Bo z današnjim prvim dnem drugega leta vojne v Ukrajini števec prestavljen na nič? Števec smrti, kakopak. Smrti, ki jo je na osem let podlage s samomorilsko vojno pred letom začel ruski predsednik Vladimir Putin.
Fantje so umirali strašno, fantje so umirali preprosto, in niso bili vsi lepi, in niso bili vsi visoki. Ko pa so me gledale te zaprašene oči človeške, ne kot ptica ne kot ovca, po človeško so me grele.
Bo z današnjim prvim dnem drugega leta vojne v Ukrajini števec prestavljen na nič? Števec smrti, kakopak. Smrti, ki jo je na osem let podlage s samomorilsko vojno pred letom začel ruski predsednik Vladimir Putin. Ki je, kot danes vse bolj vidimo, obtičal nekje na sredi svojega imperialističnega pohoda.
Žal je tako, da ne vemo natančno, kdo vse s števcem upravlja, da bi lahko natančno prešteli in pokopali vse žrtve te vojne. Vojne, ki je Evropo 21. stoletja popeljala krepko nazaj v morijo surove vojaške moči, za katero smo mnogi menili, da je že zdavnaj za staro celino. Obe strani namreč skrbno skrivata smrti vojakov ali, prevedeno v tehnokratski vojaški jezik, izgub na bojišču. Tudi o civilnih žrtvah na ukrajinski strani ni povsem točnih podatkov, ugibamo lahko le, da so te bistveno večje od uradno znanih sedem tisoč.
Medtem je vojaških žrtev 10-, 20-, 30-krat več … kdo bi vedel, števec namreč neusmiljeno teče naprej. Zahodne ocene se gibljejo okrog 150.000 mrtvih ruskih vojakov in vsaj 100.000 ali več na ukrajinski strani. Torej vsaj četrt milijona izgubljenih življenj, po večini mladih mož in fantov.
Celotna kolumna dostopna tukaj. Objavljeno 25.02.2023.
“Fantje/pacany”, DDT, 1995
Fantje so umirali strašno,
Fantje so umirali preprosto,
In niso bili vsi lepi,
In niso bili vsi visoki.
Ko pa so me gledale,
Te zaprašene oči človeške,
Ne kot ptica, ne kot ovca,
Po človeško so me grele.
Jaz pa sem jim pel rokenrol pesmi,
Dopovedoval, da bo vse v redu,
Kričal sem jim, da smo vsi skupaj,
Ampak slišalo se je to nekako banalno.
Bližje kot je smrt, bolj čisti so ljudje,
Dlje kot greš v zaledje, debelejši so generali,
Tukaj sem videl, kaj se lahko zgodi,
Z Moskvo, Ukrajino, Uralom.
Osemnajst let ni veliko,
Ko se potepaš po Tverskoj brez denarja,
In niti ni malo, ko ti srce zastane,
Ti pa dobiš od države plastično metlo.
Država jim poje rokenrol pesmi,
Pravi, da bo vse v redu,
Država jim kriči, da smo vsi skupaj,
Ampak zveni to nekako banalno.
Fantje so umirali strašno,
Fantje so umirali preprosto,
In niso bili vsi lepi,
In niso bili vsi visoki.