Pred natanko dvema letoma, na prvi dan ruske vojaške agresije na Ukrajino, sem zapisal, da je “Putin začel vojno, ki je ne more dobiti”. Danes iz mnogo koncev lahko slišimo ocene, da Putinu uspeva in da se je tehtnica prevesila na rusko stran. A pri tem velja previdnost. Dovolj je, da se spomnimo ameriških avantur v Afganistanu in Iraku, kjer je povsem jasno, da je v vojaškem smislu Amerika obe vojni dobila (zrušila vladajoči režim, vzpostavila okupacijsko oblast, nadzorovala večji del ozemlja itd.), a obenem vemo, kako “uspešne” so bile pri tem ZDA. Kaosu in trpljenju civilnega prebivalstva, ki sta ju obe vojni povzročili, je potrebno prišteti še enormne finančne in vojaške resurse pa tudi žrtve na strani vseh vojskujočih se sil. Kaotičen umik iz Afganistana po 20 letih in predaja oblasti taistim talibanom, proti katerim se je vojna začela leta 2001, sta še posebno povedna. Gledano iz današnje perspektive: so torej ZDA obe vojni dobile ali izgubile? Naenkrat odgovor ni več tako enoznačen.
Podobno se Rusiji dogaja v Ukrajini. Edino, kar je Putinu resnično uspelo, je to, da je Rusija okupirala blizu četrtine ukrajinskega ozemlja, pri čemer je levji delež tega ozemlja nadzorovala že pred februarjem 2022 (Krim, del Donbasa). Najbrž je vsakomur jasno, da Rusiji ozemlja ravno ne primanjkuje. Tako je tudi ta vojaški dosežek potrebno jemati izključno kot politično ambicijo imperialnega pohoda Putina, ki si v duhu Aleksandra Velikega želi povrniti nekdanji Sovjetski imperij, prekrit z debelo plastjo ideologije “ruskega sveta” kot varuha tradicionalnih krščanskih vrednot in edino verodostojno protiutež gnilemu in dekadentnemu zahodnemu liberalizmu.
A za kakšno ceno? Če odštejemo trpljenje ukrajinskega civilnega prebivalstva, množični eksodus (okrog 10 milijonov razseljenih ljudi) in ogromne vojaške izgube na obeh straneh (za katere sicer še nobenemu avtoritarcu ni bilo ravno mar), pušča vojna tudi globoke posledice v Rusiji sami. Gospodarstvo se pod težo sankcij resda ni sesulo, a tudi kakršnega koli razcveta ni; ob prehodu na t. i. vojno ekonomijo (okrog 10 odstotkov BDP in približno 35 odstotkov proračuna je v letu 2024 usmerjenega v vojaško-obrambni kompleks) bodo vedno večji finančni tokovi potrebni za vzdrževanje vojne, seveda na račun vsega drugega. Povprečni Rus že danes živi slabše kot pred letom 2021 in ta razkorak se bo samo še povečeval. Zahodne sankcije in umik mnogih zahodnih podjetij s trga so številne gospodarske sektorje vrnili desetletja nazaj (avtomobilska proizvodnja se je recimo skrčila za vrtoglavih 50 odstotkov), še plinski sektor, nekdaj paradni konj in ponos Kremlja, se je skotalil na raven pred razpadom Sovjetske zveze.
Tudi na geopolitičnem področju Kremelj izgublja. Prijateljev na mednarodnem parketu ostaja vse manj, gospodarsko in predvsem finančno je povsem odrezan od sveta in za to dnevno plačuje visoko ceno. Varnostno je danes Rusija v bistveno slabšem položaju kot pred februarjem 2022. Že samo nova stična meja s Finsko kot novo članico Nata pomeni za Rusijo dodatnih 1300 kilometrov (!), ki jih bo morala skladno z lastno vojaško doktrino vojaško braniti. Ob tem jasno vidimo, da se je nekdanja meja iz časa hladne vojne v Evropi pomaknila za kakšnih 1000 kilometrov bolj vzhodno, proti Rusiji. A zgolj kremeljska propaganda lahko za to krivi Zahod oziroma Nato. Realnost je takšna, da je to neposredni rezultat prav ruske imperialistične politike in agresije na Ukrajino. Oborožitvena tekma z Zahodom je Kremelj enkrat že spravila na kolena (razpad Sovjetske zveze). Se lahko zgodovina ponovi?
Tisto, kar vemo
Kaj nam vse to pove o vojni v Ukrajini in predvsem o zmožnostih za njeno čimprejšnje (do)končanje? Vemo, da se je Ukrajina sposobna zoperstaviti ruski agresiji in vzpostaviti ravnotežje na bojišču. A zgolj ob tekočih in precej obsežnih dobavah zahodnega orožja in tudi obilni finančni pomoči. Vemo tudi to, da se Rusija pripravlja na dolgo vojno. A ne z Ukrajino ali v njej, temveč z Zahodom. Logika kremeljskih propagandistov je namreč naslednja: Rusija je bila napadena in se brani. Brani se pred imperialističnim zahodom, ideologijo LGBT+, neonacisti in _____ (poljubno vstavi). Morebiti zveni cinično, a Rusije nikakor ni dobro podcenjevati. Opekla sta se tako Napoleon kot tudi Hitler. Zato je potrebno dejstvo, da se Rusija pripravlja na dolgo (in obsežno) vojno, vzeti še kako resno. In temu ustrezno (in čim prej) prilagajati tudi lastne (EU) strategije in taktike.
Vemo tudi to, da je podpora Ukrajini za ZDA dober posel, saj se v nasprotju z EU ameriška pomoč meri v dolarjih, ki sprva gredo ameriški vojaški industriji in šele nato v obliki orožja Ukrajini. S tem ZDA dejansko zagotavljajo dodatno investicijsko injekcijo lastni vojaški industriji, to pa bodo prej ali slej spoznali tudi republikanci, ki trenutno blokirajo nadaljnjo vojaško pomoč Ukrajini. Ameriška vojaška pomoč se giblje v okvirih do 5 odstotkov letnega obrambnega proračuna. Ne sliši se prav veliko, sploh upoštevajoč dejstvo, da je to trenutno ključen vzvod zadrževanja ruskega vojaškega prodora na Zahod. Vemo tudi to, da je EU (ponovno) tisti grdi raček, ki caplja nekje zadaj. Je prepočasen, prehitro da obljubo, ki je ne more izpolniti (zgodba o dobavi milijona kosov streliva v letu dni), in je tudi preveč vpet v bruseljski labirint odločanja, da bi se znal hitro in odločno mobilizirati. A ki po drugi strani že danes plačuje najvišjo posredno ceno ruske agresije. Ceno, ki bo z leti samo še naraščala. Še posebno če ne bomo ničesar spremenili in kot tekmovalke za mis sveta še naprej samo upali, da bo čim prej mir.
Tisto, kar vemo, da ne vemo
Zveni paradoksalno, a vedno bolj se kaže, da se seznam tistega, česar o tej vojni ne vemo, z vsakim mesecem samo še podaljšuje. Kot da čebule ne bi mogli nikoli do konca olupiti. Samo oči se vedno bolj solzijo.
Tako ne vemo, kako se bo razpletel izid ameriških volitev in kaj bi v to vojno prinesel Trump. Vsaj to vemo, da to ne bo predvidljivost. A zaradi tega nam ne bo nič lažje, negotovost se bo samo še povečevala. Prav tako ne vemo, kako se znajo razplesti junijske evropske volitve in ali se lahko zgodi, da desničarski populistični veter v EU zapiha še močneje. Potem se kaj hitro lahko trenutna pripravljenost pomagati napadeni in razcefrani Ukrajini spremeni v diskurz o tem, v kakšni obliki žrtvovati Ukrajino za to, da dosežemo začasno premirje z Rusijo. Kajti vedno bolj vidimo, da so lekcije iz leta 1939 že povsem pozabljene.
Ne vemo niti tega, kako dolgo bo Kitajska ohranjala trenutno pragmatično držo ter pravzaprav sedela na dveh stolih: po eni strani ohranja strateško partnerstvo z Rusijo, a na drugi dela vse, da ne prestopi nekaterih rdečih črt, povezanih z zahodnimi sankcijami. Kitajska je namreč preveč vpeta v globalne ekonomske in finančne tokove, da bi jih bila pripravljena (prepoceni) žrtvovati za brezpogojno podporo Rusiji. Dokler se seveda ne zgodi Tajvan. Ko ali če se zgodi. Potem bo spet vse drugače in vse mogoče.
Ne vemo tega, kako se bodo razmere spreminjale v sami Ukrajini. Koliko javne podpore za nadaljevanje bojev bo še imel Zelenski, sploh ob dejstvu, da večjega napredka ukrajinska (vsaj kopenska) vojska ni dosegla že več kot leto dni in da ji zmanjkuje ne samo zahodnega orožja, ampak tudi lastnih mož. Za zdaj Zelenskemu uspeva ohranjati mobilizacijski moment in visoko moralo, a z vsakim mesecem bo težje, rasla bodo tudi notranja trenja.
In nenazadnje, ne vemo niti tega, kako daleč so pripravljeni iti v Kremlju z rožljanjem o uporabi (taktičnega) jedrskega orožja. Vemo samo, da besedam Kremlja ni prav verjeti in da se znajo grožnje z jedrskim orožjem vrniti na dnevni red. Slabše ko bo šlo Rusiji, več bo teh. Vsaj to z veliko verjetnostjo vemo. Ne vemo pa, kakšen odgovor lahko ponudi Nato in ali obstaja (diplomatska) rešitev, ki bi takšno tveganje zmanjšala.
Že ta (zgornji) seznam je dolg. Kje je šele tisto, česar v tej vojni ne vemo, da ne vemo?
V izvirniku objavljeno v časniku Večer, 24.02.2024.