V prejšnji kolumni (objavljeni 11. maja) sem se dotaknil dveh vidikov zahodnih sankcij proti Rusiji. Kaj je sploh njihov namen in posledično, kako ocenjevati njihovo (ne)učinkovitost, kakor tudi razumevanja nekaterih izbranih ekonomskih kazalnikov, ki služijo predvsem potrjevanju teze o neučinkovitosti sankcij. Če na kratko povzamem: katere koli sankcije bodo že a priori neučinkovite, če bo njihov cilj zaustavitev vojne ali zamenjava režima, saj je kaj takega nemogoče doseči z gospodarskimi sankcijami, pa če tudi še tako obsežnimi, kot so trenutno proti Rusiji. Prej je treba gledati na sankcije kot na orodje za zmanjševanje ruskih vojaških zmogljivosti za vodenje dolgoročne vojne.
Kar zadeva v propagandne namene izbrane kazalnike, ki govorijo zgodbo o tem, kako je v “ruskem gospodarstvu vse lepo in stabilno”, jih je treba interpretirati v širšem kontekstu, obenem pa razumeti ekonomske temelje za njihov pojav in dinamiko (velja tako za BDP kot tudi nizko brezposelnost in trgovinsko menjavo). In ko sliko pogledamo z drugega zornega kota, vidimo, da se rusko gospodarstvo pod težo sankcij ni sesulo predvsem zaradi naftnih dolarjev, ki še vedno pritekajo v državo; slednji še naprej omogočajo državno financiranje vojne (okoli 30 odstotkov zveznega proračuna!) in ta še naprej poganja rusko gospodarstvo (BDP).
Nazaj v CCCP
Previdnost seveda velja tudi pri interpretaciji nasprotnih kazalnikov. Tistih, ki kažejo manj lepo sliko stanja v ruski nacionalni ekonomiji; namreč tudi slednjih ne manjka. Tako se, recimo, ključna obrestna mera ruske centralne banke giblje okrog 15-16 odstotkov, s čimer se ruske monetarne oblasti borijo proti nekontroliranemu padcu vrednosti rublja ter seveda (kot negativni učinek) dodatno poganjajo inflacijsko spiralo, ki že močno najeda realne dohodke povprečnega Rusa. Nadaljnje, nekatere gospodarske panoge so se ob zahodnih sankcijah in umiku mnogih multinacionalk s trga dobesedno sesule, kot je to primer v avtomobilski industriji (domača ruska proizvodnja se je leta 2022 več kot prepolovila!), strojegradnji, civilnemu letalstvu in še bi lahko naštevali. Razlog za to je dejstvo, da so bili mnogi, predvsem tehnološko zahtevnejši sektorji v zadnjih 20, 30 letih, močno vezani na zahodne (predvsem evropske) tehnologije, tako z vidika uvoza kot tudi specifičnega znanja, potrebnega za delovanje industrijskih vertikal v sami Rusiji. In ker so bile te z letom 2022 pretrgane, se je proizvodnja tudi povsem ustavila. Tako še danes, v tretjem letu vojne, v mnogih panogah primanjkuje rezervnih delov, kar seveda vpliva tako na gospodarsko aktivnost kot tudi produktivnost.
In ne nazadnje, plinski sektor in Gazprom, dolgoletni kremeljski paradni konj in ponos, doživlja najtežje čase od razpada Sovjetske zveze: v letu 2023 je družba prvič v 20 letih zabeležila izgubo kot posledico zmanjšanih prihodkov od izvoza v EU, sicer najbolj dobičkonosnega izvoznega trga Gazproma. Tudi napovedi niso najlepše, saj je velika večina tehnologij za raziskave in razvoj ter proizvodnjo v naftno-plinskem sektorju prav tako zahodnih in bo njihovo pomanjkanje (onemogočen ali vsaj otežen ter dražji dostop) imelo večje dolgoročne posledice tudi na rusko zmožnost vzdrževanja trenutne proizvodnje, kaj šele razvoja novih nahajališč. To namreč niso zavorni diski ali železniški vagoni, ki bi jih lahko Rusija z lahkoto uvažala iz Kitajske ali Irana.
Omenjene težave niso nobena državna tajnost, o njih je možno veliko prebrati in poslušati tudi od ruskih (para)državnih virov, le interpretirajo se drugače: da ne nosijo dolgoročnega in sistemskega karakterja, da jih bo mogoče premagati z gospodarskim sodelovanjem z drugimi državami ter še več: da bodo celo pripomogle k razcvetu ruskega gospodarstva, ki bo postalo bolj samozadostno in manj odvisno od uvoza tehnologij ter gospodarskega sodelovanja z Zahodom. Poleg naštetega pa tudi, da situacija ni tako slaba, kajti drugače ne bi imeli gospodarske rasti (vzvod katere so enormni vojaški izdatki) in drugih kazalnikov, ki pričajo o tem, da je vse v najlepšem redu. Ne samo v Rusiji sami, tudi ponekod v tujini – žal tudi v Sloveniji – takšna kremeljska propaganda pade na plodna tla.
Dobro premišljene sankcije?
EU je od začetka invazije sprejela že 14 paketov sankcij proti Rusiji, k večini so vsebinsko pristopile tudi druge članice G7. Seznami prepovedi so precej dolgi in obsežni, a ta kvantiteta pogosto služi zgolj bruseljskemu političnemu PR-ju in je rezultat (pre)hitro izrečenih političnih izjav evropskih voditeljev, ki se nato odražajo v administrativnih prepovedih. Pa četudi takšnih, ki jih je bodisi nemogoče realizirati oziroma učinkovito nadzorovati njihovo spoštovanje bodisi nimajo prav nobenega učinka na želen rezultat sankcij, razen simbolnega.
Poglejmo dva primera. Na sankcijskem seznamu oziroma prepovedi izvoza iz EU v Rusijo so tudi luksuzne dobrine, kot so ure, nakit, luksuzni avtomobili itd. Logika in argumentacija tovrstnih sankcij je sicer lahko javnomnenjsko všečna (s tem naj bi vplivali na zmožnost bogatih Rusov vzdrževanja dosedanje življenjske ravni in posledično pritisk na njih, da naj se uprejo Putinovemu režimu; poleg tega ni etično, da bi iz EU v Rusijo potoval “luksuz”, medtem ko na Kijev in druga ukrajinska mesta dnevno padajo rakete in umira civilno prebivalstvo). In, kot je videti, tudi zelo preprosta. Težava pa je, da je logika v svojem jedru trojno napačna. Prvič, zahodne države bi morale pozdravljati bežanje kapitala iz Rusije, tudi na račun luksuznih dobrin. Manj kapitala, kot ga bo ostajalo v Rusiji, manjše bodo zmožnosti Kremlja za obračanje tega kapitala v namene vojne. Drugič, tam, kjer je povpraševanje, se bo prej ali slej pojavila tudi ponudba. Z drugimi besedami, luksuzne dobrine še vedno najdejo pot v Rusijo, samo preko nepreglednih posredniških sivih shem in tretjih držav. Tako da s tem dostopa do takšnega blaga ni mogoče prekiniti. In tretjič, kako realno pa je, da bi se v primeru pomanjkanja takšnih dobrin sto tisoč ali milijon ruskih premožnih ljudi uprlo Putinu? Še loterija je večja verjetnost. Ljudje danes v Rusiji dobivajo večdesetletne zaporne kazni za všečke in kritične objave na družbenih omrežjih, zato je organiziran upor precej daleč.
Drugi primer so številne administrativne omejitve proti navadnim ruskim državljanom, ki sicer niso na poimenskem sankcijskem seznamu (slednji imajo zamrznjeno premoženje v EU in zanje velja prepoved potovanja), a padejo pod širše omejitve glede potovanj, študija in dela v EU. Tako so mnoge države EU uvedle prepoved prehoda mej z avtomobilom z ruskimi registrskimi tablicami, ruski državljani (kot tudi pravne osebe izven sankcijskega seznama) pa praktično ne morejo odpreti bančnega računa v nobeni izmed držav EU. Širši sklop tovrstnih ukrepov je podobno populističen in dejansko deluje v nasprotju z želenimi cilji sankcij. Močno namreč omejuje beg možganov iz Rusije v EU (glej ga zlomka, velika večina ljudi bi iz Rusije želela v prvi vrsti oditi v EU ali ZDA, bolj malo je takšnih, ki bi želeli iti na Vzhod ali jug), posledično ti posamezniki (med njimi tudi podiplomski študentje, raziskovalci, inženirji, itd.) množično ostajajo v Rusiji in pomagajo ohranjati produktivnost, torej ravno to, kar bi Zahod želel z embargom omejiti. Pravilna logika bi morala biti diametralno nasprotna: EU bi morala na široko odpreti vrata takšnim posameznikom, jim ne samo omogočiti migracijo na Zahod, ampak jim pri tem celo pomagati. Tako zaradi lastnih (gospodarskih, inovacijskih, demografskih …) interesov, kot tudi s ciljem zmanjševanja intelektualnega potenciala znotraj Rusije.
In takšnih primerov sankcijskih ukrepov, ki niso samo neučinkoviti, ampak celo kontraproduktivni, je še kar nekaj. Seveda vsak od njih zahteva množico ukrepov za spremljanje njihove realizacije in številne resurse. Zato bi po 2+ letih veljalo namesto sprejemanja 15. paketa in vseh nadaljnjih novih svežnjev sankcij vse dosedanje do temeljev pretresti, pregledati in objektivno oceniti, komu in čemu (če sploh) so služile oziroma ali jih ne bi morebiti veljalo obrniti na glavo. Ter se ob tem resnično posvetiti tistim posameznim ukrepom, ki so ključni z vidika dolgoročnih zmožnosti Rusije za vzdrževanje vojne: to pa so naftna kapica in siva flota tankerjev, ki skorajda neovirano še naprej skrbita za ruske naftne dolarje, kot tudi vsa možna visokotehnološka oprema dvojne rabe, ki tudi iz EU preko tretjih držav še vedno prihaja v Rusijo. Tu bo morala EU narediti več, vložiti še več političnih, finančnih in administrativnih sredstev za to, da bodo veljavne sankcije dejansko spoštovane. V nasprotnem primeru je to namreč lahko en velik strel v lastno (gospodarsko) koleno. In to s šibrovko, ne s fračo.
V izvirnuku objavljeno v časniku Večer, 8.6.2024.