“Povej mi, si uspešen?” vpraša prvi. “Definiraj uspeh in ti bom odgovoril,” izusti drugi. Definicije so pomembne, kot je tudi ocenjevanje dogodkov vsaj približno podobnimi vatli in po možnosti ob upoštevanju širšega konteksta.
Slednje še kako velja tudi za aktualne razprave (ne)delujočih zahodnih sankcijah proti Rusiji, ki se z vsakim mesecem nadaljevanja vojne v Ukrajini samo še stopnjujejo. Predvsem v smeri krepitve diskurza, da sankcije ne delujejo, da bolj kot Rusiji škodijo EU sami in da bi jih bilo smiselno odpraviti. Sporočila z istim tonom v svet pošilja tudi uradni Kremelj, ki pa si (in to je kajpada zanimivo) za železnimi zavesami Rdečega trga na vse pretege prizadeva, da bi Zahod sankcije čim prej odpravil (le zakaj, če Kremlju domnevno ne škodijo?). V tovrstnih razpravah je običajno kar precej vsebinskih lukenj, kot tudi zanemarjanje širšega konteksta.
Trditve, da sankcije ne delujejo, so največkrat podprte z dvema sklopoma argumentov: prvi govori o tem, da sankcije vojne (še) niso zaustavile oz. da Rusija lahko še naprej financira vojno. Drugi sklop pa o tem, da se rusko gospodarstvo pod težo sankcij ni sesulo oz. da celo “prosperira“. Tovrstni diskurz je seveda tudi kopija kremeljskega besednjaka, ki se napaja iz posameznih ekonomskih kazalnikov in naj bi pritrjeval zgodbi o tem, kako je rusko gospodarstvo robustno in odporno na vse šoke.
Preden prikimamo ali nasprotno, odločno odkimamo, poskusimo pogledati malo bolj v drobovje.
RESNIČNI NAMEN SANKCIJ JE?
V teoriji mednarodnih odnosov in gospodarske diplomacije velja, da nobene gospodarske sankcije v zgodovini niso delovale pod pogojem, ko je bil namen njihove vzpostavitve zamenjava režima. In ko pogledamo zgodovino sankcij proti Kubi ali Iranu, praksa temu pritrjuje. Gospodarske sankcije največkrat notranjepolitično delujejo povsem obratno: pomagajo konsolidirati oblast, saj (so)ustvarjajo skupno podobo “zunanjega sovražnika”. Civilno prebivalstvo običajno občuti še največ negativnih posledic (tako z vidika političnih represij kot tudi golega pomanjkanja, poslabšanja zdravstvene in socialne oskrbe itd.), politična in ekonomska elita pa največkrat prosperira. Zna namreč najti obvode in zunanje partnerje, ki jim sivina gospodarskih sankcij omogoča obvode, ekstra marže in dobičke. Ko torej pogledamo sankcije proti Rusiji, ki so sicer zgodovinsko brez precedensa z vidika njihove vseobsežnosti, se je sprva treba vprašati, kakšen je njihov osrednji namen? Kaj želi Zahod z njimi doseči?
Če je odgovor “čimprejšnje dokončanje vojne v Ukrajini”, potem bodo kakršne koli sankcije že a priori neuspešne. Gospodarske sankcije namreč ne morejo končati ali začasno prekiniti vojaških spopadov, za to so potrebna drugačna (vojaška, politična, diplomatska) prizadevanja. Zato, če je kdo na Zahodu menil, da je to ustrezni recept za vojaško zaustavitev Rusije, je bodisi resnično naiven, zaveden ali pa preprosto politično populističen. Drug možen odgovor je, da je namen sankcij kratkoročno zmanjšati zmogljivosti Rusije za izvajanje učinkovitih vojaških napadov na Ukrajino (torej predvsem zmanjšati vojaške in tehnološke zmogljivosti) in srednje do dolgoročno zmanjšati ruske zmogljivosti za vzdrževanje vojaške agresije; z drugimi besedami, na dolgi rok zadrževanje ruskega gospodarskega, finančnega in vojaškega razvoja. Če pogledamo s tega vidika, odgovor naenkrat ni več tako enoznačen. Za učinek na dolgi rok bomo morali še počakati (čeprav na dolgi rok smo žal vsi mrtvi), a vsaj kratkoročno je nesporno, da so sankcije v vsaj enem delu pomagale omejiti vojaške in tehnološke zmogljivosti ruske vojske, tako preko dostopov do najzmogljivejših polprevodnikov kot tudi preko opreme za dvojno rabo, ki mora neprestano iskati sive obvode za sankcije, zapletene bančne transakcijske sheme itd. Argument avtorjev sankcijskih mehanizmov (med njimi tudi nekaterih vidnih ruskih ekonomistov, ki živijo na Zahodu) je dokaj enostaven: potrebno je narediti vse za to, da bo Rusija imela manj zmogljivosti za proizvodnjo in kasnejšo uporabo sodobne vojaške opreme pri napadih na Ukrajino. Tako v tehnološkem kot tudi finančnem smislu. Sankcije imajo seveda tudi povratne (negativne) učinke, pri čemer njihove posledice močno čutimo predvsem v EU.
A je pri tem povsem umestno etično vprašanje, kaj je vrednost človeškega življenja v primerjavi z višjimi cenami energentov in položnicami za ogrevanje?
EKONOMIJA JE EKSAKTNA VEDA. RAZEN TAKRAT, KO TO NI.
Drugi sklop argumentov nedelujočih sankcijah se naslanja na izbrane ekonomske kazalnike. Največkrat se omenjajo trije: rast BDP, nizka brezposelnost in velik presežek v ruski trgovinski menjavi. Gremo po vrsti.
Okrog BDP sprva tale znana šaljiva prispodoba o tem, kako BDP ni univerzalni objektivni kazalnik gospodarske (ne)uspešnosti posamezne države. Predstavljajte si, da si vlada omisli tekmovanje, v katerem sprva natisne milijarde domače valute, nato jo zakoplje na tisočih neznanih lokacijah po vsej državi ter objavi razpis za iskanje tega “izgubljenega zaklada”. Uf, gospodarske aktivnosti bo, kolikor hočete, vpliv na BDP bo izjemno pozitiven: stroje za tisk denarja bo treba naročiti in izdelati, nato bo nekdo moral denar zakopati, sledilo bo povpraševanje po bagerjih in lopatah ter neskončno število porabljenih ur za iskanje. Vprašanje je samo, kdo bo vse to plačal. A v avtoritarnih in za povrh še avtarkičnih (temelječih k samozadostnosti) režimih je to drugotnega pomena; dela včasih ni treba plačati (poleg sužnjev so namreč lahko “priročni” tudi prisilni delavci), zapitek pa bo na koncu plačal nekdo drug. Podobno je z BDP v današnji Rusiji: rusko gospodarsko je v letih po 2014 (aneksacija Krima) raslo v povprečju počasneje od zahodnih držav, nato je sledil še padec BDP leta 2022, v prvem letu vojaške agresije na Ukrajino. Zato je govoriti o gospodarski rasti Rusije v letih 2023 in 2024 (napovedi o 2-3% rasti) kot dokazu gospodarske stabilnosti najmanj deplasirano. Ko Kremelj preusmeri trideset odstotkov zveznega proračuna in skoraj 10 odstotkov BDP (!) za vojsko in obrambo, bi bil pravi čudež vse kaj drugo kot nominalna rast BDP (poleg tega upoštevajoč učinek nizke baze). Vprašajmo se raje, kakšna je struktura in kvaliteta te rasti? Na čem temelji in kako produktivna je? Kar naenkrat postane ta argument bistveno manj privlačen.
Nizka brezposelnost (manj kot 5 %) je še en kazalnik, ki na prvo žogo dokaj enostavno pritrjuje želenemu argumentu, da je vse pod nadzorom, ljudje imajo dovolj dela, gospodarstvo deluje. Prvič, vojaške investicije generirajo kar nekaj novih delavnih mest, drugič je na delu negativna demografija, ki Rusijo (še bolj kot mnoge države vzhodne in centralne Evrope) tepe že zadnja desetletja, nato še odtok aktivne (in tudi najbolj produktivne) delovne sile po februarju 2022 (po ocenah nekje med pol milijona do milijona ljudi) in seveda nenazadnje tudi mobilizacija in vpoklici v vojsko za potrebe vojne v Ukrajini (še dodaten milijon moških). Ko k temu dodate še postopno birokratsko zapiranje meja za milijone ekonomskih migrantov iz Centralne Azije, ki (ne)legalno delajo v Rusiji, hitro dobite pomanjkanje na trgu delovne sile. In to že v “normalnih” gospodarskih razmerah, kaj šele v obdobju vojaške ekonomije in pregretega gospodarstva.
Tu je še tretji kazalnik, presežek v trgovinski menjavi. Slednji ni neka posebnost za surovinsko izvozno naravnana gospodarstva, kar rusko nedvomno je. Še Venezuela je zadnjem desetletju v večini let imela trgovinski presežek, pa ni ravno vzor stabilnega in cvetočega gospodarstva. Logika je namreč preprosta: višje kot so cene energentov (predvsem surove nafte), večji trgovinski presežek ustvarjajo omenjene države, pri čemer pa še naprej ostajajo močno uvozno odvisne (tehnologije, hrana, luksuzne dobrine, zdravila, itd.). Tako tudi Rusija ni nobena posebnost: trgovinski presežek beleži v čisto vseh letih od razpada Sovjetske zveze, torej tudi v letih finančnega kolapsa 1997/98 (!). Kar se je spremenilo, je to, da je kombinacija sankcij (embargo na uvoz energentov) in vojne povzročila dvig cen energentov v letu 2022 in delno še leta 2023, ob istočasnem padcu uvoza v Rusijo kot posledici teh istih sankcij in kremeljskega odziva v obliki politik industrijske samozadostnosti oziroma avtarkije. Zato ima svetovna gospodarska aktivnost (ki se neposredno tudi odraža na svetovnih naftnih trgih) bistveno večji vpliv na ruski trgovinski presežek kot kakršna koli vladna politika. In sankcije bi to lahko spremenile zgolj v primeru, če bi drastično zaustavile izvoz ruske surove nafte na svetovne trge.
Ampak tem primeru bi se tudi svetovni finančni trgi sneli tečajev; šok bi bil prevelik. Tega pa si realno nihče v mednarodni skupnosti ne želi.
Kolumna je bila izvorno objavljena v časniku Večer, 11. 5. 2024.