Pristanek v Newarku, enem od treh bližnjih newyorških letališč, morda ni tako dramatičen kot tisti v bolj znanem JFK, a z vidika funkcionalnosti in dostopa do velikega jabolka povsem zadošča. Do centra mesta je kakšnih 45 minut vožnje, seveda ob pravem času. Kajti ob nepravem času se boste do Manhattna čez reko Hudson prebijali tudi dve uri ali več. No, mi smo tokrat imeli srečo. A še preden smo uspeli v Uberjevo vozilo strpati svojo prtljago, je k vozilu pristopil starejši možakar, ki je imel čez razcapano jakno oblečen svetleči odbojni brezrokavnik, podoben tistim, ki jih na uradnih dogodkih nosijo varnostniki ali delavci na gradbišču. Na vsak način je želel pomagati s prtljago, a mu je voznik taksija zabrusil, naj pusti prtljago in njegovo vozilo pri miru. Izmenjala sta si nekaj ostrih besed, mi smo se samo spogledali. “Ah, to so berači, ki se delajo, da so varnostniki. Občasno kose prtljage ukradejo, sicer pa želijo dobiti nekaj drobiža in so občasno agresivni. Najboljše jih je ignorirati,” pojasni Mumtaz in odpelje. Polno ime letališča je Newark Liberty International Airport in ni povsem jasno, ali je svoboda v imenu generična amerikanščina – ali pa jo upravitelji letališča dojemajo resno do skrajnosti in (zavestno) dopuščajo, da se berači pred vrati preoblačijo v letališke varnostnike. Kdo bi vedel, dobrodošli v ZDA.
“Ta stari senilni idiot!”
“Od kod ste?” po desetih, petnajstih minutah vožnje vpraša Mumtaz. “Evropa, Slovenija … Mogoče poznate Luko Dončića?” je standardni odgovor, ki nam je ob preteklem obisku ZDA prišel zelo prav. A ne pri Mumtazu. On je samo začudeno pogledal – in ko smo pojasnili, da gre za našega sonarodnjaka in trenutno enega najbolj vročega košarkarja v NBA, mirno navrgel, da košarke ne spremlja, samo nogomet. Klasičnega, ne ameriškega.
Pogovor o športu ne steče, a nova priložnost se pojavi kmalu, ko zapeljemo mimo ene od bencinskih črpalk. Takrat iz Mumtaza, sina priseljencev arabskih korenin, začne kar vreti: “Ta administracija bi želela vse obdavčiti, davke na bencin so tako navili, da je postalo neznosno. Bebci. Povzročili so upad črpanja surove nafte, ponovno ga moramo uvažati iz Kanade, cene gredo gor. Vsega je kriv ta stari senilni idiot!” V debato o tem, o katerem senilnem idiotu govori, se ni imelo smisla spuščati, saj je odgovor na dlani. O drugih trditvah sem izrazil milo skepso in navrgel, da je do evropskih cen in obdavčenja fosilnih goriv v ZDA še daleč, a se ni pustil motiti. Posledično sem presodil, da bi argument o tem, da so ZDA v zadnjih letih močno povečale črpanje surove nafte (v letu 2023 celo na zgodovinski maksimum, kar seveda ni neposredna zasluga trenutne administracije) in postale daleč največji svetovni proizvajalec, težko padel na plodna tla, zato je ostal neizrečen.
Z resnicami, ki to niso, a je v njih tako lahko in preprosto verjeti in jih še lažje glasno predstavljati naokrog, se je težko boriti. Trump ne samo, da se tega zaveda, tovrstni populizem je povzdignil na novo raven. Tudi v New Yorku, sicer tradicionalno liberalno usmerjenem jedru severovzhodne obale, ga je mogoče občutiti skorajda na vsakem koraku. To seveda prispeva k vedno novim in ostrejšim protislovjem že sicer izjemno razdeljene, raznobarvne in heterogene družbe onstran Atlantika. Družbe, kjer je povsem normalno, da so pričakovane vrednote posameznika, ki so običajno kulturno ali razredno pogojene, obrnjene na glavo. Ko, recimo, sin migrantov vneto zagovarja politiko bivšega predsednika, ki je ne samo napovedal gradnjo zidu na meji z Mehiko, ampak tudi omejil vstop v ZDA državljanom iz nekaterih muslimanskih držav.
Demokratska zajčja luknja
S Chrisom, lastnikom apartmaja v Harlemu, kjer smo bili tokrat nastanjeni, zapademo v pogovor o bližajočih se predsedniških volitvah. Pogovor hitro steče, pripadamo isti generaciji. Noče neposredno izdati, za koga bo glasoval, saj pravi, da so razmere v ZDA tako spolitizirane, da je težko ohranjati normalne prijateljske ali družinske odnose, če se izkaže, da so sogovornikove politične preference drugačne. Nato pa pomenljivo nadaljuje: “Demokrati so zapadli v ideološko zajčjo luknjo (rabbit hole), ki je politično korektna do skrajnosti, iz katere nikakor ne najdejo izhoda in ki ima bolj malo ali skorajda nič opraviti z realnimi težavami povprečnega Američana.” Kot primer navede znamenito univerzo Harvard, njegovo alma mater, kjer se je glavnina razprav leta 2023 pred ponovno zaostritvijo razmer na Bližnjem vzhodu po njegovih besedah vrtela predvsem o spolno nevtralnih straniščih. “Ne razumite me narobe, spolna enakopravnost je zelo pomembna in o tem se moramo pogovarjati. A ne na račun drugih tem, ki so potisnjene v ozadje. Če postanejo spolno nevtralna stranišča ključna tema razprav v liberalnih izobraževalnih krogih severozahoda, potem se ne čuditi, da je tudi večji del demokratske politične agende vezan na to. In da se posledično precejšen del volivcev čuti povsem izigrane in odtujene.” In v takšnem prostoru Trumpov populizem resnično zažari.
Težava, ki je v liberalno-demokratičnih kotičkih Evrope še kar ne znamo preseči, je ta, da se lahko še tako močno zgražamo nad populistično retoriko Trumpa in njenimi posledicami, a žal (še) ne zmoremo narediti resne analize in samorefleksije tega, kako s(m)o do sem prišli. Kajti fenomen Trumpa ni nov, v zgodovini smo ga že videli in predpogoj za njegov nastanek so določene družbeno-politične razmere. Takšne, ki v brezzobosti aktualne (bogokletno: etablirane) politike zgolj prežvekuje ideološke tematike, ne da bi pri tem obdelovale še kak drug vrtiček; recimo takšne, ki neposredno naslavljajo ključna vprašanja povprečnega Američana. Slednjega pa bolj kot vse drugo zanima raven osebnih dohodkov, varnost in prosta gospodarska pobuda.
Maša v čudežni deželi
Z Mašo, rusko znanko, ki se je z možem odločila zapustiti Rusijo ter se po vmesnem postanku v Sloveniji (kjer smo se spoznali) odločila srečo poiskati v New Yorku, sedimo v baru na južnem obrobju Manhattna. “Kakšni so prvi vtisi življenja v mestu, ki nikoli ne spi? Kaj počneš in kakšni so načrti?” začneva s soprogo nekoliko neučakano vrtati vanjo. “Posebnih načrtov nimam – razen tega, da se nekako znajdem iz dneva v dan in upam, da bo čez tedne in mesece boljše. Ker angleško ne znam najbolje, sem omejena na službe, kjer se lahko s strankami sporazumevam v ruščini. K sreči je ruska diaspora velika, čeprav sem iz Rusije odšla prav zato, da ne bi bila več dnevno podvržena tako imenovanemu ruskemu miru. In znašla sem se v Brighton Beach” (soseska na jugu Brooklyna z močno rusko govorečo skupnostjo). “Kakšna ironija,” doda s kislim nasmeškom.
A kljub temu ji optimizma ne manjka. Podobno kot večina od milijonov prišlekov je v Ameriko vstopila povsem legalno s turistično vizo ter nato preprosto ostala. Nelegalno, kajpada. A jo to preveč ne skrbi, saj, kot pravi, je to nekaj povsem običajnega. Ameriško gospodarstvo zahteva vedno več nove delovne sile (in napisov “Ponujamo delo” resnično ne manjka), ki je ne more dobiti drugače kot z uvozom. Torej migracijo. Legalno ali ilegalno. Po njenih besedah to za večino delodajalcev ni ovira, saj plačuje lokalne davke, kar za newyorške oblasti očitno povsem zadostuje. Potovati z letali v ZDA ali iz države začasno ne more, znajti se je treba drugače. In vmes upati, da ji bo uspelo status legalizirati, pridobiti dovoljenje za delo in nato ostati. Do takrat pa takole, iz dneva v dan. Jo kaj skrbi varnost na ulicah, premiki po mestu v poznih večernih urah? “Držati se moraš nekaj preprostih usmeritev in se bodo možnosti, da ne boš zabredel v težave, močno povečale,” se nasmehne. Katerih? “Ko se stemni, se izogibaj podzemni, tam ne vzpostavljaj nepotrebnih očesnih stikov, ne vpletaj se v konfliktne situacije in brigaj se zase.” Zveni preprosto, po nekaj dneh bivanja in premikanja po mestu se navadiš.
•••
Pred povratkom v Slovenijo na letališču kupim jesensko (2023) izdajo vplivne revije Foreign Affairs, nekakšnega neformalnega kompasa ameriške zunanje politike. Tam preberem oceno aktualnega svetovalca ameriškega predsednika za nacionalno varnost Jaka Sullivana, da so “odnosi med Izraelci in Palestinci napeti, zlasti na Zahodnem bregu, vendar nam je [ZDA] kljub številnim tveganjem uspelo situacijo v Gazi umiriti ter obnoviti neposredno diplomacijo med obema stranema po letih njene odsotnosti.” Sreča tokrat res ni bila na strani svetovalca za nacionalno varnost: revija je izšla nekaj dni po terorističnemu napadu Hamasa 7. oktobra, besedilo pa je najbrž moral oddati kakšen teden ali dva pred tem. A še dobro, da se je tako zgodilo. Tako lahko vsaj črno na belem preberemo, kako visoko in usodno lahko sežejo nekatere zablode.
V izvirniku objavljeno v časniku Večer 27.01.2024.