedi racionalen akter. Nekdo, ki podobno razume mednarodne odnose kot igro, v kateri vsi zmagajo (win-win). Mogoče so eni bolj zadovoljni z izkupičkom kot drugi, a to ni tako pomembno. Ključno je, da se pri tem oboji zavedajo, da so druge alternative (beri: vojna) občutno slabše. Putinu je, to smo nazorno spoznali 24. februarja 2022, žal bližje neka druga igra. Igra z ničelno vsoto, kjer mora biti zmagovalec in poraženec. Zakockal je namreč vse, k čemur je Rusija težila vse od tistega sneženega januarja 1990, ko so nepregledne moskovske množice čakale na odprtje prvega McDonald’sa.
V izvirniku objavljeno časniku Večer, 26.10.2024.