Vse od ruske agresije na Ukrajino februarja 2022 (ter še z dodatnim pospeškom po Hamasovem terorističnem napadu 7. oktobra lani) je na praktično vseh forumih in mednarodnih razpravah o razmerah v svetu mogoče slišati, kako je svetovni red razpadel, kako so Združeni narodi (ZN) in Varnostni svet (VS) povsem paralizirani in onesposobljeni ter kako se število vojn in vojaških konfliktov v zadnjih letih povečuje (trenutno 55). Ob tem se ni mogoče znebiti občutka nemoči, saj rešitve ni na vidiku; mnogi razpravljavci ob tem zgolj v obupu ponavljajo, da potrebujemo več mednarodnega sodelovanja in da je mir univerzalna vrednota.
Kar seveda drži, a nič od tega ne ponuja rešitve, temveč je samo priročen beg v želje, podobne tistim iz tekmovanja za mis sveta. O rešitvah si danes redko kdo upa na glas govoriti, saj to brž pomeni tudi govoriti o potrebi po tektonskih spremembah v globalni politični ureditvi, ki se je vzpostavila po drugi svetovni vojni. Tu seveda ne govorim o Trumpovih “rešitvah” vojne v Ukrajini v smislu “prenehajmo Ukrajini dobavljati orožje in vojne bo konec”. Seveda bo vojne konec, saj bo Ukrajina kapitulirala, ruska vojska pa se bo ob svojem imperialističnem deliriju samo še dodatno približala našim mejam. Zato slednje ni nobena “rešitev” ali pot k miru, ampak samo še dodatni mednarodni varnostni izziv, in to za celotno Evropo, da o Ukrajini sploh ne govorimo.
Predvidljivost oligopolov …
Zato velja stopiti nekaj korakov nazaj in pogledati na svetovno politično ureditev po drugi svetovni vojni skozi prizmo ekonomske teorije tržnih razmer, predvsem specifike tako imenovanih oligopolnih trgov. V nasprotju z intuicijo je namreč v ekonomski teoriji veljavno (in v praksi dokazano), da monopolni položaj na trgu ni najbolj stabilen. Tak položaj monopolistu omogoča doseganje višjih rent kot v primeru večje konkurence in posledično na trg “privablja” vedno nove in nove igralce; če pa se to ne zgodi, prej ali slej na trg poseže država (seveda v primeru liberalnih tržnih gospodarstev). Po drugi strani tudi povsem konkurenčen trg (z veliko ponudniki) ni najbolj stabilna oblika, saj lahko tekma za tržne deleže pripelje tudi do cenovnih vojn, tako imenovanih dumpingov, ki na dolgi rok niso vzdržni, in neprestano tekmovanje za večji kos tržne pogače. In tako pridemo do (v teoriji) najbolj stabilnega modela, oligopola.
Razmer, ko nekaj igralcev obvladuje pomemben tržni delež (krepko čez 50 odstotkov) in lahko diktirajo razmere na trgu in ohranjajo visoko maržo. V takšnem položaju posameznim igralcem cenovne vojne niso v interesu, saj lahko pomenijo tudi njihovo lastno izgubo, bodisi tržnega deleža, marže in dobičkov. Zato imajo interes sodelovati, pa čeprav prikrito in neuradno; ne gredo se cenovnih vojn, sovražnih prevzemov ipd., ampak raje usklajeno nadzorujejo razmere na trgu, cene, dinamiko in s tem tudi preprečujejo vstop novim igralcem, ki bi lahko postopno zasedli njihove pozicije.
Nam lahko značilnosti oligopolnih trgov, prevedenih v geopolitično govorico in mednarodno politično realnost, povedo kaj novega o tem, kje sploh iskati rešitev za nov globalni (ne)red?
… in blokovske delitve
Čeprav je nad svetovnim prebivalstvom v obdobju blokovske delitve lebdela latentna grožnja jedrskega uničenja, pa danes vidimo, da najbrž, razen krajšega obdobja kubanske krize v 60. letih, svet – realno gledano – nikoli ni prišel blizu točke jedrskega uničenja ali začetka tretje svetovne vojne. Za razliko od danes, ko jedrska velesila Rusija neprestano žuga zahodnemu svetu, da bo za potrebe zmage v Ukrajini lahko uporabila tudi (taktično) jedrsko orožje – in slednje tudi premešča na ozemlje sosednje države (Belorusije), kjer vlada prijateljski partijski blaznež Lukašenko.
Ob tem tudi raziskovalci mednarodnih odnosov pritrjujejo, da so bile razmere blokovske delitve v času hladne vojne z vidika predvidljivosti delovanja akterjev (torej držav) bistveno bolj stabilne kot v obdobju pred tem. Izbire je bilo malo, države so se morale blokovsko opredeljevati, edina alternativa je bilo gibanje neuvrščenih, po kateri se še danes v Sloveniji mnogim kolca, saj daje (navidezno) alternativo zagotavljanja lastne varnosti v nevtralnosti. A razmere so danes bistveno drugačne.
Obdobje konca sveta ali novega reda?
Po koncu hladne vojne so mnogi menili, da je nastopilo obdobje tako imenovane večpolarnosti, v kateri ima multilateralizem neprimerno večjo težo kot blokovske opredelitve ali strateška zavezništva med državami. Svetovni red naj bi temeljil na vladavini prava, ki naj bi prevladala nad parcialnimi interesi igralcev. Če prevedemo v ekonomski jezik: živeli naj bi v dobi popolne tržne konkurence, kjer več igralcev (držav) sicer medsebojno tekmuje, a po vnaprej znanih in sprejetih pravilih. A že nekdanji sovjetski zunanji minister Ševarnadze je dejal: “Želeli smo narediti čim bolje, a izpadlo je tako kot vedno”.
Namesto realne večpolarnosti smo namreč v začetku 90. let po razpadu blokovske delitve dobili monopol na svetovni šahovnici; mesto so seveda zasedle ZDA. V tistem obdobju še ni bilo BRICS niti tako močne Kitajske in Indije, kot sta danes (ne samo po deležu svetovnega prebivalstva, ampak tudi deležu v svetovnem BDP, o tem več v nadaljevanju). ZDA so uživale položaj monopolista na svetovnih finančnih trgih, globalni trgovini in nenazadnje tudi na obrambno-varnostnem področju. Toda predvsem z globalizacijo v trgovinskih odnosih, od katere so imele koristi vse strani, je v zadnjih 20 letih prišlo do bistvenih sprememb v razmerju moči: predvsem Kitajska je postala ekonomska supersila, okrog katere gravitira vedno večje število držav nerazvitega juga. Pa če nam je (na Zahodu) to všeč ali ne.
Razrez globalnega BDP to nazorno potrjuje: skupina zahodnih najbolj razvitih držav G7 danes prispeva dobrih 40 odstotkov svetovnega BDP (kar je precej manj od obdobja s konca 20. stoletja), medtem ko države skupine BRICS že slabih 30 odstotkov, in to ne ravno na račun Rusije, ampak v prvi vrsti Kitajske in Indije. Ko pa podatke prilagodimo in upoštevamo pariteto kupne moči (torej prilagojeno oceno BDP glede na kupno moč v posamezni državi), so države BRICS že leta 2021 presegle skupino G7. Slednje tako ne predstavljajo ‘zgolj’ večjega dela svetovne populacije, ampak tudi zajeten kolač svetovnega gospodarstva. Ugotovitve večine zahodnih političnih voditeljev o tem, da večji del tega sveta ne odraža in ne živi istih liberalnodemokratičnih vrednot kot države Zahoda, je seveda pravilen, a žal ne pomaga kaj dosti pri iskanju nujno potrebnih rešitev v spremenjenih okoliščinah.
Globalni kaos
Ker vemo, da so osrednji globalni centri odločanja kreirani po merah razmer s konca druge svetovne vojne, danes od njih (prim. OZN) težko pričakujemo, da bodo učinkovito opravljali svoje naloge na način, kot so bile zamišljene. Tovrstne mednarodno politične organizacije namreč zgolj odslikavajo razmerje vlog in moči; in ko ali če se slednje spremeni, ti skorajda avtomatsko ne morejo učinkovito delovati, ne da se novim razmerjem moči ustrezno predhodno prilagodijo. Ta razkorak med zatečenim stanjem vlog in razmer ter novimi okoliščinami vidimo kot nedelujoč sistem. Ko ni velik problem zgolj to, da se članice VS OZN več mesecev ne morejo strinjati glede besedila resolucije o začasni (!) prekinitvi napadov in načrtnega iztrebljanja v Palestini, ampak še bolj v tem, da ko so enkrat zmožne doseči skupen konsenz, tega ne zmorejo (ali nočejo) implementirati na terenu. Papirnatih brezzobih resolucij pa imamo že danes več kot dovolj.
Podobna grenka ugotovitev sledi spoznanju, zakaj tako obsežne gospodarske sankcije, kot so jih uvedle države G7, niso potolkle do tal ruskega gospodarstva? Danes razločno vidimo, da sankcije ne bodo prinašale želenega učinka do trenutka, ko ne bodo bistveno zmanjšale naftnih dolarjev, ki v Rusijo pritekajo. A ti danes še naprej (dokaj nemoteno) pritekajo, saj nekatera velika gospodarstva (Kitajska, Indija) sankcijam ne sledita, ampak ravno obratno: izkoriščata jih za dosego lastnih geostrateških ciljev.
Podobnih primerov svetovne ureditve, iztirjene s tečajev, imamo žal še veliko. Na trenutke razmere spominjajo na igro vseh proti vsem, saj niti dolgoletna strateška zavezništva (primer med Armenijo in Rusijo) naenkrat v spremenjenih okoliščinah ne delujejo več. Zato je magnituda svetovnega nereda še toliko večja. Kako dolgo bo trajala? Najbrž dokler se spremenjene geopolitične in gospodarske razmere ne bodo ustrezno (kaj pa je ustrezno?) odslikavale v mednarodnem redu; vse do tega trenutka bodo namreč tisti svetovni izzivalci, čigar interesi so (upravičeno ali ne) povečini preslišani, poskušali doseči praktično vse za to, da bodo uslišani. Vprašanj je pri tem seveda več kot odgovorov. Med drugim tudi, kako daleč so pri tem pripravljene iti?
~
Upal bi si trditi, da japonskega literata svetovnega slovesa Harukija Murakamija ne druži prav veliko z madžarskim predsednikom vlade Viktorjem Orbanom. A medtem ko Murakami v romanu 1Q84 piše o dveh lunah, ki kreirata paralelno realnost osrednjega junaka romana, Viktor Orban govori o tem, da na svetu ni več zgolj enega sonca (ZDA), ampak sta sonci dve (ZDA in Kitajska). Je slednje paralelna realnost ali pot k bolj predvidljivemu oligopolu?
V izvirniku objavljeno v časniku Večer 20.04.2024, dostopno tukaj.